Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Sola-Zivljenja-Carobna-Pravljica-Srecen




Čarobna pravljica kot šola za življenje

ponedeljek, 25. februar 2013 @ 12:57 CET

Uporabnik: Sonce

Čarobna pravljica kot šola za življenje

Biti miren. Srečen. Zadovoljen. Hvaležen. Zaupati v življenje. Vase in v druge. Ljubiti. Biti pogumen, iskren, resnicoljuben. Vesel. Pozitiven. Aktivirati svojo notranjo moč, modrost in življenjski kompas.

To so zelo pomembne sposobnosti, ki pa se jih ne naučimo niti v vrtcu niti v šoli. Še največ jih pridobimo z opazovanjem in posnemanjem naših najbližjih, ki pa se tudi tega niso nikjer učili. Zato nam lahko dajo samo to, kar imajo... tako se prenašajo isti življenjski vzorci iz generacije v generacijo.

In zakaj so zgoraj naštete sposobnosti tako bistvene za naše življenje? Ker tvorijo pozitivno naravnost do življenja, do sebe in do vseh drugih. Ker so osnova za reševanje vsake življenjske situacije v skladu z zakonom privlačnosti. In otrok, ki ima tako življenjsko modrost, da zaupa v življenje, je miren, vesel in poln ljubezni, uspešno obvladuje stres, je proaktiven, čustveno stabilen in deluje po svoji intuiciji.

To je velika moč in prednost v času hitrih sprememb in v poplavah informacij. Intuicija ima namreč vedno pravi odgovor.
Kako torej lahko otroku pomagamo razviti te pozitivne sposobnosti, ki bodo aktivirale njegove edinstvene osebnostne potenciale? Otrokom je potrebno podati znanje za življenje na način, ki je njim blizu in ki ga imajo radi. Zelo eleganten način je skozi pravljico.

Pravljica odpelje otroka v zanimiv, simbolni, domišljijski svet, kjer se sreča s pravljičnimi junaki, ki jih občuduje in se z njimi istoveti. Popolnoma se preda njihovi zgodbi. In to izkoristi čarobna pravljica tako, da imajo pravljični junaki podobne izzive kot naš otrok in on potem z zanimanjem spremlja, kako bodo ti junaki rešili njegov izziv. To je varno soočanje s samim seboj in mimogrede otrok osvoji tudi življenjske modrosti in principe življenja, ki so prikazani zelo enostavno. Otroka spodbujajo, da jih uporablja v svojih vsakodnevnih situacijah in tako razvija svoje pozitivne sposobnosti.

V čem so torej čarobne pravljice drugačne od običajnih pravljic? Vsebinsko posegajo na vsa področja našega življenja in nam razlagajo življenjske principe, kako naj se obnašamo, da bomo npr. zdravi, uspešni v športu, lepi in negovani; razlagajo nam o zdravi prehrani, spalnih in higienskih navadah; učijo nas o ravnanju s čustvi in o odnosu do sebe, do drugih; učijo nas o iskanju in uresničevanju svojega poslanstva, ciljev in o motivaciji. Imajo odgovor na vsako vprašanje. Predvsem pa so vse pravljice zelo pozitivno naravnane in nas trenirajo v pozitivnem pogledu na življenje. Pokažejo nam, da rešitev vedno obstaja, če se le odločimo, da bomo namesto izgovorov iskali odgovore. In to je posebna pustolovščina, kjer je vse mogoče. Otrok avtomatsko ponotranja te pozitivne principe in jih vnaša v svoje življenje.

Še več, možno je tudi, da starši izpostavijo otrokovo težavo oz. njihov vzgojni izziv, ki je potem tematska iztočnica za čarobno pravljico. Le-ta poda odgovore in podporo tako otroku kot tudi staršem. In če jo poslušajo v živo ali preko videokonference online, dobijo še energetsko podporo. Ker mi pravljice narekuje moja intuicija, vsebujejo posebne življenjske modrosti in tudi pozitivno univerzalno življenjsko energijo, ki jo lahko moji poslušalci prejmejo preko mojega glasu. To je energija ljubezni, miru, zaupanja v življenje in pozitivne naravnanosti, ki tudi njim odpira srca in intuicijo. Hkrati pa jih pomirja in jim daje moč, da vnesejo novo znanje v vsakdanjo prakso.

