|
||||||
|
|||||||
Piše: Bern Jurečič v novi številki Karme plus
Dandanes že res več ne vemo, ali bi še sploh poslušali poročila, gledali televizijo, kupovali časopise, prebrali novice na internetu. Ker nismo Angleži, da bi znanca ob srečanju najprej pobarali po vremenu, ampak nam najprej pride na misel vprašanje Kako si kaj?, nas je sedaj strah že tudi tega.
Kolikor je ljudi na zavodu za zaposlovanje, brez dela, v finančni stiski in še kaj bi lahko našteli, toliko več je možnosti, da bomo od njih deležni – pritoževanja, sitnarjenja, kupa nesreče. A tudi sami nismo dosti na boljšem. Tudi obvezni Glavno, da smo zdravi! nam ne pomaga več, kajti pritisk z vseh strani odpihne še tistega malo optimizma, ki smo ga vedno za vsak slučaj nosili s seboj.
Še več, prepričani, kako so bila zadnja leta res slaba in neperspektivna, smo (p)odprli novo obdobje, v katerem nam na rezultat ni bilo treba čakati leto ali dve, ampak že po pol leta vidimo, da nam ne svetijo sončni žarki in da pot ni obetavna. A ker je vse to dogajanje (pa naj je glavni vzrok res kriza ali ne, niti ni tako bistveno in tudi ne preigravanje misli, ali bi bilo v drugi politični opciji bolje) pospremljeno še z nekim momentom, katerega nismo pričakovali, z rapidnim padanjem vseh vrednot, predvsem pa z odnosom "od zgoraj", ki ga ob vsem dogajanju zadnjih dvajset let nismo bili vajeni, to je z aroganco in teptanjem misli ter besede, se res lahko vprašamo, kam nas vodi pot. In ne le to – nekateri bolj osveščeni se danes sprašujejo tudi, kaj smo bogovom naredili Slovenci, da smo sedaj deležni takega (samo)uničevanja.
DESETLETJE PADANJA IN RAZKRAJANJA
Recimo najprej, da Slovenci še zdaleč nismo edini narod ali država v tovrstnih težavah. Ne samo to, mnogim je huje. Vanje so vlagali mnogi, trgi so večji, profiti tudi, s tem interesi, politične igre in podkupnine, močnejše so banke, ki vrtijo več denarja … z vsem tem pa je tudi škoda lahko veliko večja. In ker živimo v času, ko se breme težav na splošno prenaša na prebivalce, so tudi ljudje v teh državah deležni večjih problemov in pritiskov.
Morda se komu primerjava zdi neumestna, toda v prvih letih tega tisočletja smo na oblasti imeli lepo druščino ljudi, ki so dobro pristajali v novo fazo razvoja te civilizacije, v deljenje trga in plena po novih zakonitostih, v družbo, polno pritiska in mobinga, terorističnih groženj (ki jih ne bi bilo, če ne bi bilo interesa zanje – primer: ali dvomimo, da je mogoče preprečiti film, ki o Mohamedu prikazuje stvari, za katere je vsakomer jasno, da bo islamski svet nanje reagiral?!). In kateri voditelji so to bili? Zlasti Bush, Blair in Putin. Če bi si jih podrobneje ogledali astrološko, bi na prvi pogled opazili, kako močno je v njihovem horoskopu poudarjena dvanajsta astrološka hiša – skrite zadeve, blef in laž, strah, terorizem, podtalno delovanje in podobno. Kot nalašč za razvoj teorije zarote in teroristi so prišli kot naročeni. Kot naročeni? Ali za najhujše teroristično dejanje, napad na stolpa dvojčka WTC, ne čivkajo že vrabci, da je bil fingiran? Preveč je indicev, da so stvari potekale nekoliko čudno, in če bi se upravljanja z jumbo-jetom res lahko naučili v enem tednu letenja z malim letalom za zapraševanje, ali ne bi hotel biti pilot vsak indijski revni otrok?
