Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Siva-Vrana-Inteligenca-Ptice-Ljudje-Pesc

Inteligenca ptic ponedeljek, 20. april 2009 @ 05:02 CEST Uporabnik: Sonce Prizor: prehod za pešce v študentskem naselju nekje na Japonskem. Gruča sivih vran in ljudi potrpežljivo čaka, da se promet ustavi. Ko se luči na semaforju zamenjajo, ptice priskakljajo na cestišče in pred stoječe avtomobile spustijo orehe, nabrane na bližnjih drevesih. Ko ponovno zasveti zelena, ptice odletijo, vozila pa zapeljejo čez orehe in jih strejo. Pri naslednjem prečkanju ceste se vrane pridružijo pešcem in pospravijo svoj obed. Kadar avtomobili orehe zgrešijo, ptice včasih ponovno skočijo na cesto in jih premaknejo. Ali pa jih z električnih vodov spustijo prednje. Biologi že dolgo vedo, da so ptice iz družine vranov – vrane, krokarji, poljske vrane, srake in kavke – med najbolj bistrimi pticami. Vendar pa je ta izjemen drobec njihovega obnašanja, ki si ga lahko ogledamo v zaključnem delu TV-oddaje o življenju ptic (Life of Birds), še posebej pronicljiv prikaz ptičje inteligence. Na Japonskem vrane na ta način trejo orehe šele od leta 1990. V tem času so jih pri tem zalotili še v Kaliforniji. Raziskovalci domnevajo, da so vrane najbrž opazile avtomobile, kako vozijo čez orehe, odpadle z dreves, ki segajo na cestišče. Že od prej pa so vedele, da se školjke, spuščene z višine na morsko obalo, zdrobijo in odprejo, in ugotovile, da to pri orehih zaradi mehke zelene lupine ne deluje. Isto počno tudi druge ptice, a ne z enako natančnostjo. V gorovju Dardia v Grčiji orli v velike višave nosijo želve in jih nato spustijo na spodaj ležeče skale. Tako naj bi svoj konec dočakal tudi eden od očetov grške tragedije, nesrečni Ajshil (525-456 pr. n. št.). Vedeževalec je Ajshilu napovedal, da bo umrl, ko bo nanj padla hiša, zato se je previdni pisec umaknil v gore, daleč od naselbin, kjer naj bi bil varen. A ni bil. Orel naj bi bil Ajshilovo plešo zamenjal za kamen in žival v 'hišici' spustil nanj. Vrana ima najboljši spomin med vsemi živalmi Znanstveniki se že desetletja prerekajo, ali divje živali, vključno s pticami, izkazujejo resnično inteligenco. Nekateri so še vedno prepričani v edinstvenost človekovega uma, medtem ko naj bi bile živali zmožne samo najpreprostejših miselnih procesov. Vendar nova generacija znanstvenikov verjame, da lahko živali, vključno s pticami, probleme rešujejo z instinktivnim dojemanjem, vpogledom, in se tako kot človeški otroci učijo iz zgledov. Uporabljajo lahko celo smiselni govor. Nekatere med njimi imajo presenetljivo dober spomin. Vrsta severnoameriške vrane, the Clarke's nutcracker, ima morda najboljši spomin med vsemi predstavniki živalskega sveta. V novembru v treh tednih nabere do trideset tisoč borovih semen, ki jih nato skrbno zakoplje na območju dvesto kvadratnih milj. V naslednjih osmih mesecih ji jih uspe odkopati preko 90 odstotkov, tudi ko so semena pokrita z debelo snežno odejo. Na pacifiškem otoku Nova Kaledonija znajo vrane izdelovati orodje in ga uporabljati, kar je sposobnost, ki se lahko primerja s sposobnostmi paleolitskega človeka. Novozelandski biolog dr. Gavin Hunt je tri leta opazoval ptice. Ugotovil je, da uporabljajo dve vrsti orodij, podobnih kavlju, s katerima globoko iz drevesnih debel bezajo ličinke. Tudi druge ptice in nekatere primate so videli pri nabiranju hrane uporabljati predmete. Nenavadno pa je, da vrane orodje celo izdelujejo. Kljune uporabljajo kot škarje ter iz vejic oblikujejo kavlje, iz trdih usnjatih listov pa izdelujejo bodeče, nazobčane 'grablje' ali 'glavnike'. In po uporabi orodja ne zavržejo, temveč ga prenašajo od enega do drugega mesta nabiranja. Znanstveniki še vedno razpravljajo o tem, kaj vedenje, ki smo ga lahko videli na televiziji, sploh pomeni. Človekova uporaba orodja je glavni pokazatelj njegove inteligence. Je to spretnost, pridobljena naključno? So vrane pridobile sposobnost izdelave orodja s poskusi in napakami, ne