Polnjenje rezervoarja jeklenega konjička, še bolj pa kakšnega zares dozorelega konja, je postalo prava dogodivščina. Ker mnogi tudi gorivo plačujemo s plastičnim denarjem, se navadno sploh ne zavedamo, koliko zanj zares odštejemo.
A rekordno povišanje, ki smo ga bili deležni v naši podalpski deželici prejšnji teden, je postalo podobno »bungee jumpingu«. Verjetno smo za trenutek dojeli, da nas čaka pravi izziv.
Po drugi strani pa zadnjih nekaj let na lastni koži spoznavamo, da globalno segrevanje ni le nekaj, kar se sliši strokovno in pomeni veliko več kot to, da bo ogroženo smučanje na nizkih in srednje visokih smučiščih. Fraze, ki jih ponavljamo iz dneva v dan, so postale resničnost. Redki posamezniki so se tega že začeli zavedati in s pridom uporabljajo alternativne in obnovljive vire energije.
In dejansko lahko največ za planet in družbo storijo posamezniki, s premikom v glavi, z zavestjo, da lahko vsak nekaj prispeva in s tem še več prihrani. Nekatere bodo k temu prisilile vrtoglave cene »mainstream« goriv, druge zavest o dolgoročnem dobičku, ki naj bi ga ponujale dodatne možne izrabe virov energije.
Polnjenje rezervoarja jeklenega konjička, še bolj pa kakšnega zares dozorelega konja, je postalo prava dogodivščina. Ker mnogi tudi gorivo plačujemo s plastičnim denarjem, se navadno sploh ne zavedamo, koliko zanj zares odštejemo.