A če tudi terorizem začasno postavimo na stran, poglejmo, kaj je prinesel: na hitro sprejete zakone, po katerih lahko oblast v smislu njegovega preprečevanja zvišajo stopnjo poseganja v zasebno sfero svojih prebivalcev, na ta način zmanjšanje pravic in svoboščin (pod krinko 'večje varnosti kot prioritete vseh' – spomnimo se na ponižujoče preglede na letališčih, ki vodijo v ZDA …). Prinesel je tri vojne in nekaj požarov po svetu. Da gre za države, v katerih največji bankirji še niso imeli prevlade, je morda slučaj, morda pa tudi ne. Ti isti bankirji, ki vedno znova podpirajo obe strani spopada, kjerkoli se to že dogaja …
BO KDO NAREDIL KORAK?
Za temi glavnimi političnimi igralci so igro prevzeli še drugi – videli so, kako poteka in kaj lahko potegnejo iz tega. V ožjem krogu je to mogoče opaziti že v odnosu uradnikov, države v odnosu do prebivalca, ki se upravičeno sprašuje, kdo je zaradi koga tu. Odpuščanje delavcev ni samo to, je tudi pritisk na vse tiste, ki (še) niso odpuščeni, je tudi uvod v osebne travme in še veliko več. Sprejemanje hitrih zakonov (tudi ne samo naša značilnost, načini pritiskanja krožijo kot recepti) ni le ignoriranje sogovornikov, gre tudi za sporočilo moči, ignoriranje dialoga, vpeljevanje sistema podrejenosti, nemoči, padanja norm in še več.
Vprašanje, ali gre ta pot sploh še lahko navzdol, je na mestu. Ni tako daleč čas, ko smo v podobni dilemi upali, da ne, in vendar smo od tedaj prepotovali že nekaj stopnic – proti dol. In kar je še slabše, vse bolj strme so. Nekoliko tudi zaradi zgleda, ki nam je ob današnjih komunikacijskih možnosti sproti na voljo od zunaj, kjer se na ulicah zbirajo milijoni, se tudi pri nas že množijo pozivi k uporu, protestu. Veliko več je tistih, ki raje odidejo.
Kar je še slabše, se pri nas ni razvila – komu pa bi to bilo v interesu? – niti kultura pogajanja, kjer uradni začetek avtomatsko prinaša tudi rok za končanje dialoga, tako kot v Nemčiji, ne stavkovna praksa, ki pomeni solidarnost med branžami. Za oblast, ki vodi svojo igro, tako ni nujno kaj drugega kot zadrževati te nezadovoljne segmente ločene med seboj. Zato ne presenečajo kolaži fotografij, ki krožijo po facebooku in ki prikazujejo protestirajoče dežele in slovenski mir na trgih. Oblast se tega zaveda bolj kot mi sami. Tako k protestu pozivajo navadni ljudje, sporadično, po spletnih forumih in omrežjih, 'padajo' tudi datumi in mesta, in vendar ostajamo na mestu.
PASIVNOST
Poraja pa se vprašanje, ali je protest, stavka, upor ali prevrat pravi način. V razmišljanju, kaj nas je pripeljalo do tega položaja, je treba gledati nekoliko širše. Pogledov je veliko, na primer, ekonomski, politični, geostrateški, socialni, ekološki in še mnogi drugi in ne manjka strokovnjakov, ki to že počno. Če pa na položaj pogledamo z astrološkega in karmičnega stališča, je morda kaj bolj jasno in razumljivo, kaj prida zadovoljni pa ob tem ne moremo biti.
Če nase pogledamo astrološko, potem je naša država Rak z izrazitim Kozorogom (podznak), oba pa sta nazadnjaka, ne gresta naprej. Slednji ima sicer začrtano pot navzgor, ki je počasna in neustavljiva, a le v primeru, če bi bilo v tem znamenju Sonce horoskopa, pa ni. Se pravi, da nam to znamenje prinaša le zavore, komplekse, zahtevnost, frustracijo. Ni daleč od naših občutenj. Z nekaj več natančnosti v pogledu lahko opazimo bližnji stik Urana in Neptuna, ki pomeni pretvarjanje (da smo nekaj, kar v resnici nismo), predvsem pa najvišje v astrološki karti položenega Plutona, kvadriranega s tremi planeti v osmi astrološki hiši. Brez veliko podrobne razlage (saj je bila že večkrat zapisana v tej reviji in na spletu) lahko rečemo, da gre za negativno sprego oblasti in denarja, kar je mil izraz za našo stvarnost. O tem, da je omenjeni Pluton postavljen na sam konec desete hiše (oblast), bo nekaj več malo kasneje.
