Čas ni snov in ni energija, zato ga ne moremo prišteti med masno-energijske pojave
Samostojni raziskovalec Srečko Šorli je po dvajsetih letih opazovanj sprememb v naravi in vesolju spoznal, da časa, kot ga pojmuje sodobna znanost, ni. Zanj je čas le iluzija človeške pameti, da si olajšamo življenje. Z urami naj bi zato merili le vrstni red sprememb.
Šorli je prepričan, da smo ljudje zadnje stoletje zavedeni z znanstveno dogmo, da je čas četrta razsežnost.
Za znanstvenike so namreč tri dimenzije prostorske, ena pa je časovna. »A to slednje je ostalo nedokazano, torej je dogma, v katero bi morali podvomiti. Einstein je namreč govoril le o štiridimenzionalnem kontinuumu, nikoli izrecno o času kot četrti razsežnosti. Fiziki so šele po njem začeli pojmovati čas kot četrto dimenzijo,« pravi.
Za sogovornika čas seveda obstaja, a ta ni fizikalna razsežnost, v kateri tečejo spremembe – kot denimo v prostoru, v katerem se lahko neka stvar premika naprej ali nazaj. Zanj preteklost, sedanjost in prihodnost obstajajo le v smislu vrstnega reda dogodkov, ki pa tečejo v brezčasnem vesolju.
»Čas je le vrstni red gibanja v vesoljnem prostoru, ki je tridimenzionalen. Čas ni snov in ni energija, zato ga ne moremo prišteti med masno-energijske pojave; čas kot numerični red dogodkov je le matematična količina. Matematika pa obstaja neodvisno od človekovega uma; je „implicirani red” vesolja, kot bi rekel angleški fizik David Bohm,« razlaga.
Linearni čas je le proizvod človeškega uma. Ljudje si z merjenjem časa z uro olajšamo predstavljanje in dogovarjanje. »Z urami merimo le vrstni red sprememb, ure so primerjalni mehanizmi za spremembe v naših življenjih, naravi, vesolju. Omogočajo nam red in utečeno življenje,« pravi. Kako bi se sicer z nekom domenili, da se z njim vidite jutri ob desetih? Kdaj naj bi bila ura deset, če se tega ljudje ne bi zavestno dogovorili?
Ljudje doživljamo spremembe, ki potekajo v večnosti, skozi psihološki čas preteklost – sedanjost – prihodnost, ki je osnovni psihološki model, v okviru katerega naši možgani doživljajo svet. Ta linearni model časa je uvedla judovska civilizacija, krščanstvo pa ga je prevzelo pred dva tisoč leti; vse civilizacije pred tem so poznale cikličen model časa. Mistiki, med njimi budisti, pa že ves čas trdijo: samo večnost obstaja in ta večnost je – sedaj. In Šorli jih dopolnjuje: čas je številčno zaporedje gibanja v – večnosti.
PROTISLOVJE POTOVANJA V ČASU
Šorli je dobil potrditev za svoja spoznanja v nemškem matematiku in logiku Kurtu Gödlu (1906–1970). Ta je skupaj z Albertom Einsteinom od leta 1938 deloval na princetonskem Institute for Advanced Study. Izpeljal je Einsteinove enačbe splošne relativnostne teorije in opazil logično protislovje glede potovanja po času. »Po vsaki razsežnosti prostora se je mogoče gibati naprej in nazaj, in če je tudi čas dimenzija, bi bilo možno potovati v preteklost in prihodnost.
A če bi bilo to res, bi lahko nekdo odpotoval v preteklost in ubil svojega dedka – a kako se bo potem rodil? Zanj je bilo logično, da to ni možno,« povzema Gödlova logična sklepanja. In kako je Šorli prišel do teh spoznanj? »V raziskovanje časa sem vključil svojo zavest, kot glavno raziskovalno orodje. V šoli otrokom krepijo le um, pamet ali razum, zavesti pa ne, ta je morala biti izključena; a tako je tudi v znanosti. Jaz pa sem začel opazovati svoj um in po letih urjenja pridobil sposobnost doživljati spremembe neposredno, ne da jih razum umesti v linearni psihološki čas. Bil sem resnično presenečen: spoznal sem, da sem rojen, živim in bom umrl v isti večnosti, da je vesolje bog sam, da ni bilo stvarnika in da ne bo konca, da je vesolje sistem, ki se samoobnavlja in je v stalnem dinamičnem ravnovesju,« opisuje.
