Spletni časnik Žurnal24 piše, da so občutki vznemirjenosti in zaskrbljenosti normalni pri majhnem otroku, ko gre za ločevanje od staršev, še posebej ob nekaj prvih priložnostih. To je normalna faza razvoja, ki se običajno kaže s čvrstim prižemanjem k staršem, jokom in muljenjem, ko skuša starš zapustiti otroka v novem in neznanem okolju.
Ko se otrok nauči, da je še naprej varen v svojem okolju, in da se starši vračajo, vznemirjenost sčasoma mine sama od sebe. Kljub temu včasih doživlja stopnjo vznemirjenosti, ki ni običajna – to se kaže kot strah, tesnoba, napetost in nemir – in v takšnem primeru potrebuje strokovno pomoč.
Po mnenju psihologov in pediatrov začne otrok strah pred zapuščanjem čutiti pri osmem mesecu in traja do drugega leta življenja. Starši lahko veliko storijo, da bi mu olajšali to obdobje, tako s pogovorom kot določenimi fizičnimi gestami, ki mu bodo dale vedeti, da je varen. Ni se pametno enostavno odkrasti za otrokovim hrbtom, ampak mu morate reči, da odhajate in da se boste tudi vrnili.
Otrok naj se privaja postopno
Ločevanje je lahko tudi postopno, skozi krajša obdobja. Nova okolica se lahko otroku zdi bolj znana, če starš z njim v njej preživi nekaj časa. Otrok lahko tako spozna okolje z zavestjo, da je starš prisoten. Sočasno ga je treba spoznati z novo osebo, ki mu bo pri roki in ga bo lahko tolažila, ko ne bo očeta in mame. Najbolje je, da skupaj preživita nekaj časa, preden malčka pustite samega z njim.
Ko otrok raste, obstaja še veliko načinov, da se odpravijo njegovi strahovi pred ločitvijo, najboljše pa je začeti s pogovorom. Treba je poslušati otroka in skušati ozavestiti njegova občutja. Z otroki je treba biti iskren in se držati dogovorjenih načrtov. Pomaga lahko tudi metoda igranja vlog pred samim razhodom. Prav tako je treba otroka opogumljati in mu ponuditi pozitivne spodbude za pozitivno obnašanje pri odhodu.
Nevarnost anksiozne motnje
Za nekatere otroke pa stres, ki ga povzroči ločevanje od strašev, ne mine sam od sebe, kar lahko privede do postavitve diagnoze ankzsiozne motnje. Ta problem se lahko pozneje pri otrocih in najstnikih odraža tako, da stopnja stresa negativno vpliva na njihov fizični, duševni in socialni razvoj.
Zaradi tega je zelo pomembno, da starši prepoznajo znake nenormalnega strahu pred ločevanjem ter ga skušajo s pomočjo strokovnjakov čim prej odpraviti.
Zaskrbljujoči simptomi
Znaki anksiozne motnje so lahko naslednji: velika raztresenost, ekstremen strah za lastno varnost ali varnost bližnjih, nerealne skrbi in malodušnost. Otroci s takšnimi simptomi se lahko upirajo odhodu v posteljo, možne so težave z nespečnostjo in nočne more, povezane s strahom pred samoto.
Nekateri kažejo nenadne spremembe razpoloženja ali pa avtodestruktivnost. V stanju velike vznemirjenosti se lahko poškodujejo, pogosto imajo bolečine v trebuhu in bruhajo. Pritožujejo se nad glavoboli, mišičnimi bolečinami, vrtoglavicami in hiperventilacijo. Nekateri nočejo v šolo in se težje socializirajo, kar ima dolgoročne posledice za šolski uspeh in samozaupanje.
Če niso deležni pomoči, lahko takšni otroci odrastejo v posameznike, ki imajo težave z napadi panike, agorafobijo (strah pred odprtimi prostori) in drugimi fobijami. Strahovi, povezani z občutji zaupanja, varnosti in predanosti, lahko vplivajo na njihove odnose in v skrajnem primeru vodijo do družbene izolacije in osamljenosti, še pišejo v Žurnalu24.
Spletni časnik Žurnal24 piše, da so občutki vznemirjenosti in zaskrbljenosti normalni pri majhnem otroku, ko gre za ločevanje od staršev, še posebej ob nekaj prvih priložnostih. To je normalna faza razvoja, ki se običajno kaže s čvrstim prižemanjem k staršem, jokom in muljenjem, ko skuša starš zapustiti otroka v novem in neznanem okolju. 