Toda rojstni horoskop Slovenije zajema samo entiteto, rojeno 25. junija 1991, torej lahko iz nje sklepamo in predvidevamo, kaj se bo zgodilo z državo kot tako. Slovenci pa smo narod, ki tod živi že tisočletje in pol ter ima svojo dušo, svojo zgodovino in pot, pa tudi dušo in karmo. Horoskopa "Slovencev" seveda ni (več o tem v članku "Slovenski osamosvojitveni horoskopi" na avtorjevi spletni strani www.astrology.si), vendar lahko o naši naravi sklepamo empirično. Tako pridemo do treh poglavitnih arhetipov (pravzorcev) v našem značaju, in sicer do Device, Raka (spet) in Plutona. (Podrobneje o tem v članku "Astrološki arhetipi in slovenski narodni značaj" na isti spletni strani.) Če poskušamo najti skupne točke teh treh tipov, potem hitro pridemo do nizke samozavesti in celo do samozaničevanja, posebej pa velja izpostaviti rdečo nit te zveze – pasivnost. In smo nazaj pri zgodbi o čakanju in "nič-dogajanju" …
TISOČLETJE TUJE GOSPOŠČINE
Še najbolj v vsej tej zgodbi nas lahko skrbi Pluton. Oglejmo si ga pobližje.
V grški mitologiji gre za Zevsovega brata, ki je po delitvi sfer dobil v upravljanje in domeno podzemlje. Deluje prikrito in uničujoče (magma). Povezan je s smrtjo, onstranstvom, krizo, propadom, pritiskom, izsiljevanjem, ljubosumnostjo, mučenjem, transformacijo, nezavednim, preporodom, katarzo. Komur se zdi njegova povezava z našim značajem neprimerna, naj pomisli na naše postopno uničevanje, samouničevanje, zavist (sosedova krava naj crkne – tudi v pregovoru imamo smrt), samomorilstvo, po katerem smo znani daleč okoli, in še na kaj. Če v zgodbo prikličemo Prešernov verz o "krvi v Kranji, Korotani, ki napolnila bi jezero", ki je tudi precej morbiden, lahko pomislimo na čas preseljevanje narodov, ko vse skupaj morda le ni bilo tako miroljubno, kot bi lahko sodili po zgodovinskih čitankah. Poraja se vprašanje, ali si nismo Slovenci (ki se tedaj še nismo imenovali tako) prav tedaj zaslužili svoje hude karme, katera se vse bolj kaže danes, ko se uničujemo po korakih.
Kajti če na narodovo zgodovino pogledamo z nekoliko distance, zlahka ugotovimo, da si razen v samem začetku, ko je šlo za nekakšno plemensko povezovanje, ta narod nikoli ni ustvaril svoje države, še več, tudi kaj dosti ne se potegoval zanjo. Še več, od Bavarcev in Frankov naprej so bili tu gospodarji drugi in vse do samega konca 20. stoletja nas to ni kaj hudo motilo – tisočletje tujih gospodarjev! V začetku (11. stoletje) so nam na Knežjem kamnu vsaj še formalno podeljevali nekakšen kvazivladarski položaj, potem pa sčasoma niti to ne več. Tako za razliko od naših sosedov nimamo zgodovine upravljanja sami s seboj in nas 'otroške bolezni' naše mlade države ne smejo čuditi. Priznati si moramo, da se sami ne znamo upravljati. (Astrološko gledano Devica, to pa je naš glavni pratip – marljivost, čistost, puritanstvo, šentflorjanstvo in še kaj -, nikoli ni bila dober šef in ne bo.)
In Pluton? Pluton se v tej zgodbi zdi kot nekakšen kaznovalec, izpolnjevalec karme. V dvajsetih letih (v zgodovinskem okviru gre le za tren očesa) smo uspeli v največji meri uničiti vse 'pridobljeno', naša podoba propada celo v naših lastnih, kaj šele v tujih očeh. V zgodovini takih primerov ne manjka, sodobni čas pa je specifičen že po tem, ker se to dogaja vsem na očeh.