Ameriški psiholog Abraham Maslow(1908–1970) ugotovil, da se v globokih mističnih izkušnjah, meditaciji, pri orgazmu, ob zamaknjenosti pri opazovanju narave, čas ustavi. Tedaj začne človek kot duhovno bitje doživljati svet neposredno, brez možganov in njihovih nevronskih struktur. Med njim in večnostjo tedaj ni analitičnega uma, zato začne doživljati svetost tega sveta, pravi Šorli, ki ga je izkušnja brezčasja povsem spremenila. Spoznal je, da ne pripada nobeni religiji, a vendar je globoko veren, saj se čuti poenotenega s celotnim vesoljem. Zanj so delitve na religije, države in rase le posledica duhovne slepote ljudi, ki doživljajo svet izključno le prek razuma.
»Čas je vrvica, na katero obešamo lastne identifikacije; a kaj ostane, če jo prerežeš? Ostanem le jaz, ki nisem telo niti pamet. Jaz sem tisti, ki se zavedam. Ko se zavedam, sem. Ko sem, sem v večnosti,« pravi Šorli. Začaran krog, v katerem navadno živimo ljudje, lahko vsak pretrga tako, da se duhovno prebudi.
UM POZNA TRIK
Človek hrepeni po večnosti, ker se ne zaveda, da duhovno že obstaja v večnosti. Da bi mu bilo to spoznanje dostopno, se mora zavedati sebe, pravi. »Zavest je prisotnost. Je subjektivna. Znanstveniki pa jo še vedno raziskujejo, kot da je predmet. Vse njihove teorije o zavesti so zato le prazno besedičenje, ker zavest lahko znanstveniki raziskujejo le subjektivno, tako da zavestno opazujejo vsak svoj um.
Z opazovanjem uma si tudi krepijo svojo zavest. A to lahko vsak spozna šele, ko začne meditirati ali zavestno opazovati svoje gibanje, dihanje oziroma življenje.« Naglaša, da se je um zmožen predstavljati tudi kot zavest in jo ponarejati. Da um pozna trik, da lahko reče »jaz sem zavest«. Nekje na duhovni poti se to skoraj vsakomur zgodi.
»Znanstveniki so duhovnost vedno opredeljevali kot iracionalno. Vedno so mislili, da se duhovnost in znanost ne prekrivata, rezultat mojega življenjskega dela pa je, da je njuno polje prekrivanja – zavedanje,« razlaga.
BREZČASJE ZA NAVADNE SMRTNIKE
In kaj pomenijo Šorlijeva spoznanja za navadne smrtnike? »To pomeni, da če hočeš v življenju kaj spremeniti, naredi to sedaj; ne odlašaj, ker jutri nikoli ne pride. In če hočeš odkriti smisel svojega življenja, se poglobi v sedaj. Preteklost in prihodnost sta v možganih, resničnost pa se dogaja sedaj. Večnost je sedaj. Če hočeš odkriti resnico, jo lahko samo sedaj. Da uživaš na celotni poti, ki te vodi do cilja, in ne šele takrat, ko ga dosežeš,« niza Šorli.
Pristavlja, da je največja mojstrovina biti prisoten v slehernem trenutku, ker smo ljudje navadno v mislih v preteklosti ali pa v prihodnosti, kar botruje tudi mnogim boleznim: »Še tole naredim, potem pa bom užival. A to je le trik uma, ki človeka peha, da se nikoli ne ustavi in nikoli ne začuti božanskosti življenja v sedanjosti.«
Šorli je prepričan, da bo poglobljeno razumevanje časa pripomoglo k duhovni prebuditvi naše civilizacije iz iluzornega sveta razuma v božanski svet večnega tukaj in sedaj. »Večnost je v nas in povsod okoli nas. Razum nima moči, da bi jo zaznal in doživel, za njeno doživljanje je treba prebuditi zavest,« sklene.
Tatjana Svete
SREČKO ŠORLI
Srečko Šorli je leta 1980 diplomiral na geodeziji. Hotel je študirati še psihologijo in filozofijo, a je ugotovil, da mu študijski programi ne morejo dati znanja, ki ga je iskal. Prvo knjigo o času Konec časa je napisal leta 1990. V Italiji je pred več kot desetletjem ustanovil Space Life Institute. V zadnjih letih je z italijanskim fizikom Davidom Fiscalettijem objavil pet člankov o času v pomembni znanstveni reviji Physics Essays.
Knjiga Einsteinovo brezčasno vesolje (Einstein’s Timeless Universe – The Foundation of Cosmic Religiousness) je v angleščini na voljo na Amazon.com. Zadnjih petnajst let prireja predavanja in delavnice o krepitvi zdravja in zavesti. Za informacije o tem pokličite na 040/121 151 ali 031/536 251.
Čas ni snov in ni energija, zato ga ne moremo prišteti med masno-energijske pojave
