Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Socutje-Priznanje-Pohvala

Sočutje sobota, 16. januar 2016 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Do izbrane teme sočutja me je vodil vpogled v astrološko karto za leto 2016, ki bo polno, tudi nemirnih, izzivov. Kako se bodo odrazili je zelo odvisno od naše kolektivne karme, ki smo si jo do sedaj s svojimi dejanji pridelali, kot seveda tudi individualne karme vsakega posameznika. Sočutje in empatija bosta tako v tem letu glavno in zelo pomembno vodilo. Moje osebno opažanje je, da je sočutja in empatije na splošno premalo. Sama namreč težko razumem, da so na tem malem planetu, ki nam nudi vse kar za življenje potrebujemo, takšne razlike in medsebojna nesoglasja. Da v današnji razviti družbi dovoljujemo, da toliko ljudi trpi in umira zaradi lakote, revščine in drugih strahot, kot so vojne. Verjetno o tem bolj malo razmišljamo, ker se nas direktno ne tiče, ker smo imeli srečo, da smo se rodili na tem koncu trenutno mirnega sveta, zato je pretežno ne-ukvarjanje s tem nekako logična posledica. Premalo pa se zavedamo, da s tem ni izključeno, da podobna nesreča lahko z danes na jutri potrka tudi na naša vrata. Eno od osnovnih človeških lastnosti je ravno sočutje in empatija. V obilju vsega pa smo malce zaspali. Nadzor je prevzel razum, katerega del je tudi 5 instinktov ali nagonov. V Jogi jih imenujejo tudi 'pet tatov'; '5 moralnih sovražnikov'; '5 smrtonosnih strasti'; '5 izprijenosti ali slabosti uma'. To so KAM (pretirana sla in želje); KROD (jeza); LOB (pohlep); MOH (navezanosti in odvisnosti) in AHANKAR (napuh, nečimrnost, egoizem). Če naš razum izgubi stik s srcem in dušo, bo le-ta 'šofiral' po svoje. Tako se ljudje zlahka predamo strastem, ki nas na vse možne načine zvabijo v skušnjave, nas podjarmijo s prijetnimi občutenji, ki se naj ne bi nikoli končala. Pred nami se tako razprostirajo prividi bogastva, ljubezni, užitkov, moči in ugleda, zato moramo zelo paziti, da nadziramo te nagone in ne dovolimo, da oni nadzirajo nas. Mislim da Slovenci premoremo ogromno kolektivnega sočutja, ki se vedno lepo odrazi, ob recimo, naravnih nesrečah, kot so v zadnjem času bile potres v Bovcu, poplave v Železnikih, žled na Notranjskem, poplave v Srbiji in Bosni, ..., vendar se mi zdi, da se zganemo šele, ko nekaj ali nekdo s pobudo potrka na našo vest. Individualno pa sočutje čedalje manj iskreno izražamo, saj je zlagano sočutje nič drugega kot pomilovanje. Ampak zopet, v današnji družbi smo v večini hočeš nočeš porinjeni v to, kar še ne pomeni, da smo prisiljeni. Dnevno hitimo, da vse postorimo, nimamo časa niti zase, kaj šele za druge. V službah pretirane emocije, sočutje in empatija na splošno niso zaželeni, sploh pa ne v zakrinkano brutalnem svetu velikih korporacij, kjer je glavno vodilo ubogaj, sledi in deluj – na polno. Z druge strani nas zavaja še mamljivi svet potrošništva, ki nam stalno vceplja kako moramo zgledati in kaj moramo nujno imeti. S tem se meja ločevanja še bolj širi in iskreno sočutje še bolj oddaljuje. Ne morem mimo tega, da ne omenim nedavnega prehoda duše Simone Weiss, ko mi je bolj kot karkoli drugega bilo žalostno to, da sem naenkrat na njen račun slišala in prebrala toliko lepega, pozitivnega in srce parajočega. Da, vse to je bil odraz sočutja. Vendar sem pomislila, kako bi bila Simona šele vesela, ko bi vse to slišala, ko je bila še živa ali pa takrat, ko je bila na vrhuncu uspeha. Vsem je verjetno poznano, da kljub temu, da je polnila velike dvorane, je bila pogosto tudi tarča kritik, neslanih šal in posmehovanja. To je na splošno odraz naše družbe, kar me žalosti. Tako zlahka se spotikamo ob druge, tako hitro kritiziramo in se norčujemo iz truda, dela ali videza nekoga drugega. In, če govorimo predvsem o javnih osebah, človeku vse prevečkrat damo zasluženo priznanje in pohvalo šele, ko umre – če ni slučajno prej uspel v tujini. Vsaj tako jaz vidim in se sprašujem zakaj mora biti tako. Mar res ne zmoremo iskreno privoščiti uspeha ali sreče drugega, ko takoj oprezamo za pomanjkljivostmi in se z olajšanjem nasmejimo šali, ki jo je nekdo izrekel in s tem očitno našel neko pomanjkljivost drugega še pred nami. S takšnimi vzorci je zdaj skrajni čas, da nehamo. Prav vsi imamo pomanjkljivosti, kot imamo prav vsi svoje vrline in vsak se trudi po najboljših močeh prehoditi to kratko pot, ki ji pravimo življenje. S polnim zavedanjem, da je vsak za sebe poseben, da eden ni enak drugemu v svoji unikatnosti, bi morda lažje sprejemali drugačnost. Pripadnost v podobnem mišljenju, ki ga iščemo v družbi, pa se tudi da zavestno preusmerjati v več spoštovanja, podpore in sočutja do drugih. Mislite, da bi bilo potem bolj dolgočasno in manj zabavno? Seveda ne. Še vedno nam ostane humor na svoj račun, še vedno nam ostanejo naši lastni problemi, še vedno nam ostanejo izmenjave naših lastnih izkušenj… Vem, včasih je težko it preko svojega ega, ponosa in tudi ranljivosti. Vendar le na tak način lahko zopet krepimo tudi naše sočutje do soljudi. Ta oreh pa je veliko lažje streti, kot oreh naših trdnih prepričanj v katere nepreklicno verjamemo in jim sledimo. Kot veste pa so največja zla bila sprožena in storjena ravno zaradi trdnih prepričanj, ideologij ali vere. Potreben pa je samo drugačen pogled na isto stvar in če to storimo z odprtim srcem, prave odgovore začutimo in s tem tudi veliko več sočutja in empatije do vseh drugih. Naj nam uspe. Namaste, iz srca, Mely Vir: www.mychi.si Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog