Obnovitev poziva
Bejrutska platforma iz Svetovnega poziva k boju proti revščini, Bejrut, 15.3.2006
Preambula
Na začetku 21.stoletja je več kot milijarda ljudi ujetih v situacijo ekstremne revščine in velikanske neenakosti. Sedemdeset odstotkov le-teh tvorijo ženske. Soočamo se z epidemijo AIDS in malarije, ki neposredno ogroža 40 milijonov ljudi. 104 milijone otrok nima dostopa do šolstva , okoli 860 milijonov ljudi( 70% žensk) pa ne zna ne brati ne pisati. Na milijone ljudi je brezposelnih ali delajo v delovnih pogojih, ki se vedno bolj slabšajo, in nimajo zanesljivega vira dohodkov za vzdrževanje njihovih družin. Otroci in mladina sestavljajo polovico svetovnega prebivalstva in trpijo zaradi nevključevanja v družbo in pomanjkanja osnovnih storitev.
Lakota je vsakodnevna resničnost za številne ljudi.Ponekod so smrti mater po porodu in dojenčkov še vedno nekaj čisto običajnega, kar bi lahko preprečili z osnovno zdravstveno oskrbo.1,4 milijarde ljudi nima dostopa do čiste pitne vode. Njihove vztrajne vsakodnevne borbe, da si zagotovijo pravico do obstoja,virov, sredstev in osnovnih storitev so vir navdiha za naše delovanje.Danes ima svet zadosti virov, znanja in tehnologije za odpravo revščine.
Revščina je masovna kršitev človekovih pravic. Revščina se še povečuje zaradi vedno večje militarizacije sveta, uničevanja naravnega okolja, pomanjkanja demokratičnih oblik vladanja in izločitve skupin ljudi zaradi njihove pripadnosti določenemu razredu, kasti,spolu,invalidnosti,starosti, rasi in veri.
Oboroženi konflikti, vojne in njihove posledice uničujejo življenjska okolja, demokratične procese, človekove pravice ,vključno s pravico do samoodločbe, in preusmerjajo finančna sredstva, ki bi morala biti usmerjena za razvoj in socialno enakost. Investicija v varno življenje posameznika najbolje preprečuje konflikte in gradi mir. Zaščita ljudi je univerzalna dolžnost vseh držav in mednarodnih demokratičnih institucij. Povečana militarizacija in oboroževalna tekma v svetu oža politični prostor in javno odgovornost držav.Namesto financiranja razvoja, se sredstva preusmerjajo drugam in se na ta način ustvarja vtis, da je trajen mir iluzoren in nemogoč.Vojne in konflikti še posebej prizadanejo varnost , dostojanstvo in prihodnost žensk ter otrok.
Zmaga nad revščino ne bo možna, če ne bomo izzvali patriarhalni sistem, kapitalizem in sedanji model razvoja, ki na prvo mesto postavlja dobiček pred javnim dobrom, varnostjo ljudi in splošnim blagostanjem. Še več, uveljavitev pravičnejše razdelitve zemlje je nujna za odpravo revščine na podeželju.
Mednarodni inštrumenti za človekove pravice ščitijo pravico vseh ljudi za dostojno življenje, kar vključuje hrano,obleke,nastanitev, čisto vodo in zdravstveno oskrbo. Nepravično vladanje, dolgovi, pogojenost pomoči in trenutna praksa svetovne trgovine pa izničuje te rezultate.
Obljube za izvajanje Milenijskih razvojnih ciljev OZN za odpravo revščine, neenakopravnosi, nepravičnosti in za zagotavljanje trajnostnega razvoja ,večinoma niso izpolnjene.Vlade se vse prevečkrat ne posvečajo zadevam, ki se tičejo ljudi znotraj njihovih držav. Pomoč bogatih držav je neustrezna v količini in v kvaliteti,obljube za odpis dolgov pa niso uresničene. Bogate države morajo udejaniti svoje neštete obljube, da se bodo lotile nepoštenih trgovinskih pravil in postopkov.Imamo sredstva, da to lahko spremenimo, zato je skrajni čas, da vlade začnejo ukrepati.
Spodbujene spričo vseh teh dejstev,so se septembra 2004 v Johannesburgu v Južni Afriki zbrale skupine dejavnikov civilne družbe, med katere spadajo nevladne organizacije, mednarodne mreže,socialna gibanja, sindikati, ženske organizacije, verske organizacije in ostali . Sprožile so Svetovni poziv k boju proti revščini( GCAP) in si izbrale 2005 za leto, ko se vlade lahko lotijo ustreznih akcij, da izpolnijo obljube Milenijske deklaracije in začnejo odpravljati revščino.
V letu 2005 smo dosegli sledeče uspehe:
-zavezo EU za sredstva za prekomorsko razvojno pomoč( ODA) v višini 0, 56% do leta 2010 in 0,70% do leta 2015
-obnovitev obljube držav G8 za podvojitev vsote pomoči
-sporazum za odpravo dolgov 18 najrevnejšim državam in Nigeriji
- obljubo, da države G8 ne bodo več silili revnih držav v liberalizacijo.
Do te politične volje je prišlo spričo ogromne globalne množične akcije in spremembe pogleda družbe na revščino. Zato obnavljamo Svetovni poziv k boju proti revščini.
Svetovni poziv k boju proti revščini in neenakopravnosti vključuje vedno večje število dejavnikov civilne družbe v razvitih državah in v državah v razvoju. K sodelovanju vabimo organizacije civilne družbe, ki sprejemajo vrednote, osnovno sporočilo in skupno akcijo. Za sodelovanje ni potrebno članstvo.
V zadnjih letih je prišlo do globalne razdrobitve in do ločevanja. Ljudje po vsem svetu se počutijo vedno manj varne. Verjamemo, da se lahko svet znova združi v boju zoper revščino, zato smo se odločili za skupno akcijo in mobilizacijo v letih 2006 in 2007. Naše akcije bo simbolično združeval skupen znak. To je beli trak..
Obstaja velika raznolikost znotraj naše skupine, ampak verjamemo, da smo lahko učinkovitejši, če delujemo skupaj. Ne prizadevamo si, da bi dosegli popolno soglasje v političnih podrobnostih , ampak želimo pritisniti na vlade za odpravo revščine, za čimvečje zmanjšanje razlik glede neenakopravnosti in da dosežemo Milenijske razvojne cilje.
Zahtevamo:
-javno odgovornost, pravično vladanje in izpolnjevanje človekovih pravic
-trgovinsko pravičnost
-povečanje količine in kvalitete pomoči in financiranje razvoja
-odpis dolgov
Zahtevamo, da je enakopravnost spolov v ospredju izkoreninjanja revščine. Zahtevamo še spoštovanje pravic otrok, mladine, žensk in ostalih izključenih skupin, in njihovo enakopravno sodelovanje kot temelj za izpolnitev teh ciljev.
Pozivamo vlade , da začnejo takoj in odločno ukrepati zoper revščino.Pozivamo civilno družbo, da pritisne na vlade in da mobilizira politično voljo, ki je potrebna , da dosežemo ta cilj. Pozivamo ljudi, da nosijo bele trakove in s tem izrazijo podporo Svetovnemu pozivu. Vabimo organizacije, da aktivno sodelujejo pri akciji,da sodelujejo med seboj in koordinirajo svoje sodelovanje, še posebej na nacionalnem nivoju, da spodbujajo medsebojno sodelovanje, mobilizacijo in postavijo v ospredje človeka. Nacionalne iniciative izhajajo iz domačega okolja.
Vse države morajo izpolnjevati svoje obveznosti. Popolnoma morajo biti odgovorne svojemu prebivalstvu in biti transparentne glede porabe javnih sredstev. Vlade, inštitucije in skupine civilne družbe, morajo zagotoviti odločno borbo zoper vzroke korupcije, vključno s korupcijo v zasebnem sektorju.
Po mednarodnem zakonu so vlade dolžne zagotoviti človekove pravice, vključno z ekonomskimi, socialnimi in kulturnimi pravicami. Svojo odgovornost morajo izraziti z ekonomijo, ki zagotavlja enakopravnost in delo najrevnejšim, ki zagovarja kvalitetne javne storitve in zagotavlja vsem dostojno delo.
V formulaciji bilateralnih in multilateralnih dogovorov, ki se tičejo razvojne pomoči, dolgov, trgovine in investicij, ne smejo vlade ne postavljati in ne sprejemati zunanjih pogojev, ki bi izvajanje zgoraj sprejetih obveznosti onemogočile.
Vlade morajo:
- zagotoviti enakopravnost spolov, socialno pravičnost , ustaviti vse oblike nasilja zoper ženske, spoštovati ženske pravice, med njimi tudi njihovo politično udeležbo in dostop do sredstev.
-zagotoviti celostno zaščito otrok- pravno, fizično, socialno in ekonomsko.
- vzpostaviti mehanizme za obstoječo ali novo državno politiko in proračune za zagotavljanje enakopravnosti kot so npr.zemljiška reforma in progresivno obdavčevanje, ter strategije za zmanjšanje revščine.
-uveljaviti politiko , ki zagotavlja polno in produktivno zaposlovanje, s posebnim poudarkom na zaposlitvi mladih.
-aktivno vključiti dejavnike civilne družbe-vključno reveže, ženske ,otroke ter ostale socialno izločene skupine kot so invalidi, daliti in staroselska ljudstva - v načrtovanje, odločanje in izvajanje mednarodnih in nacionalnih razvojnih prioritet, politik in načrtovanj.
-vzpostaviti in podpreti svobodo izražanja, vključno s svobodo tiska in združevanja.
-razviti aktivne nacionalne protikorupcijske strategije, ki so v skladu s mednarodnimi konvencijami zoper korupcijo.
-zagotoviti sodelovanje civilne družbe v sprejemanju proračuna
- zagotoviti kvalitetne in splošne javne storitve(zdravje, izobraževanje, voda, preskrba s potrebščinami) in zaustaviti privatizacijo tam, kjer se le-ta izraža v odtujevanju in revščini.
- v nacionalnih zdravstvenih politikah poudariti preventivno in reproduktivno zdravstvo in se aktivno spoprijeti s pandemijo HIV/ AIDS ter z boleznimi, ki so povezane z revščino.
-zagotoviti ustrezna prebivališča
-zagotoviti, da so mladi tudi partnerji, ne le cilj v državnem razvoju in odločanju.
-popolno podpreti učinkovito gradnjo miru in strategije za preprečevanje konfliktov in zagotoviti, da programi obnove po končanju konfliktov zagotavljajo socialno in ekonomsko pravičnost, odpravo revščine in javno odgovornost.
Vlade se morajo zavezati , da bodo izpolnile oziroma še presegle milenijske razvojne cilje, in da bodo takoj razvile nacionalne načrte glede Milenijskih razvojnih ciljev.
Trgovinska pravičnost:
Države v razvoju morajo imeti pravico, da same določajo svojo trgovinsko in investicijsko politiko in da postavijo interese ljudi na prvo mesto.Mednarodna trgovska pravila in nacionalne trgovinske politike morajo podpirati življnje v trajnostni obliki, promovirati pravice žensk, otrok in domorodnih ljudstev ter voditi k odpravi revščine.Trgovinska pravila in politika ter uveljavitev škodljivih pogojenih ekonomskih politik, so postale orodje za nevzdržno liberalizacijo ekonomij držav v razvoju, ki otežkočajo trajnostni razvoj in pospešujejo revščino in neenakost.
Zato želimo opomniti vlade na njihove obveznosti glede uveljavitve človekovih pravic in jih pozivamo, da uporabijo ves svoj vpliv v mednarodni trgovinski organizaciji( WTO), mednarodnih finančnih inštitucijah ter v regionalnih in dvostranskih dogovorih, da:
-ne silijo držav v razvoju z odpiranjem njihovih trgov in da naj imajo te države fleksibilno možnost tarif za trajnostni ekonomski razvoj
-zaščitijo javne storitve pred prisilnimi liberalizacijami in privatizacijami
-da zagotovijo pošteno plačilo dobrin revnim proizvajalcem
-da podprejo pravico do hrane in enakopravnega dostopa do zemlje in naravnih virov
-da zagotovijo ustrezen dostop do nujnih zdravil
-da zavrnejo škodljive regionalne in bilateralne dogovore o svobodni trgovini
-da takoj končajo subvencije, s katerimi poplavljajo mednarodni trg s poceni izdelki
-da povečajo transparentnost in odgovornost svojim državljanom v obrazložitvi pravil mednarodne in nacionalne trgovine ter zagotovijo spoštovanje delavskih pravic in človekovih pravic na splošno.
-da zagotovijo, da so države v razvoju fleksibilne pri reguliranju tujih investicij in da v ospredje postavijo domače prioritete
-da dosežejo da bodo korporacije odgovorne ljudem in vladam glede socialnih, okoljskih in razvojnih učinkov.
Odpis dolgov in povečanje v kvaliteti in kvantiteti pomoči in financiranje razvoja
Vlade donatorke in mednarodne inštitucije morajo povečati količino in kvaliteto sredstev, potrebnih za odpravo revščine, in promovirati socialno pravičnost, dosežke milenijskih razvojnih ciljev,enakopravnost spolov ter zagotoviti pravice otrok in mladine. Ta sredstva morajo podpirati trajnostni razvoj, pravice delavcev, migrantov, ter interese na rob odrinjenih skupin kot so npr.staroselska ljudstva. Sredstva morajo graditi in ne spodkopavati vlade in javni sektor , in omogočiti uresničevanje pravic njihovim državljanom. Zato pozivamo vlade darovalke in mednarodne inštitucije, da
-dosežejo in presežejo 0,7% BDP za razvojno pomoč, da omogočijo odpravo revščine na lokalni in državni ravni ,da so usmerjene v prioritete trajnostnega razvoja in s tem zagotovijo odpravo revščine in trajnostni razvoj.
-da uvedejo inovativne mednarodne davke in mehanizme za zbiranje sredstvev za razvoj, ki so dodatna sredstva obvezni prekomorski razvojni pomoči v znesku 0,7% BDP države.
-da uveljavijo in izboljšajo Pariško deklaracijo za dolgotrajno, predvidljivo, harmonično in učinkovito pomoč. Pomoč naj se ne povezuje s pogodbami podjetji držav darovalk in naj ne bo vezana na ekonomske pogoje, ki škodujejo ljudem, lokalnim skupnostim in okolju.
-zagotovijo napredek na področju enakopravnosti spolov ter da opazujejo potek in indikacije učinkovitosti pomoči
- izpolnijo obljube o izobraževanju, ki je omogočeno vsem, da izpolnijo obljube v zvezi z bojem zoper otroško paralizo, malarijo, tuberkolozo, in omogočijo dostop do preventive oziroma zdravljenja in skrbi za bolnike HIV/AIDS preko financiranje multilateralne Iniciative hitrega tira (Fast Track Initiative) in globalnega fonda za boj proti AIDS-u , tuberkolozi in malariji.
-da takoj in brez karšnihkoli zunanjih pogojev odpišejo vse ostudne,nelegalne in nezmožne odplačila dolgove revnih in srednjerazvitih držav preko poštenega ,demokratičnega in transparentnega procesa ,da se na ta način sprostijo sredstva za razvoj. Kjer so ukrepi odprave dolgov neustrezni , oziroma ne omogočajo revnim državam zagotovitev Milenijskih razvojnih ciljev in s tem osnovnih socialnih storitev, podpiramo skupno strategijo držav v razvoju za odpis vseh ostudnih in ilegalnih dolgov.
