Medved DINO, resnična zgodba / Ubit zato, ker ni nihče hotel dati 4oo evrov
V Sloveniji so mislili, da ima steklino, v resnici pa je trpel zaradi sledilne ovratnice in se je ranil, ko si jo je poskušal sneti.
Medved Dino je umrl 15. marca 2011 blizu krmilnice za živali v Ljubljanskem gozdu, zadet s kroglo, ki jo je vanj ustrelil gozdarski tehnik ministrstva Slovenije, s pooblastilom avtoritativnih organov za odstrel živali. Smrt medveda ni nikoli banalna, še posebej, če ni prišlo do naravne smrti. Vedno ima svojo zgodbo, za katero je vzrok človek.
Vzrok smrti medveda Dina je sledilna ovratnica. 1.10. 2009 so ga ulovili v kraju Fiera di Primiera v Trento in mu nadeli sledilno ovratnico brez »drop off« - vgrajena naprava, ki je programirana, da se samodejno odpne po letu in pol ter tako osvobodi žival nadležne in nevarne ovire. »Drop off« stane cca.4oo evrov. Mali strošek, ki pa je nujno potreben za zdravje živali, ki rastejo in se razvijajo.
Dino je zrastel in po koncu druge zime je začutil, kako ga ovratnica na vratu stiska. Poskusil si jo je sneti z nohti,- toda medvedji nohti so kot nabrušeni noži- in se je ranil. Ovratnica se mu je zažrla v meso, koža se je zarastla in to je bilo idealno za infekcijo. Medtem je Dino ubral pot proti svoji domovini Sloveniji. Prehodil je Grappo Boscochiesanuova in šel preko visokega Asiaga. Za seboj je puščal vidne sledi: kokoši in ovce, kakšnih 10 umorjenih oslov, sledove šap. Prečkal je Cadore in stopil v Carnio. V Trbižu ga je ponoči ujela fotopast.
Bilo je 2. junija 2010. Krožil je po Trbižu, po velikem Triglavskem parku. Med temi tereni je z lahkoto prišel do hrane, a požiranje mu je povzročalo veliko trpljenja.
Ko se je prebujal, ga je obšla močna potreba, da gre drugam, poišče drug teritorij, nenehno s tem stiskom na vratu, z lakoto po zimskem primanjkljaju, z bolečino, ki mu je stiskala grlo.
Rana je že bila inficirana in pojavljala se je nekroza. Ni vedel več, kako se rešiti. Strgati ovratnico z nohti je pomenilo še večjo bolečino v vratu. Poskušal je butati z glavo ob nekaj trdega, drevo, skalo. Nič. Samo še večja bolečina. Za ponoreti.
Kdor ga je videl v Ljubljanskem gozdu je mislil, da je ponorel. Zmučenega, opotekajočega, s trpečim izrazom, z neprestanim stokanjem, so ga označili za »problematičnega«. Takega so videli lovci, z daljnogledi so ga opazovali slovenski tehniki.
Kaj narediti? Ujeti ga, je bilo tvagano, mogoče je bil v zadnjem stadiu stekline, lahko ne bi učinkoval anestetik… Edina rešitev - so pomislili Slovenci je ta, da ga ustrelijo in s tem rešijo nadaljnjega trpljenja. En natančen strel, drget življenja, ki se umiri v tišini smrti. Tako je Dino končal svojo kalvarijo.
»Ubili so naš simbol – medveda Dina«, je skrušen izjavil direktor Dolomitskega parka v Bellunu Nino Martino. »Krstil sem ga pred dvema letoma v znak spoštovanja Dinu Buzzatiju, velikemu ljubitelju narave.«
ČLANEK – Umberto Sarcinelli, sodeloval : Luca Pozza
V Sloveniji so mislili, da ima steklino, v resnici pa je trpel zaradi sledilne ovratnice in se je ranil, ko si jo je poskušal sneti.
