Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Skrivnost_Rdeca_Barva




Skrivnost rdeče barve

sreda, 4. januar 2017 @ 05:02 CET

Uporabnik: Pozitivke

Piše: Sonja A. Mrak v Karma plus

Ljudje opazujejo svet kot veliko paleto različnih barv. Človekovo oko razlikuje približno milijon različnih odtenkov barv, katerim pripisujemo velik pomen. Vsemu navkljub pa nima nobena barva tolikšen pomen kot rdeča barva. Dokazi so skriti v mnogih svetovnih jezikih, še najbolj pa v angleškem. Hodimo po rdeči preprogi, kriminalci imajo okrvavljene roke, rdečo vrvico nosimo za obrambo pred uroki. Ustavimo se pri rdeči luči na semaforju, izogibamo se rdečim jesetrom in praznujemo rdeče označene datume na koledarju. Odvisno od političnih prepričanj se izogibamo rdeči zastavi ali pa smo ponosni nanjo, ko pa nas nekdo razbesni, pravimo, da imamo rdeče pred očmi.

Mnogi od teh izrazov so novejšega datuma, stari približno tristo let. Radikalno politiko imenujemo "rdečo" po krvavi evropski vstaji leta 1848, medtem ko je rdeč trak izraz iz 18. stoletja, ki se nanaša na rdeče trakove, s katerimi so v Angliji vezali dokumente. Ne glede na vse, ima rdeča barva mnogo globlje korenine v človeški psihi. Čeprav veliko število sesalcev ne vidi rdeče barve, je človeško oko zelo občutljivo zanjo, saj lahko rečemo, da je občutljivost za rdečo barvo prirojena. Morda to pojasnjuje, zakaj je v skoraj vseh tujih jezikih beseda za rdečo barvo starejša od katerekoli druge. Pred modro, rumeno ali zeleno je bila rdeča, barva krvi in ognja.

Rdeča barva je pozornost privlačila že v prazgodovini. Neandertalci so svoje mrtve posipali z rdečim okrom, pa tudi kromanjonci so s podobno barvo barvali zidove svojih votlin. V stari Kitajski so imeli rdečo za srečno barvo, simbolom blagostanja in zdravja. Arabci so bili prepričani, da tistega, ki nosi rdeča oblačila, ščiti Bog, drugje pa so jo prištevali med znamenja prekletstva, še najbolj v starem Egiptu, kjer je bila znamenje za nevarnost, sveta barva boga Seta (v egipčanski mitologiji bog teme in zla). Pri starih Rimljanih so rdečo svetlobo primerjali s svetim ognjem. Primitivna ljudstva so rdeči barvi pripisovala magične lastnosti, vključujoč moči, da izganja demone, zdravi bolezni in ščiti pred uročenimi pogledi.

Širom po svetu rdeča barva predstavlja naslednje stanje in emocije ljudi: nevarnost in pogum, revolucijo in vojno, nasilje in greh, hrepenenje in strast, pogosto tudi samo življenje.

KAKO NAREDITI PRAVO RDEČO BARVO

Na eni strani je pripisovanje pomenov rdeči barvi, na drugi strani pa je postopek, kako jo narediti. Tisoče let so umetniki poskušali narediti ognjeno rdečo ali pa globoko temno rdečo, katero so lahko opazovali v naravi. Najbolje, kar jim je uspelo je bila okrasto rdeča, ki so jo dobili z mešanjem pomarančno oranžne in rjave barve.
Nekaj pred 5. stoletjem pred našim štetjem so slikarji v Aziji odkrili, da se najbolj primerna barva dobi iz minerala cinabarita (tudi merkurisulfid, torej živosrebrni sulfid), spojina pa je v tujini znana tudi pod imenom "vermilion" (kar pomeni cinober, roza barva) in iz minija (železov oksid). Cinabarit je bil v uporabi na Kitajskem za poudarjanje teksta na papirnatih svitkih, kasneje v Pompejih pa v fresco slikarstvu, vendar pa je imel pomanjkljivosti: bil je drag, strupen in imel je slabo lastnost, da je pri svetlobi potemnel. A ne glede na vse je bila to najboljša rdeča barva, ki se jo dalo proizvesti, zato je bil cinabarit v uporabi več kot tisoč let.