Torej se da s čarobno pravljico pomagati staršem in otrokom pri reševanju konkretnih situacij? Še več. Če pridejo starši na družinsko analizo potencialov, lahko celo ugotovimo, kakšne so osebne karakteristike posameznih družinskih članov in kako vplivajo drug na drugega. Ta družinska dinamika pokaže, kje se člani podpirajo in kje rušijo, kako si lahko postanejo bolj podporni. Odkrijemo  vzorce, ki se prenašajo iz generacije v generacijo in pojasnimo, kako jih lahko družina preseže. Vidimo pa tudi družinske potenciale za večjo harmonijo.

In predvsem pogledamo potenciale otroka ter kako ga lahko starši najbolje podprejo, da bo te potenciale tudi razvil in da bo že v kali zaustavil razvoj svojih šibkosti. Na podlagi tega naredimo načrt za razvoj otrokovih potencialov in potem sledijo čarobne pravljice, ki otroka podpirajo v razvoju teh potencialov in znanja za življenje. Starši pa dobijo dodatno podporo v Klubu srečnih staršev, kjer spremljamo otrokov napredek in spoznavamo sodobne, uspešne vzgojne pristope.


Vir: www.aha-svetovanje.si, avtorica: mag. Saška Klemenčič, univ. dipl. ped.

Zadnje čase se z možem večkrat sporečeva. Skrbi me, kako to vpliva na najina otroka. Ne bi rada, da bi tudi onadva trpela zaradi najinih konfliktov ali da bi se onadva počutila kriva zaradi tega. Še manj pa, da bi mislila, da ju nimava rada, ker se kregava.

Mamica Barbara

Originalna verzija čarobne pravljice: Dežela zlatih src


Bele snežinke so barvale gozd v belo in sonček ga je spreminjal v bleščečo pravljično deželo. Za veverički Petro in Luko je bilo to še posebno čarobno doživetje, saj sta se lovili po snežnih poljanah in po vejah dreves. Opazovali sta svoje stopinje v snegu in z vejicami risali svoje prijatelje na snežno podlago. Bili sta res veseli in igrivi vse dokler nista zaslišali vreščanja njunega očka in mamice. Zagledali sta tudi velik snežni oblak, ki se je dvignil, ko sta se mamica in očka lovila po drevesih, da je neslo sneg na vse strani. To ni bil lep prizor.

Petra in Luka sta se nemudoma nehala igrati. Skrila sta se v največji grm in si zatisnila oči ter pokrila ušesa. Zadnje čase sta se mamica in očka pogosto takole kregala in še najlažje je bilo, če ju nista niti poslušala niti gledala. Občasno sta ujela kakšno besedo kot je npr. »Petro in Luko na tečaj skakanja« ali »že spet ne moreš« ali »kaj pa jaz« in »ti kosmata vreča bolh« ... uf, ko sta Petra in Luka ujela take in podobne besede, ju je kar stisnilo pri srčku in Petra je včasih potočila tudi kakšno solzico. Bala se je, da se bosta oči in mami tako skregala, da bosta z Luko ostala sama z očijem ali sama z mamico. In potem ne bi bili več srečna veveričja družinica. In Luka se je spraševal, ali se morda mamica in očka ne jezita zato, ker je včeraj raztresel vse lešnike po njihovi hiški.

Stiskala sta se skupaj in se stresala malo od mraza in malo od strahu. V tistem pa zaslišita en droben glasek. »Hej, vidva! Pridita sem!« Ozrla sta se naokrog, pa nikogar nista videla. »Tukaj, v drevesni duplini zraven grma sem.« In nenadoma zagledata drevesno duplino, na njej pa pikapolonico.