-zaustavijo beg kapitala iz revnih držav , identificirajo in vrnejo pokradena sredstva, da se uvede akcija zoper davčne oaze, finančne inštitucije, multinacijonalke in ostale, ki so odgovorni za odtok teh sredstev.
-vzpostavijo pošteno in pravično svetovno ureditev, v kateri mednarodne finančne inštitucije, še posebej Svetovna banka ( WB) Mednarodni monetarni sklad ( IMF) in Svetovna trgovinska organizacija ( WTO) delujejo v okviru principov in sprejetih obveznosti OZN glede človekovih pravic in boljšega reguliranja svetovne ekonomije.
Skupna mobilizacija
Odločili smo se za mesec mobilizacije, ki se začenja 16.septembra, na dan vsakoletnega zasedanja mednarodnih finančnih inštitucij, in bo vrhunec doseglo na svetovni dan za odpravo revščine, 17.oktobra 2006.
Bel trak ostaja naš simbol in izraz solidarnosti boju zoper revščino. Želimo, da beli trak postane globalni simbol boja proti revščini, zato bomo aktivno spodbudili ljudi, da ga nosijo in uporabljajo v letih 2006 in 2007.
Mesec bomo začeli z odmevnimi javnimi prireditvami za dvig zavedanja ter medijskimi dejavnostmi. V mesecu akcije se bodo nacionalne koalicije lotile akcij, ki ustrezajo njihovemu lastnemu kontekstu. Te akcije bodo dosegle vrh v globalnem dnevu belih trakov, to je okoli 17.oktobra na svetovni dan za odpravo revščine.
Vrh lahko predstavljajo beli trakovi v obliki človeške verige, ki jo povezujejo beli trakovi, ob spremljavi glasbe ( npr.bobnanje). Nacionalne koalicije se same odločajo glede sporočil v zvezi z revščino ali tarčami delovanja ( npr. Tema o pogojenost pomoči, mednarodne finančne inštitucije itd)
Na vrhuncu bodo nacionalne peticije izročile peticije, razglednice ali pisma voditeljem in obravnavanim skupinam ali podale povzetek akcij v enem mesecu.
GCAP bo podprla oziroma sodelovala v akcijah v letih 2006-2007. V oktobru 2006 bomo objavili datum akcije za leto 2007. Predlagamo datum, ki bo zajel 16.junij ( dan afriškega otroka), zasedanje G8 v Nemčiji in tudi polovično obdobje do uresničitve Milenijskih razvojnih ciljev do leta 2015.
Kampanja za leto 2007 pa se bo pričela v času Svetovnega socialnega foruma v Nairobiju.
Podpora nacionalnim koalicijam:
Nacionalne koalicije so osnova naših akcij in sodelovanja. Nacionalne akcije izhajajo iz domačega okolja in vključujejo domače prioritete in zahteve in delujejo že preko obstoječi iniciativ.Masovna mobilizacija , delo v temeljnem okolju in globalna solidarnost so ključi kampanje. Preko izkušenj smo ugotovili, da morajo biti teme čimbližje ljudem na samem mestu. Ideje GCAP moramo napraviti čimbolj domače vsem tistim, ki so prizadeti zaradi revščine in podati njihove stiske na nacionalni, regionalni in globalni nivo. GCAP proces bo ojačan, če bo prisoten občutek lokalnega ali nacionalnega vodenja kampanje. Moramo povečati tudi obseg vključenih. Nacionalne koalicije bodo spodbujale in omogočile prostor tudi drugim dejavnikom civilne družbe, temeljnim organizacijam in lokalnim skupnostim, predvsem mladinskim, ženskim in obrobnim skupinam ,da igrajo večjo vlogo v kampanji. Moramo zagotoviti dovolj sredstev da izvedemo akcije in dejavnosti za promoviranje pravic žensk, mladine in otrok. Udeleženci GCAP naj v duhu sodelovanja podpirajo drug drugega in nacionalno koalicijo s tem, da si delijo izkušnje, znanja, analize, material in sredstva in se tako medsebojno dopolnjujejo v raznolikosti.
To vključuje:
-sredstva in pripomočke za lobiranje in kampanjo.
-material za načrtovanje
-izobraževalni material
-stike z mediji
Informacijske in komunikacijske tehnologije so lahko še posebej koristne pri komunikaciji. GCAP bo ustvarila internetno knjižnico in forum, kjer bodo lahko nacionalne koalicije in mednarodni partnerji shranjevali in pridobivali vire kot npr. o ciljih GCAP ali o materialu za dviganje zavedanja glede te problematike in preučili možnosti za sodelovanje.
-sredstva za spremljanje in ocenjevanje učinkov kampanje
-spremljanje napredka držav glede uresničevanja Milenijskih razvojnih ciljev
-najboljše metode
-podpiranja mobilizacijskih dejavnosti
-srečanja predstavnikov nacionalne koalicije
-prevode dokumentov v lokalne jezike
-proizvodnja materialov ( letakov, brošur, posterjev)
Prihodnja struktura, koordinacija in komunikacija
Nacionalne kampanje in koalicije so fokus akcije in mobilizacije v naslednjih dveh letih. Podrebna je prerazporeditev koordinacije na regionalne in nacionalne koordinacijske mehanizme za ohlapno a globalno sodelovanje.
Glavni nivo priporočil, koordinacije in mobilizacije so nacionalne platforme in regionalni forumi. Obstaja potreba za olajšanje izmenjave informacij na globalni ravni. GCAP koordinacijo vodi 8 temeljnih principov:
-ustvariti trenutek za skupno akcijo,ki omogoča najbolj učinkovito sodelovanje in transparentnost za vse
-imeti fleksibilne in lahke mehanizme, da lahko hitro ukrepamo.
-da omogočimo dostop vsem tistim, ki podpirajo Svetovni poziv k boju proti revščini
-da služimo ojačanju nacionalnih koalicij
-da predstavljamo interes Svetovnega poziva kot celote, ne kot posameznih osnovnih delov
-da deluje v najbolj primernem trenutku za učinkovitost in da je čimbližje datumu akcije
-da poskrbi za transparentni proces za vse podporne organizacije, ki dajejo sredstva za GCAP dejavnosti
-da bodo vse globalne iniciative, ki so usmerjene na konkretno nacionalno raven, narod ali voditelje , izvedene le ob posvetovanju s tamkajšnjo nacionalno koalicijo
-vključevanje v GCAP pomeni do konca leta 2007, ko se izteče obdobje trenutne mobilizacije.
Globalni akcijski forum:
-vsi dejavniki civilne družbe in državljani,ki so zainteresirani za sodelovanje v globalni koordinaciji in predstavitev globalne kampanje nacionalnim in regionalnim mrežam, in ki morajo biti redno obveščeni oziroma se je z njimi potrebno posvetovati glede glavnih načrtov in akcij, tvorijo globalni akcijski forum. Vključevanje bo organizirano preko strežniškega seznama, ki zagotavlja izmenjavo informacij na podlagi regionalnih in nacionalnih dejavnosti kot tudi informacije in posvetovanja glede globalne koordinacije.
Srečanje nacionalnih platform ter podpornih regionalnih in mednarodnih organizacij bo januarja 2007 pred svetovnim socialnim forumom v Nairobiju.
Regionalno
Regije se same odločajo za najbolj učinkovite načine delovanja in podpiranja nacionalnih koalicij, podajanje globalne platforme v regionalni kontekst in za koordiniranje vseh regionalnih funkcij. Regije morajo biti transparentne in odgovorne nacionalnim kolicijam. Morajo spodbuditi delovanje ženskih organizacij in združenj na nivoju regij.