z načrtovanjem? Ali pa je vrana s svojo sposobnostjo prilagajanja in izkoriščanja cele vrste naravnih virov in habitatov bližja človeku kot katero koli drugo bitje? Doktor Hunt je, ko je delal na univerzi Massey na Novi Zelandiji, o svoji raziskavi povedal naslednje: »O vedenju vran v povezavi z orodjem ostaja še vrsta vznemirljivih vprašanj, na katera bo treba najti odgovore. Najpomembneje bi bilo ugotoviti, ali se ptice izdelave in uporabe orodja v glavnem naučijo ali je to znanje njihova genetska dediščina. Dokler tega ne vemo, težko kar koli povemo o njihovi inteligenci, čeprav si lahko mislimo, da imajo vrane, ki smo jih opazovali, toliko pameti kot pač vrane na splošno.« Woodpecker finch, vrsta ščinkavca z Galapagosa, je še en izdelovalec dovršenih orodij. Vejico odlomi, jo oblikuje v želeno velikost in z njo beza žuželke izpod drevesne skorje. Neki drugi ščinkavec, Cactus finch, se je samo z opazovanjem iz kletke prav tako naučil te spretnosti. Učitelj je pomagal učencu tako, da mu je podal že izdelano koničasto orodje. Srake prepoznajo kukavičja jajca Včasih je preživetje ptičje vrste odvisno prav od sposobnosti hitrega učenja. Ptice morajo biti zmožne v svojem gnezdu prepoznati kukavičje jajce in ga izvreči ali pa gnezdo zapustiti in začeti na novo. Na Japonskem je navadna kukavica pred časom odkrila novega, nič hudega slutečega gostitelja, modro srako. Valeči se kukavičji mladiči so iz gnezda izrinjali svoje polbratce in polsestrice in posledično je drastično upadla populacija srak. Deset let kasneje pa so se srake začele boriti za svoj obstoj. Naučile so se, kako prepoznati tuja jajca in v nekaj letih se je njihovo zavračanje kukavičjih jajc početverilo. Hitrost, s katero so spremenile svoje vedenje, je biologe osupnila. Še en znak inteligence, za katerega se misli, da ga večina živali ne premore, je zmožnost  zapletenega, smiselnega komuniciranja. Delo profesorice Irene Pepperberg z univerze v Arizoni, Tucsonu, je pokazalo, da je splošno pojmovanje o papagajih kot razmišljanja nezmožnih mimikih napačno. Ujeti sivi afriški papagaj Alex je eden izmed številnih papagajev vrste makao, za katere zdaj mislimo, da premorejo inteligenco in čustveno zrelost 3 do 4 leta starega otroka. Pod skrbništvom profesorice Pepperberg je papagaj osvojil besedni zaklad več kot 100 besed. Lahko je imenoval barve in oblike in jih, kot se je zdelo, tudi smiselno uporabljal. Naučil se je imena več kot 35 predmetov; ve, kdaj uporabiti izraz »ne« in fraze, kot so »pridi sem«, »želim si …« in »rad bi šel v…«. Novozelandske vrane znajo prepevati v različnih narečjih Sposobnost ptice, da razume ali govori jezik druge ptice, je lahko zelo dragocena. Novozelandske gololične vrane, škorcem podobne ptice, po več let bivajo na istem območju. Prepevajo v različnih narečjih, ki se prenašajo naprej skozi generacije. Ker so nova območja, primerna za naselitev, redka, mladi samci nenehno oprezajo za ovdovelimi samicami, da bi se naselili v njihovem okolišu. Ko preletavajo gozd, se naučijo pesmi v različnih 'narečjih', tako kot se mi naučimo jezika ali razvijemo regionalno govorico. Kadar samec, ki si lasti nek okoliš, pogine, lahko nov mlad samec v pičlih desetih minutah zavzame njegovo mesto in začne nemudoma prepevati v lokalnem narečju. Inteligenca ptic – če predpostavljamo, da znanstveniki priznavajo njen obstoj – ni omejena le na ptice, ki jih imamo od nekdaj za bistre. V nedavnih poskusih, opravljenih na univerzi v Cardiffu v Veliki Britaniji, je golob prepoznal komaj opazne razlike med abstraktnimi risbami, ki jih niso opazili niti študentje umetnosti. Ugotovil je celo, da Picasso ni enak Monetu. Zdi se, da poizkus prikazuje sposobnost golobov, da v svojih glavah ohranijo koncepte ali ideje. Vizualni koncept je bil za goloba v tem primeru Picassov slikarski slog. Nekatere ptice naj bi se celo inteligentno igrale. Novozelandskega papagaja vrste kea so posneli, ko je na avtomobilih kljuval in trgal proč sicer neužitne brisalce. Mladi papagaji te vrste pa so znani po tem, da - podobno kot nekdo v šali pritisne na zvonec in steče proč - na strehe hiš spuščajo kamne, da bi ljudi zvabili ven. Kavko z imenom Jack je vzgojil producent filmov o divjih živalih John Downer. Takoj ko je Jack odrastel, so ga spustili v naravo. Vendar ni mogel zdržati proč od doma. »Popolnoma so ga prevzeli telefoni,« pravi Downer. »Zna vključiti zvočnik in tipko za ponovno klicanje. Nekega dne smo prišli v pisarno in ga zalotili, kako se 'pogovarja' z lokalnim turističnim agentom.