»Pikapolonica! Kaj pa ti tukaj sredi zime?« sta jo vprašala.
»Jaz sem posebna pikapolonica. Prihajam iz dežele zlatih src. Tam nas nikoli ne zebe, ker nas grejeta ljubezen in sreča.«
Petra in Luka sta se spogledala. Še nikoli nista slišala za Deželo zlatih src. Pikapolonice pa sta se razveselila. Vsaj nista bila povsem sama, medtem ko sta držala pesti za mamico in očija, da se bosta nehala kregati in da bosta postala spet prijatelja. Ko bi se le imeli spet tako radi kot prej!

Pikapolonica ju je povabila v toplo duplino. In ko sta Petra in Luka stopila vanjo, sta doživela nekaj prav posebnega. Vse okrog njiju se je zableščalo v zlati barvi in bilo je, kot da bi ju objela ljubezen. Začutila sta čudovit mir, srečo. Toplina je ogrela njuni srci in pregnala z njiju ves strah, bolečino in občutke krivde. Bila sta mirna, srečna in polna ljubezni. Nasmehnila sta se drug drugemu in nista si mogla kaj, da se ne bi objela. Vedela sta, da bo vse dobro, da se bo vse uredilo.

Pikapolonica pa je rekla: »To je dežela zlatih src. Dežela ljubezni. Tudi vidva živita v njej, samo da tega nista vedela.«
»Kako pa to?« je zanimalo Petro.
»Zaprita vajine očke,« je prosila in potem ju je posipala z zlatim prahom. Ko sta spet odprla svoje oči, sta videla nekaj, kar še nikoli do takrat nista videla. Zagledala sta svoja srčka, polna zlate barve.

Pikapolonica pa je pojasnila: »Vajina srčka sta zdaj polna zlate barve. To pomeni, da sta polna ljubezni.« In potem sta videla še nekaj posebnega. Iz Petrinega srčka je tekla drobna zlata nitka v Lukov srček. Njuna srčka sta bila povezana z ljubeznijo! Zato sta se želela objeti! In potem sta našla še dve nitki, ki sta vodili iz njunega srčka, pa nista vedela, kam.
»Sledita nitkam, pa bosta videla, s kom sta še povezana vajina srčka,« je rekla Pikapolonica Srečka. In res sta sledila vsak svojim nitkam. Stopila sta iz drevesne dupline in pot ju je peljala naravnost do mamice in očija, ki sta zdaj žalostno sedela vsak na svoji veji. Petra in Luka sta lahko videla tudi njuna srčka. V maminem srčku je bilo polovica zlate barve, ki je tekla od mamice k očku in do Lukca in do Petre. In v očkovem srčku je bilo polovico zlate barve, ki je tekla k mamici, k Petri in k Luki. Njihovi srčki so bili vsi povezani z zlato barvo ljubezni. A v maminem in očkovem srčku je bilo še polovico črne barve.

»Kaj pa je to?« je vprašal Luka.
»To je žalost, strah, jeza, razočaranje, obup in vse, kar ni ljubezen,« je pojasnila Pikapolonica Srečka.
»Kako je pa to prišlo noter?« je zanimalo Petro.

»V vsakem srčku je zlata in črna barva. Če govorimo in razmišljamo lepe, dobre, prijazne stvari, ki jih vodi ljubezen, raste zlata barva. Če govorimo grde besede, se kregamo, si nagajamo, raste črna barva. Če je črne barve več kot zlate, nismo srečni. In če črna prekrije večino zlate, je bolje, da gremo narazen, da lahko spet vsak zase najde zlato barvo ljubezni,« ju je poučila Pikapolonica Srečka.

»Ampak pri mamici in očku je še vedno pol zlate barve. Torej se imata še rada!« je ugotovila Petra.

»In od maminega in očkovega srčka gre do mojega in Petrinega srčka samo zlata barva! Torej naju imata rada, čeprav sem jaz včeraj raztresel vse lešnike!« je spoznal Luka.
»Seveda. Nitka, ki teče od mamice in očka do vaju, je vedno zlata, ker se napaja iz neskončne ljubezni, ki je v srčku nikoli ne zmanjka!« je povedala Pikapolonica Srečka.
Petro in Lukca pa je še zanimalo, kako lahko pomagata mamici in očku, da bo iz njunih srčkov izginila črna barva in da bo tisto mesto pobarvala zlata barva ljubezni.

