Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Rigidnost-Nezmoznost-Vzorci

Rigidnost starševskih vzorcev nedelja, 10. december 2017 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Rigidnost pomeni nezmožnost elastično ali vsaj približno prožno razmišljati ali dojemati odnose in okoliščine. Poenostavljeno po mojem mnenju rigidnost v starševstvu pomeni, da starš popolnoma brez razmišljanja ali želje po spremembi vsajenih vzorcev ponavlja vzgojni vzorec svojih staršev. Naj navedem primer, ki zagotovo ni edini te sorte. Upam, da se bo kdo od vas, dragi starši zamislil nad lastnimi starševskimi vzorci. To bo zagotovo prineslo večji mir v družinske odnose, kajti današnji otroci se rojevajo z neko njim lastno informacijsko opremljenostjo, ki je mi, starejše generacije, nismo imeli. Nove generacije nosijo s seboj modrost in nekakšen kompas, kaj je za njihovo mlado bitje primerno in zdravo. Zato trdim, da »avstro ogrska« vzgoja ni več primerna, temveč naj vzgoja temelji na sočutni in čuječi skrbi za podmladek, ki vključuje neskončno morje ljubezni in mnogo zdravih mej in omejitev. Obišče me par sredi tridesetih let, imata dva majhna otročka. Mama dela do štirih, oče do večera v svoji firmi, ki jo postavlja na noge, zato pogosto otrok sploh ne vidi, ko se vrne domov. In to se mu zdi popolnoma normalno. Čudno ga gledam, kako mu je normalno, da otrok po cele dneve ne vidi, če pa skupaj živijo. Pove, da je njegov oče delal od jutra do večera in da je mama skrbela za vse štiri otroke, ne da bi se kadarkoli pritožila, zato sploh ne razume žene, ki si želi da bi soprog vsaj kak dan v tednu prišel prej domov in se ukvarjal z otrokoma, ker ne zmore, po njegovih besedah, skrbeti za komaj dva otroka. Da on bo delal do večera, saj le tako lahko priskrbi družini dovolj denarja za preživetje. Ko ga spomnim, da je njegova žena drugačna od njegove mame in da sta pri meni v Svetovalnici prav zato, ker ona ne zmore več biti po cele dneve sama z otrokoma, ki hrepenita po očiju, me gospod pogleda in mirno reče, da sploh ne razume, kaj žena in jaz komplicirava. Da je bilo tako zadnjih nekaj generacij nazaj pri njih in da bo tako tudi v njegovi družini. Mu žena takrat pove, da to verjetno ne bo res, saj če ne misli spremeniti svojega nepopustljivega stališča glede ukvarjanja z družinskimi člani in posvečanja večje količine časa njim, zlasti otrokoma, da se bo ločila. Bosta vsaj tako otroka imela očeta, ki bo zaradi dodeljenih stikov prisiljen dvakrat na teden končati s službo ob štirih popoldne in ju iti iskati v vrtec ter ga bosta otroka imela za sebe vsaj vsaki drugi vikend. No, to ga je malce premaknilo, ni se več zgolj smehljal. Čez vikend, da je več z otrokoma, pa mu je soproga naštela po dnevih, koliko časa je bil ali doma ali buden, torej vse skupaj spet en ništrc. Pa ga malce povprašam, kako kaj vzgaja sineka, če se le-ta upira ali trmari, pa gospod povsem mirno in samozavestno pove, da ga ‘užge’ po ritki. Da ga je njegov oče pogosto udaril kot otroka, če ga ni ubogal in da tudi ni nič narobe, če on kdaj udari svojega triletnika. Žena ob tem zahlipa, da je sama proti takšni obliki kaznovanja in ga je vedno milo prosila, naj ne udari otroka čez rit, pa je nikoli ni upošteval. No, ko pride do nasilja, meni vedno dvigne vse kocine in postanem zelo zoprna. Gospodu mirno povem, da je fizično kaznovanje otrok po zakonu nedovoljeno, da pa je kljub vsemu mnogo bolj pomembno to, da lahko svojega sina nauči avtoritete tudi na primeren odločen način z besedami, predvsem vzgledom in vsekakor ne s kakšno po riti. Odrasel moški se je upiral mojemu dokazovanju in razlagi kaj to zdrava in sočutna vzgoja je, saj je venomer ponavljal, da je njega tako vzgajal njegov oče in bo tako vzgajal naprej. Neverjetno je, kako smo mi vsi včasih res zelo rigidni pri ponavljanju naših vsajenih in privzgojenih vzorcev. To razumem. Ne razumem pa tega, da v današnjem času mnogih dokazov in primerov, kako ljubeče vzgajati še vedno obstajajo starši, ki nepopustljivo vztrajajo na preživetih vzgojnih metodah in si ne pustijo dopovedati, kako bi lahko drugače ravnali. Tudi potruditi se nočejo, ker ne vidijo smisla zakaj bi se. Ja, tudi takšni smo. Trmasto nepopustljivo prepričani v svoj prav. In to ne zgolj na področju vzgoje. Melita Kuhar Vir: https://duhovnost.eu Komentarji (1) www.pozitivke.net