Ali se bomo uničili do konca? Vprašanje ni na mestu, saj samo Pluton, ta skrajnež, radikalnež, ve, kaj pomeni 'konec'. Toda prej moramo spet razmejiti njegovo delovanje na narod in državo. Fizičnega uničenja naroda – če ne pride do genocida, a tega se v našem primeru ni bati, če se le ne potolčemo po cestah – ne more biti, tudi če se odselimo vsi, bomo raztreseni po svetu še vedno Slovenci. Če nas odplakne kataklizma, ne bo na svetu tudi drugih narodov, tu gre za druge principe.
PREBOJ, PREPOROD, PREČIŠČENJE
Če pa se lotimo državnega horoskopa, potem je Pluton bolj zgovoren. Kadar ga v horoskopu tolmačimo kot 'ugodno postavljenega' (kar v našem primeru nikakor ni), se lahko izraža kot tisti, ki omogoča prevlado in manipulacijo z drugimi, pritisk nanje in še mnogokaj. 'Neugodno' postavljen pa praviloma pomeni uničenje, smrt. Ker je pri nas položen v deseto hišo (status, tukaj status države, oblasti), ga lahko tolmačimo kot 'smrt države' oziroma njeno samouničenje. Tudi ta izraz je težko določljiv in neoprijemljiv, vendar poznamo tudi v novejši zgodovini (npr. Francija) primere, ko je po neki večji spremembi država zaživela na novo. Temu lahko rečemo "druga republika", in vendar ne v smislu današnjega demagoškega opletanja s tem izrazom, ki ima za cilj le prevzem oblasti. Če naj bi država začela novo življenje, mora najprej končati sedanje, potem pa kreniti čisto iz začetka! Z drugačno ureditvijo, socialnimi odnosi, strukturo, družbenim konsenzom, ustavo.
Za ponazoritev si sposodimo modrost Aristotela, ki je v besednjak vpeljal pojem katarza, prečiščenje. V SSKJ najdemo o tem naslednji zapis:
katarza katárza -e ž (ȃ) knjiž. moralna sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev, (moralno) očiščenje: doseči katarzo s trpljenjem; smrt moža povzroči njeno katarzo; njegovi spomini so obračun s samim seboj in njegova katarza / čustvena, duhovna, moralna katarza ♦ filoz. katarza po Aristotelu moralna sprostitev ob umetniškem delu, zlasti ob tragediji in glasbi
Nekje drugje na spletu lahko preberemo nekoliko enostavnejšo definicijo: "Katarza je preboj, ki se pojavi kot odgovor na stisko (čustvena katarza sprošča napetost z izražanjem močnih čustev)." Če k temu prištejemo še vzporednico Plutona z mitološkim ptičem Feniksom, ki izgori v plamenu in iz pepela zrase nov, boljši, lepši ptič, potem je omenjeni "konec" nekoliko jasnejši.
Se sprašujemo, ali res gremo po tej poti oziroma ali se lahko izognemo? Vzemimo si malo časa in iz časopisov ali spletnih novic v zadnjih tednih izpišimo pomenljive naslove – skozi nekaj mesecev je jasno viden trend padanja standardov in vrednot. O atmosferi v narodu nam ni treba brati, dovolj je, da gremo na tržnico ali k frizerki. O tem, kako prizadeti so otroci zaradi prehrane v šoli, in o tem, da denar skoraj ne kroži več, je napisanega že veliko. In ko si bomo enkrat priznali, da vse to doživljamo samo zaradi neusmiljenega boja za oblast in, kar je še slabše, zaradi čustvenih odnosov (navadna zamera!) med ljudmi, od katerih smo odvisni, bomo že naredili odločen korak k tej katarzi.