Največja tehnična težava umetnikov je bila torej iskanje obstojne in močne rdeče barve. Slikarji so se znašli pred izzivom, kako izdelati barvo, ki bi bila obstojna na soncu, dežju in vlagi ter bila istočasno zaščitena pred znojem. Ker niti oker niti cinabarit nista dala zadovoljive rdeče barve, so jo bili prisiljeni poiskati drugod. Njihovo iskanje je bilo podobno alkimiji. Pripadniki skrivnostne umetnosti so poskušali osnovno materijo - listje, lubje dreves, kri, zemljo spremeniti v zlat rudnik prelepe rdeče barve. Pri tem so slikarji dosegli delni uspeh. Naučili so se, kako iz rastlin na cenen način pridobiti rdeče rjavo ali oranžno rdečo barvo, medtem ko je iskanje "prave" rdeče barve še naprej predstavljalo izziv. Pred iznajdbo umetnih barvil v 19. stoletju se jo je dalo pridobivati le iz eksotičnih substanc, pa še to z uporabo skrivnostnih tehnik, katere je obvladovalo le nekaj slikarjev.

OBLAČILA, KI DAJEJO MOČ

Nedosegljiva in draga je rdeča obleka sčasoma postala simbol moči ter je bila dostopna le bogatašem in plemičem. Kralji in kardinali so nosili rdeča oblačila. In tako kot se je v Perziji le šah smel odeti v rdeča oblačila, so v starem Rimu najbolj vplivni ljudje v mestu sami sebe imenovali "coccinati" - "tisti, ki nosijo rdečo barvo".

Zaradi vsega tega ni čudno, da je ena izmed največjih novic tistega časa prišla iz Španije, češ da so osvajalci leta 1519 odkrili, da Azteki prodajajo neverjetno lepo obarvano materijo na velikem trgu v Mehiki. Poimenovali so jo "grana cochinilla" (košenila) in ga pripeljali v Evropo, kjer so tako začeli s proizvodnjo najbolj bleščeče in najmočnejše rdeče barve. Učenjaki in kemiki so jo poimenovali "popolno rdečo barvo", slikarji pa so šli še korak dlje in jo imenovali "najboljšo in najlepšo barvo na svetu". Košenila je postala najbolj pomembna barvna materija v Evropi, Španija pa si je ustvarila neverjetno bogastvo s prodajo barve slikarjem širom po svetu.

V Evropi je obstajal problem povezan s košenilo, in sicer ta, da so Španci nadzorovali njeno nabavo. Španci so monopol nad košenilo varovali tako ljubosumno, da je celo njena narava oz. izvor ostal neznan. Ali je bila košenila žival, rastlina ali morda mineral? Največji umi Evrope so več kot dvesto let razpravljali o tej temi.
Pomanjkanje zadostnih količina je še povečala pomen in povpraševanje po tej barvni substanci. V času, ko je bil tekstil glavni vir bogastva, je bila košenila glavno trgovsko blago. Nekaj držav se je odločilo, da bodo španskemu monopolu prekrižali pot, zato so začeli vohuniti in uporabljati gusarske prijeme. V Angliji, Franciji in na Nizozemskem je raziskovanje košenile dobilo celo državni pomen. Kralji, trgovci, znanstveniki, gusarji in vohuni - vsi so se pognali v lov za najbolj želeno barvo v Evropi.

Zgodba o tej nori "dirki za košenilo" je okno v drug svet - svet, v katerem je bila rdeča barva redka in dragocena, izvor bogastva in moči za tiste, ki so poznali njeno skrivnost. Da bi so dokopali do skrivnostne formule, so ljudje potapljali ladje, postajali vohuni in kljubovali smrti.

In danes? Danes imamo sintetične barve vseh mogočih odtenkov, umetniki, oblikovalci in stilisti lahko v miru izživljajo najrazličnejše ideje, novotarije in prekucije, vedno znova lahko ponujajo "revolucionarne" zamisli. Da je rdeča barva kljub vsemu nekaj posebnega, se zave vsaka gospodinja, ko rdeče perilo zmeče v pralni stroj skupaj z drugim perilom - bolje rečeno takrat, ko ga pobere ven … Zaradi vse te visoko sposobne kemije imamo okvarjeno zdravje in uničeno naravo, res pa je, da ne poznamo več gusarjev, ki bi prežali na košenilo, in tudi nikogar ni, ki bi nam branil obleči rdečo majico ali tangice, ki so prav v tej barvi najbolj izzivalne. In tudi to nekaj velja.
Danes je drug svet. "Košenila", pravite? Kaj pa je to?

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Skrivnost_Rdeca_Barva







Domov
Powered By GeekLog