Kadar v naše življenje pridejo krize in frustracije, je naš avtomatiziran odziv, da se jim želimo izogniti ali pa poskrbeti, da se čimprej končajo. Dalj časa ko opazujem sebe in, ko se o tej temi pogovarjam z drugimi ljudmi, ugotavljam, da nas je večina ljudi v odzivih na stresne situacije prav nevrotičnih.
Razvili smo več obrambnih mehanizmov: zanikanje, beg, odvisnosti. Rezultat teh pogojenosti je tudi vsesplošno potrošništvo, odvisnost od medijev in vsiljivo obstreljevanje z neskončnim številom ponudb in informacij, ki nas na vsakem koraku odvračajo od tega, da bi pogledali vase in se iz oči v oči srečali z bolečino, ki je v nas. Pa vendar moramo vedeti, da nismo nemočne žrtve marketinških plenilcev. Oni niso ustvarili nas, mi smo ustvarili njih. Če ne bi imeli nenasitnih potreb, potem ne bi bilo ponudbe, kajne?
Uporaba obrambnih mehanizmov je seveda povsem naraven odziv. Tudi, ko že prepoznamo svoje obrambne odzive in ko nas v živo zadane spoznanje naše nezmožnosti soočenja s težkimi situacijami, to ne sme biti razlog za občutke krivde ali manjvrednosti. Človek je, kot vsako drugo živo bitje, neizmerno inovativen pri odkrivanju načinov za preživetje in prav to je dobra iztočnica za nadaljevanje tega razmišljanja:
Zakaj pa se na posamezne stresne situacije odzovemo, kot da bi bilo v nevarnosti naše lastno življenje? Zakaj nas na primer strah pred konfliktom ali pa pred avtoriteto pahne v tako stanje panike? Ali naj ne bi bilo bolj smiselno, da bi imela odrasla, zrela oseba manj buren odziv na tako situacijo?
En del odgovora na to vprašanje se skriva v nepredelanih čustvenih travmah, ki so shranjene globoko v nas in, ki v nas sprožijo avtomatiziran odziv, ki ga sami v resnici ne želimo. So delčki energije s svojo lastno voljo, ujeti v času in se “namesto nas” odzivajo na način, ki je bil primeren za tisti čas, ko je posamezna travma nastala. Na posamezne situacije se torej odzivamo še zmeraj kot prestrašeni otroci in podoživljamo travmatični dogodek, ki ga ne moremo rešiti brez določene mere vpogleda. Dokler se z njim ne soočimo na tak ali drugačen način, se bo le ponavljal v nedogled, kot plošča, ki preskakuje na poškodovanem mestu.
Drug, bolj sociološki del težave pa se kaže v naši nezmožnosti komunikacije in procesiranja negativnih čustev. Kaže se v obči družbeni stigmatiziranosti “negativnih” emocij. Tako nam je zelo težko tudi z najbližjimi odkrito spregovoriti o svojih negativnih občutkih, ker se bojimo njihove reakcije. Del izvora te težave leži tudi v stoletjih zahodnjaške miselnosti in religije, ki je “zlo” - hudiča izgnala iz raja, kot kazen za pečanje z njim (kar pomeni vsak, še tako majhen greh), pa oznanjala smrt in večno pogubo ter trpljenje.
Ne glede na to, da mnogo ljudi danes ne pripada krščanski veroizpovedi, se ta vpliv še zmeraj čuti v vsakem vlaknu današnje družbe. Namesto, da bi negativne emocije prepoznali kot del naše narave, jim dali veljavo, jih ozaveščali ter na tak način zmanjševali njihov naboj, vsi iščemo le plemenita, lepa čustva. Naše negativne težnje se lahko torej sprostijo le na nezaveden, neprijeten in dostikrat bolj silovit način, ki se ga bojimo in se mu izogibamo.
V tem se tudi kaže povsem “otroški” odziv na grožnjo s kaznijo. Obnašamo se lepo, primerno in, čeprav navzven zgleda vse lepo, živimo v neprestanem strahu. Kaj se bo zgodilo takrat, ko bo prišlo na dan, da imam negativne misli, da sem jezen, besen, nevoščljiv, ljubosumen?
Zavedati se je treba, da tudi so tudi ljudje na visokih položajih, na katere sprojiciramo marsikaj, ujeti v podobne vzorce kot mi sami. Le zelo redki (če sploh kdo) se zavedajo delovanja nezavednih sil v svojem življenju in tako (kot vsi navadni smrtniki)le živijo svoje projekcije in komplekse (ozirma le-te živijo njih). Seveda se zavedajo, da bi kakšno stvar lahko naredili bolje, bolj pošteno ali bolj transparentno, kot vsak od nas.
Prepričan pa sem (v nasprotju z mnogimi zagovorniki teorij zarote), da tudi oni tavajo v temi glede marsikaterega vprašanja, da so velikokrat prestrašeni ali pa popolnoma odtujeni od svojih pristnih čustev.
S tem sem želel povedati, da smo za stanje družbe odgovorni prav vsi in ne le politki, ki smo jih izvolili, da bi nas popeljali v obljubljeno deželo. Danšnje politično in družbeno stanje le odraža trenutni nivo človeške zavesti. In za dvig zavesti mora prispevati prav vsak od nas, ne le tisti, ki smo jih izvolili.
Ena izmed poti k kvalitetnejšemu življenju je torej začetek soočanja s svojim lastnim, negativnim materialom, odkrivanje njegovega izvora, predvsem pa komunikacija, poimenovanje. Če v tem trenutku nimate nikogar, da bi se mu zaupali - pišite. Če vam to ne gre, narišite sliko.
Želim si, da zberete pogum in v trenutku, ko bi prižgali TV, raje pogumno skomunicirate svoje občutke svojemu partnerju, zapišete nekaj besed v svoj dnevnik ali pa greste le nasekat nekaj drv in v tistem času kreativno razmišljate o sebi. Predvsem pa si za pogum velja zapomniti naslednje: Z dajanjem pozornosti vsemu, kar se dogaja v nas, predvsem tistemu negativnemu, se le-temu zmanjšuje energija in posledično vpliv v vašem življenju, ki se je nekoč morda zdel usoden, s časom pa postane le brnenje v ozadju.
Kadar v naše življenje pridejo krize in frustracije, je naš avtomatiziran odziv, da se jim želimo izogniti ali pa poskrbeti, da se čimprej končajo. Dalj časa ko opazujem sebe in, ko se o tej temi pogovarjam z drugimi ljudmi, ugotavljam, da nas je večina ljudi v odzivih na stresne situacije prav nevrotičnih. 