« Jack tudi rad prileti na ogledalo avta, kadar vidi, da se namerava z njim kdo odpeljati. Na njem sede se obrača v vetru in s sklonjeno glavo jadra z zračnim tokom, dokler ne dosežemo hitrosti 50 km/h. Takrat omaga. Kot za vse kavke, je tudi za Jacka značilna velika raznolikost in inteligenca. Ker se je prisiljen hraniti zelo raznovrstno, nenehno raziskuje. Ptice uporabljajo inteligenco za dobrobit skupnosti Kljub vsemu pa znanstveniki verjamejo, da živali k razvijanju svoje inteligence ne silijo fiziološke potrebe, temveč življenje v skupnosti. Zapletenost takšnega življenja zahteva višjo stopnjo inteligence. Ptice iz družine vran in papagaji  pa tudi delfini in šimpanzi spadajo skupaj z ljudmi med visoko družabna in pametna bitja. Nekateri krokarji inteligenco nedvomno uporabljajo v dobro cele jate. V Severni Ameriki vzpostavijo stik z drugimi krokarji, da jim sporočijo, kje se nahaja truplo poginule živali. V ostrih zimskih mesecih so se sposobni prehranjevati z mrhovino večjih sesalcev, kot so losi. Ptice ponoči skupaj počivajo na drevesu, kamor so malo pred sončnim zahodom hrupno priletele iz vseh smeri, naslednje jutro ob svitu pa v brezhibno usklajenih skupinah zapustijo počivališče, pri čemer se nekajkrat oglasijo z glasnim krakanjem in nato še z gaganjem. Letijo morda v smeri, ki jo izbere ptica, ki je prejšnji dan odkrila truplo živali.Ta ptica vodi ostale k svoji zalogi hrane in odkritje deli z vso jato. Krokarji delijo informacije o svojih odkritjih zato, ker so poginule živali redke in jih je težko najti.Več oči pa ima več možnosti, in ko do takšnega odkritja pride, se informacija o lokaciji posreduje naprej. Čeprav je treba potem mrhovino deliti z več posamezniki, pa močno sneženje in tveganje, da si jo prilastijo drugi sesalci mrhovinarji, pomeni, da ena ptica ali njih majhna skupina v nobenem primeru ne bi uspela pojesti cele zaloge. Domneva se, da nekatere ptice na pomoč pri razkosanju mrhovine pokličejo tudi druge plenilce, npr. volkove, ki truplo odprejo in pticam omogočijo lažji dostop. Afriški medosledec, African Honeyguide,  k čebeljim gnezdom zvabi jazbece, hrani pa se z ostanki. Svoje usluge ponuja tudi ljudem, skoraj tako kot plačani zaposleni. Ptica s klicanjem in letanjem naprej in nazaj sporoča lokalnim plemenom lokacijo čebeljega satovja in je nato za svoj napor nagrajena z deležem plena. Seveda pa se tudi v svetu ptic najdejo »ptičji možgani«. Nekatere med njimi zgradijo tri gnezda za tremi luknjami pod istim cvetličnim loncem, ker si ne zapomnijo, katera je prava, in druge napadajo svoj lastni odsev. Havajska goska se tako malo zaveda nevarnosti kot dojenček, ki se plazi po robu nezavarovanega nebotičnika. Na Havajih se namreč te goske same približajo že prej opaženemu mungu in se pustijo napasti. Stopnja inteligence se od ptice do ptice razlikuje, nobena pa ni zares neumna. Vsaka generacija ptic ima, ko zapusti varno zavetje staršev in postane samostojna, prirojene genetske informacije, ki ji bodo pomagale preživeti v zunanjem svetu, kot tudi spretnosti, ki se jih je naučila od staršev. Nikoli se ptice ne bi ohranile skozi evolucijo brez določene stopnje prirojene bistrosti. Gre le za to, da je nekatere med njimi pač premorejo več kot druge. Vir: www.pbs.org/lifeofbirds/brain/index.html , prevod: Nevenka Žužek Likar Vir: www.osvoboditev-zivali.org Komentarji (0) www.pozitivke.net