Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Skepticizem-Prebujanje-Sanje

Pogoj skepticizma nedelja, 14. december 2014 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Če se sprašujemo, »Ali zdaj sanjamo?«, kaj potem zares sprašujemo? Ali na naše vprašanje obstaja odgovor? Morda tak odgovor: »Uščipni se, da vidiš, če se boš zbudil!«? Toda zdi se, da nas tak odgovor ne zadovolji: kaj, če se potem prebudim samo v sanjah? Kaj, če zgolj sanjam, da sem se zbudil? Da bi zares vedel, da ne sanjam, bi moral… Kaj? Si lahko sploh zamislim odgovor na to vprašanje? Če si ga ne morem, potem ga mogoče ni, podobno, kot v nogometu ni koša in v tenisu ni gola. Če hočemo vedeti, »Ali svet zares obstaja?« in pri tem z »zares« mislimo nekaj takega kot »kako vem, da zdaj ne sanjam?«, potem je možno, da je naša težava podobna težavi nekoga, ki bi hotel v tenisu zadeti gol. Tej zahtevi se ne da ustreči, pa ne zato, ker bi imeli preslabo kondicijo, ker bi premalo vadili, temveč zato, ker ji je nemogoče ustreči. Lahko bi ji ustregli le tako, da bi spremenili pravila igre. To seveda lahko naredimo. A vprašanje je, če bi nas takó spremenjena pravila zadovoljila: zdi se, kot da bi bilo to preenostavno. Zdi se, kot da s tem, da nogomet preimenujemo v »tenis«, ne dosežemo ničesar. Občutek imamo, kot da bi potem, ko bi nogomet preimenovali v tenis, hoteli dati koš. Naša zahteva bi torej ostala nemogoča. Dejansko bi jo vedno zastavili kot nemogočo. Odgovor na vprašanje »kako lahko vem, da zdaj ne sanjam?« tako morda ni v vednosti, v tem, da bi to lahko ugotovil. Podobno kot rešitev za nekoga, ki hoče v tenisu zmagati z golom, ni v bolj intenzivni vadbi. »Kaj je cilj v filozofiji? – muhi pokazati izhod iz kozarca.« (Wittgenstein, Filozofske raziskave § 309) Dozdevek, da je rešitev skeptičnega problema v vednosti je morda zgolj poteza, ki »metafizično končnost interpretira kot intelektualni manko.« (Stanley Cavell, The Claim of Reason, str. 493) Tako tudi odgovor na hipohondrovo vprašanje »Ali sem bolan?« ni pri zdravniku. Hipohonder lahko gre enkrat na pregled trebuha, drugič na pregled krvi, tretjič na pregled zobovja. Ko so vsi izvidi negativni, lahko začne sumiti, da ima shizofrenijo. Da je torej nor, tako kot Descartesovi norci, ki »… trdovratno zatrjujejo, češ da so kralji, ko nimajo več kot berač, ali da so odeti v škrlat, ko so nagi, ali da imajo glinasto glavo, da so buče, narejeni iz stekla.« (Meditacije, I, 4) Ali obstaja odgovor na hipohondrovo vprašanje »Ali sem bolan?«? Ne: zdi se, da bo hipohonder vprašanje zmerom zastavil tako, da nanj ne bo odgovora. In trenutek, ko oseba ne bo več hipohonder – če bo ta trenutek dejansko nastopil – ne bo »trenutek spoznanja« temveč prej »trenutek olajšanja«. Poslej osebe ne bo več iz dneva v dan najedalo vprašanje »Kaj če…?« Del hipohondrove težave je očitno v tem, da ne vidi svoje nemogoče zahteve, da ne vidi, da tukaj ni kaj »ugotoviti«, da če še tako prizadevno vadi tenis vendarle nikoli ne bo zadel gola. Trenutek ozdravitve je trenutek, ko oseba preneha igrati igro, v kateri ne more zmagati, ko premeša karte. Seveda si lahko zastavimo vprašanje, zakaj bi tako igro sploh igrali, ali pa, zakaj hipohonder svoje igre ne vidi? Zdi se namreč, da je ta zaslepitev nujni predpogoj igre, pogoj, da jo je sploh možno igrati. V tenisu si lahko vztrajno prizadevamo dati gol le, če ne vemo, da ga tam ne moremo zadeti. Hipohonder ne sme vedeti, da odgovora na njegovo vprašanje ni v zdravniških izvidih. Da zdravniški izvidi ne morejo ponuditi odgovora na naše vprašanje, ker je to vprašanje zastavljeno na tak način, da nanj tam ni odgovora. Ozdravimo torej takrat, ko se nehamo nenehno spraševati po lastnem zdravju iz takšnih ali drugačnih razlogov. Seveda bi en takih razlogov ozdravitve lahko bil ta, da ugotovimo, da zastavljamo nemogoče vprašanje, da je pravzaprav to spraševanje predpogoj naše bolezni. Ozdravimo lahko tako, da razkrijemo nesmiselnost tega spraševanja. V kakšnem smislu nas taka ozdravitev zadovolji? Gotovo v tem, da nam ni več potrebno tekati od zdravnika do zdravnika, če nam to predstavlja nadležno opravilo. Gotovo pa tudi ne v tem, da bi ugotovili, da smo »zdravi«, da bi končno zadeli gol, oziroma dali koš, ali v pasjansi premagali nasprotnika. Predpogoj skepticizma je tako nemogoča zahteva, za katero pa v zaslepitvi vendarle vztrajam, da mora biti možna, oziroma se vedem tako, kot da ji lahko zadovoljim. Zakaj? Tomaž Grušovnik Vir: zofijini.net Komentarji (0) www.pozitivke.net