Mednarodna ekipa za olajšanje delovanja akcije ( International Facilitation Team- IFT):
.Glavna naloga IFT je navdihovati in promovirati medsebojno sodelovanje in podpreti sodelujoče regionalne in nacionalne koalicije in mreže.Sprejeta politika in mobilizacijski načrt, ki sta bila sprejeta na zasedanju v Bejrutu ,določata delovanje IFT. Ta ima do konca leta 2007 mandat, ki ga bomo izpopolnili v januarju 2007
Naloge so:
-olajšati prenos Poziva, da tako vzpodbudimo širok krog organizacij, da se vključijo v GCAP kampanjo in tako razširimo in poglobimo Poziv
-olajšati promocijo politike GCAP in zahtev za izmenjavo informacij glede možnosti lobiranja
-olajšati delo GCAP pri pripravi materialov, za delo v medijih,za spletno stran in razvoj ostalih komunikacij
-načrtovati mednarodni mesec akcij v globalnem merilu
-najti ustrezne predstavnike za javnost, ko je to potrebno, in to ob ustrezni uravnotežitvi spolov, starosti in regij
-zagotoviti tekoč in transparenten pretok informacij,zagotovi redne novosti Forumu za globalno akcijo(Global Action Forum) in organizirati srečanja GCAP
-IFT nima naloge podeljevanja sredstev
Vse dosedanje delovne skupine so razrešene. Edino specifične skupine za globalne naloge, ki izvajajo globalne akcije in skrbijo za sodelovanje s članstvom, se lahko ustanovijo. Vse te skupine morajo zagotavljati polno sodelovanje vsem in biti odgovorne svojim članom, ki podpirajo Svetovni poziv.
Podporna ekipa IFT, ki jo bosta sestavljali največ dve osebi, bo poročala IFT in bo delovala s poudrakom na komunikacijah, spletni strani,delitvi informacij in splošni pomoči IFT.
IFT bo imel ustrezno proporcionalno predstavitev , ob upoštevanju števila aktivnih nacionalnih koalicij glede na regijo, velikost prebivalstva,in raznolikost ,z jasnim upoštevanjem paritete spolov, in z manjšo kvoto mednarodnih organizacij in mrež
IFT morajo voditi predstavniki držav v razvoju , zato bo bo imel sledečo zastopanost predstavnikov:
-Afrika 4(2)
-Azija in Pacifik 4(2)
Latinska Amerika in Karibi 3(1)
Evropa 3(1), od tega 1 predstavnik iz Evrope zunaj EU
Severna Amerika 2(1)
Bližnji vzhod 1
Mednarodne organizacije 6(3)
Ženska gibanja/ Ženska delovna skupina ( Feminist Task Force) 1
Mladi in otroci 1
Spodbuja se regionalno predstavništvo mladih in otrok v IFT.
Številke v oklepajih označujejo minimalno število žensk.
Vse predstavnike v IFT nominirajo tisti , ki podpirajo Svetovni poziv k boju proti revščini, zato so njim tudi odgovorni
Ta koalicija civilne družbe bo razvijala strateško partnrstvo s številnimi drugimi dejavniki, ki bodo lahko povabljeni kot opazovalci v IFT.
Na začetku 21.stoletja je več kot milijarda ljudi ujetih v situacijo ekstremne revščine in velikanske neenakosti. Sedemdeset odstotkov le-teh tvorijo ženske. Soočamo se z epidemijo AIDS in malarije, ki neposredno ogroža 40 milijonov ljudi. 104 milijone otrok nima dostopa do šolstva , okoli 860 milijonov ljudi( 70% žensk) pa ne zna ne brati ne pisati. Na milijone ljudi je brezposelnih ali delajo v delovnih pogojih, ki se vedno bolj slabšajo, in nimajo zanesljivega vira dohodkov za vzdrževanje njihovih družin. Otroci in mladina sestavljajo polovico svetovnega prebivalstva in trpijo zaradi nevključevanja v družbo in pomanjkanja osnovnih storitev. 