»A vidita nitke, s katerimi ste vsi štirje med sabo povezani?« ju je vprašala Pikapolonica Srečka. Prikimala sta. »Barva se pretaka po teh nitkah. Če bosta vajina srčka polna zlate barve ne glede na to, ali se mamica in oči kregata ali ne, bo po vajinih nitkah tekla ljubezen v mamičin in očkov srček in jima bo pomagala prebarvati črno barvo.«

»Če hočeva, da je v najinih srčkih največ zlate barve, se tudi midva ne smeva kregati, kajne?« je ugotovila Petra. Pikapolonica Srečka pa se je odobravajoče nasmehnila: »Tako je. Bolj kot bosta prijazna drug do drugega, več kot se bosta smejala in bolj kot si bosta pomagala, več bo v vajinem srčku zlate barve ljubezni.«

»In tiste barve, ki je je več v naših srčkih, tista zmaga, kajne? Če bosta najina srčka zlata in bo v maminem in očkovem srčku vsaj polovica zlate barve, smo zmagali v ljubezni, kajne?«
»Točno tako.«
»Kaj pa če bom videla, da se mamica in očka spet kregata? Potem postanem takoj žalostna. Kako naj takrat bom vesela?« je vprašala Petra.

»Spomni se na srčke. Če si žalostna, raste črna barva v tvojem srčku. In če raste še v srčku mamice in očka, lahko zmaga, ker ste povezani z nitkami. Žalost bo šla takoj, ko se boš spomnila, da je to črna barva in ko se boš odločila, da je nočeš. Takrat se moraš povezati z zlato barvo. Vidiš iz tvojega srčka gre še ena nitka v vesolje. Po njej prihaja nova, sveža zlata barva ljubezni. Odpri svojega srčka in si predstavljaj, da po tej nitki teče v njega zlata barva,črna pa se izliva ven. Naj te objame ljubezen tako kot v duplini drevesa. Reci si: »Petra, vse bo v redu. Zlata barva ljubezni zmaguje. Radi se imamo.« in to je največ, kar lahko ti narediš.«

Petra in Luka sta bila zadovoljna. Pikapolonica pa je dodala: »Ne smeta pa pozabiti nekaj pomembnega: Mamica in očka sta tista, ki odločata, kakšne barve bo njuno srce, ne vidva. Vidva ju lahko samo podpirata preko svojih nitk. Od mamice in očka pa je odvisno, kakšne barve bo njuno srce. Če se bosta kregala, bo zraven zlate, še črno. Če bosta prijazna, bo zlato.«

»Torej vsak sam barva svoje srce. Preko nitk pa si samo pomagamo. Ampak na koncu vedno zmaga tista barva, ki jo izbere vsak sam. Če jaz izberem zlato za mamico, ona pa črno, bo njen srček še vedno črn. Če bo pa iz črne želela narediti zlato, ji lahko pomaga zlata barva iz moje nitke,« je sklepal Luka. Pikapolonica Srečka pa je prikimala:  »Vse razumeš.«

»Zdaj pa hitro skočita k mamici in očku in ju močno objemita. Naj se vajina zlata barva razširi še na njiju,« je zaključila Pikapolonica Srečka. Petra in Luka sta stekla k mamici in očku in ju objela. Pri objemu so se njihove nitke zelo razširile in zlata barva je v hipu izrinila vso črno. Zdaj so bili njihovi srčki povsem zlati. Čudovito je bilo videti srečno, sijočo družinico sredi snežne beline. Še sonček se je nasmehnil.

Čarobne pravljice so torej izdelan sistem in metoda, kako celostno razvijamo otrokove potenciale in njegovo znanje za življenje. S tem mu damo najboljšo popotnico za srečo, uspeh in ljubezen. S čarobnimi pravljicami veliko pridobi cela družina, saj energija ljubezni poglobi družinske vezi in znanje za življenje prinese v družino nov val svežine.

Saška Klemenčič


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Sola-Zivljenja-Carobna-Pravljica-Srecen







Domov
Powered By GeekLog