Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Safir-Modra-Zgodba-Kraljestvo

Safirno modra zgodba sobota, 9. april 2022 @ 05:02 CEST Uporabnik: hetLicht Nekoč je bilo na daljnem Vzhodu kraljestvo, v katerem so ljudje živeli v miru in harmoniji. Vsakdo se je ukvarjal s tistim, za kar je bil ustvarjen, in tako služil za najvišje dobro vseh. Kmetje, obrtniki, delavci in trgovci so imeli samo eno željo, samo eno skrb: opravljati svoje delo po najboljših močeh. Za to so imeli dva razloga. Prvič, vsak od njih je po svobodni volji izbral poklic, ki mu je najbolje ustrezal in mu je bilo zato v užitek opravljati izbrano delo. Poleg tega so vsi vedeli, da je dobro opravljeno delo tudi pošteno plačano, tako, da so njihove žene in otroci lahko živeli mirno in zadovoljno življenje, brez nepotrebnega preobilja, pa vendarle je bilo njihovim potrebam popolnoma zadoščeno. Umetnike in znanstvenike, ki so bili sicer maloštevilni, pa vendarle predani svoji umetnosti in znanosti- njihova življenjska naloga- je vzdrževalo hvaležno ljudstvo, ki so prvi lahko koristno uporabili odkritja znanstvenikov in uživali v plemenitosti in lepoti umetniških del. Znanstveniki, ki so bili tako zavarovani pred tegobami življenja, so imeli samo en cilj: da bi njihovo eksperimentalno delo in njihove resne študije prispevale k lajšanju trpljenja človeštva, k povečanju moči in blagostanja človeštva, k premagovanju strahu in praznoverja in k povečanju znanja, ki prinaša olajšanje in prosvetlitev. Umetniki, katerih volja je bila svobodna, da so se lahko posvetili samo svoji umetnosti, so imeli samo eno željo: ustvariti lepoto, na podlagi lastnega najvišjega ideala. Med njimi so, kot prijatelji in vodniki, živeli štirje filozofi, ki so svoje življenje posvetili izključno globokemu študiju in jasni kontemplaciji, da bi nenehno širili polje človekovega znanja in postopoma dvigovali tančice, za katerimi leži tisto, kar je še vedno skrivnost. Vsi v kraljestvu so bili zadovoljni, saj niso poznali tekmecev in sovražnikov in so se lahko posvetili študiju ali delu, ki jih je veselilo. Ker so bili srečni niso potrebovali veliko zakonov; njihovo skupno Vodilo je bilo `Bodi to, kar si´. Edini zakon, ki so se ga vsi morali držati je bil zakon Dobrote, katerega najvišji del je bila Pravičnost; dobrota, ki je preprečevala razsipavanje in ni nikogar ovirala v njegovem svobodnem razvoju. Na tak način je vsakdo pripomogel k lastnemu razvoju in hkrati k razvoju celotne skupnosti. Tej urejeni in harmonični deželi je vladal kralj, ki je bil kralj samo zato, ker je bil najpametnejši in najmodrejši v deželi. Samo on je bil sposoben izpolnjevati potrebe vseh, samo on je bil dovolj razsvetljen, da je lahko sledil ali celo vodil filozofe v njihovem vzvišenem študiju in samo on je bil dovolj praktičen, da je lahko nadzoroval organizacijo in blagostanje svojih ljudi, katerih potrebe je zelo dobro poznal. V času, ko se začne naša zgodba, je ta znameniti vladar dosegel visoko starost- star je bil več kot dvesto let- in čeprav je ohranil jasnega duha, njegovo telo pa je bilo še vedno polno energije in moči, je začel premišljevati o upokojitvi. Malce je bil utrujen od velike odgovornosti, ki jo je nosil vsa ta dolga leta. K sebi je poklical svojega mladega sina Meotha. Princ je bil mladi mož mnogih spretnosti. Bil je bolj čeden od drugih mož, njegova dobrota pa je bila tako popolna, da je dosegla pravičnost. Njegova inteligenca je sijala kot sonce, njegova modrost pa je bila brez primerjave; kajti del svoje mladosti je preživel med delavci in obrtniki, da se je preko lastne izkušnje podučil o zahtevah in potrebah njihovega življenja, ostali del življenja pa je preživel v samoti ali pa z enim izmed filozofov, ki je bil njegov učitelj; v samoti v stolpu palače ali pa v študiju in kontemplativnem počitku. Meotha se je spoštljivo priklonil pred svojim očetom, le-ta pa mu je velel, naj se usede poleg njega in mu rekel naslednje besede: »Sin moj, tej deželi sem vladal več kot sto sedemdeset let in čeprav so vsi dobri ljudje zadovoljni z mojim vladanjem, se bojim, da mi moja visoka starost ne bo dovolila še dolgo prenašati tako velike odgovornosti vzdrževanja reda in blagostanja vseh ljudi. Sin moj, ti si moje upanje in moja radost. Narava je bila zelo radodarna s tabo. Obdarovala te je z mnogimi talenti in z modro in vzorno izobrazbo, si jih razvil do popolnosti. Celotno ljudstvo, od najbolj ponižnega kmeta do velikega filozofa, ima popolno in ljubeče zaupanje vate; uspelo ti je pridobiti njihovo naklonjenost in zaupanje s prijaznostjo, njihovo spoštovanje pa s pravičnostjo. Zato se zdi naravno, da te bodo izbrali za mojega naslednika, ko se bom umaknil k zasluženem počitku. Vendar, kot ti je znano, se nihče, po tisočletni tradiciji, ne sme povzpeti na prestol, ki ni `dva v enem´, to pomeni tisti, ki ni, z vezmi celostne naklonjenosti, združen z osebo, ki mu lahko prinese mir ravnotežja, s popolnim ujemanjem zanimanj in sposobnosti. Poklical sem te, da te spomnim na to starodavno navado in vprašam, ali si že spoznal mlado žensko, ki je vredna in pripravljena združiti svoje življenje s tvojim, v skladu z našo navado.