SPREGA DENARJA, MOČI IN OBLASTI
Če naj bi izvedeli, ali je možen tudi drugačen scenarij, moramo uporabiti še kak drugačen prijem. Pred nekaj tedni je v kontaktni oddaji na nacionalnem radiu neka poslušalka v kratkem klicu izredno dobro razložila sprego, ki danes upravlja svet. Žal njenega sporočila ni mogoče obnoviti v celoti, vendar pa je denar, vladarja sveta, povezala z nujnostjo dela na korenski čakri, če naj bi obvladovali močne energije, ki nam jih denar prinaša (v začetku predvsem zavest o lastni vrednosti). V nasprotnem primeru se te energije prenesejo na spolno čakro ali pa solarni pleksus, kjer se pretvorijo v občutek moči oziroma prepričanje, da lahko storimo 'vse'. Če vse čakre delujejo optimalno, je sistem uravnotežen in imamo opraviti z nekom, ki je močan in bogat, a ne uničuje ne sebe ne drugih, lahko vlada v pozitivni smeri. Pogosto pa se zgodi, da korenska čakra ne funkcionira dobro in sistem je v nevarnosti. Pride namreč do izčrpavanja, posledično do izgube moči in denarja, s tem povezana pa stres in težave z zdravjem, čemur vsemu pa praviloma sledijo intenzivna prizadevanja, da bi moč, denar in vpliv obdržali. Spirala gre vse višje in se posledično lahko sesuje.
Iz astrološkega zornega kot gre za os 02-08, kjer druga hiša pomeni (lastni) denar, ta pa je v našem dojemanju neločljivo povezan s samozavestjo in vrednotenjem, osma pa 'naš skupni denar', torej tudi denar drugih, obračanje denarja, investicije, izposojanje, v negativni konotaciji celo kraje in poneverbe denarja in podobno. Osma hiša je smiselno povezana s Škorpijonom in istočasno s Plutonom, vladarjem znamenja in osme hiše. Ta pa govori o manipulaciji in pritisku ter težnji po obvladovanju in še več denarja, kajti le ta zagotavlja dodatno moč, in če teh močnih energij ne obvladujemo, se spirala ne more ustaviti.
IN KAJ BO POJUTRIŠNJEM?
Da bo prišlo do neke vrste katarze in velike spremembe v državi, se bojimo po malem vsi in nas je prepričanih vedno več. Če bi bil razplet odvisen samo od nas, bi v primeru nekakšnega konsenza (od katerega smo oddaljeni svetlobna leta; še v družinah in žlahti se ne moremo zmeniti …) morda lahko obrnili voz. Ker pa smo del širše celote, ki je v še večji godlji, so naše možnosti manjše. Tako bo do 'konca', 'dna' in katarze verjetno vseeno prišlo. Vsi bomo tedaj kaj spoznali, vsi bomo imeli drugačna prepričanja, drugačne perspektive. Voljo? Nedvomno veliko več! Kajti moč škorpijonske narave se pokaže šele v stiski. Primer: ko nas je nekdo napadel, smo vsi stopili skupaj. Ko pa ni več bilo tako hudo, smo pa že začeli po starem … Ker pa katarza pomeni prenovo, bo to čas za nov začetek. In nove temelje za ta začetek. Sedanji se niso izkazali kot dobri.
Tudi če znamo kdaj bentiti čez majhnost in neprepoznavnost, pa je ene vrste prednost tudi to, da smo majhni in nezanimivi za trge. Se splača 'kralju GSO', multinacionalki Monsanto, pripeljati svoje kapacitete za proizvodnjo in razvoj gensko spremenjenih organizmov v Slovenijo? Tja, kjer nobena njiva ni tolikšna, da ne bi jasno videli njenega drugega roba? Za razliko od madžarske stepe, recimo, če niti ne gledamo zelo daleč. V to majhno državico, kjer se je najprej treba v več krogih pogovarjati z vsakim malim lastnikom zemljice, če naj bi potegnili vodovod v vas, jo hudo preplačati, potem pa še čakati nekaj let na odločitev sodišča? K nam že ne bodo prišli.
Iz istega razloga je tudi mogoče narediti veliko korakov za svojo rast, ne da bi s tem izzivali tujce; morda bodo opazili, da nekaj počnemo, vtem pa bomo že iz vode …
Tretji pomemben moment pa je ta, da je manjše enote (npr. podjetje) lažje krmiliti kot večje. Lažje je doseči konsenz o smeri ali čemerkoli. Toda najprej je treba biti prepričan, da konsenz sploh želimo. Potem si moramo dopovedati, da je okoli nas še veliko tistih, ki tudi smejo kaj povedati. Potem je treba nehati gledati, kdo je v osnovni šoli sunil radirko, in se usmeriti naprej, v jutri (kar je za Slovence hudo težko). Potem smo pa že ven.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Slovenija-Porocila-Novice-TV-Pritisk
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