« «Zelo bi me radostilo, oče moj, če bi ti lahko rekel: `Našel sem tisto, na katero čaka moje celotno bitje´. Ampak, na žalost se to šele mora zgoditi. Najbolj prefinjena dekleta v kraljestvu so mi poznana, in do nekaterih izmed njih čutim iskreno naklonjenost in občudovanje, ampak nobena izmed njih v meni ni prebudila ljubezni, ki je lahko edina prava vez in zagotovo govorim resnico, ko rečem, da me tudi nobena izmed njih ni vzljubila. Ker si tako prijazen, da ceniš mojo presojo, ti bom povedal, kaj mislim. Zdi se mi, da bi bil bolj primeren za vladanje našemu malemu ljudstvu, če bi poznal tudi zakone drugih dežel. Zato hočem za leto dni potovati po svetu in opazovati in se učiti. Prosim te oče, da mi dovoliš oditi na to potovanje in, kdo ve, morda se vrnem z življenjsko sopotnico, kateri lahko pomenim vso srečo in ji dajem vso zaščito.« »Tvoja želja je modra, sin moj. Pojdi, blagoslovi tvojega očeta so s teboj.« Sredi zahodnega oceana leži majhen otok, dragocen zaradi svojih gozdov. Nekega lepega poletnega dne, se v sencah čudovitih dreves sprehaja mlada deklica. Njeno ime je Liane, znana po svoji lepoti; njeno gibčno telo se elegantno giblje pod lahnimi oblačili, njen obraz ovijajo sijoči zlati lasje; njene oči, kot globoki odprtini v neskončno modrino, s svojim inteligentnim sijem razsvetljujeta njen obraz. Liane je sirota, sama v življenju, in njena lepota in redka inteligenca privlačita strastno hrepenenje in iskreno ljubezen. Toda, v sanjah je videla moškega, moškega, ki sodeč po oblačilih, prihaja iz oddaljene dežele. Sladek in resen pogled tujca je osvojil dekličino srce- sedaj ne bi mogla več ljubiti drugega. Od takrat naprej upa in čaka. Tudi sedaj, ko se v samoti sprehaja pod košatimi drevesi sanja o lepem obrazu, ki ga je videla v sanjah. Bleščeči sončni žarki ne morejo prodreti debelega zastora drevesnih krošenj; šum mahu, katerega se lahno dotikajo stopala deklice, ne more prelomiti tišine; vse spi v težkem dremežu opoldanske vročine; kljub temu deklica čuti nejasno nelagodje, kot, da bi se nevidna bitja skrivala v grmovju, kot da bi čuječa očesa kukala izza dreves. Naenkrat se zasliši jasno in radostno petje ptice; vse nelagodje izgine. Liane ve, da je gozd prijazen, če so bitja v drevesih, ne želijo ji nič slabega. Prevzame jo čustvo nenavadne sladkosti, vse se ji zdi lepo in dobro in solze ji stopijo v oči. Nikoli prej njeno upanje ni bilo tako veliko, kot sedaj, ko pomisli na ljubega tujca. Zdi se ji, da drevesa trepetajo v lahnem vetrcu, mah šumlja pod njenimi koraki in ptica ponovno poje svojo pesem. Zdi se ji, da vse govori o Njem, na katerega čaka. Ko pomisli na to, da ga bo morda srečala, se ustavi, zatrepeta, položi svoje roke na utripajoče srce, njene oči zaprte, da bi čimbolj občutila vzvišeno čustvo. Občutek postaja vedno bolj intenziven dokler ne postane tako natančen, da Liane odpre svoje oči, prepričana v prisotnost. Oh, čudež od čudežev! On je tu, on, resničen , kot ga je videla v sanjah… bolj čeden od drugih mož.- Bil je Meotha. Z enim pogledom sta se prepoznala; z enim pogledom sta si povedala o dolgem čakanju in radosti ponovnega srečanja; kajti poznala sta se v daljni preteklosti, sedaj sta o tem prepričana. Liane položi svojo roko v njegovo in skupaj v tišini, polni izmenjanih misli, stopata po poti iz gozda. Pred njima se pojavi morje, mirno in zeleno pod srečnim soncem. Velika ladja se nežno pozibava blizu obale. Skromno, zaupljivo sledi Liane Meothu v čoln, ki ju čaka v pesku. Dva močna mornarja ga porineta v morje in skupaj zaplujejo proti ladji. Šele, ko vidi kako se mali otok izgublja v daljavi, dekle reče svojemu sopotniku:« Čakala sem te in sedaj si prišel. Sledila sem ti brez vprašanja. Ustvarjena sva drug za drugega. To čutim, to vem in sedaj tudi vem, da boš ti za večno moja sreča in moja zaščita. Ampak rada imam svoj otok, kjer sem se rodila, s svojimi prelepimi gozdovi in zato bi rada vedela na kakšne obale me pelješ.« »Po celem svetu sem te iskal in sedaj ko sem te našel, sem vzel tvojo roko, ne da bi te kaj vprašal, kajti v tvojih očeh sem videl, da si me pričakovala. Od tega trenutka in za večno, mi bo moja ljubljena pomenila vse; in če sem jo odpeljal iz njenega ljubljenega otoka, sem jo odpeljal kot kraljico v njeno kraljestvo, edino deželo na svetu, v kateri vlada harmonija, k edinemu narodu, ki Je je vreden.« Mati (Mirra Alfassa), oktober 1906 Prevod: Gita Mateja de Laat Komentarji (0) www.pozitivke.net