Resnica je kot ledena voda

četrtek, 6. julij 2006 @ 05:05 CEST

Piše: Marina Butala

Nekoč je nekdo nekje napisal:

Učenec je vprašal mojstra: "Kakšne narave je resnica?" Ta mu je nemo velel, naj mu sledi. Več ur sta hodila po globokem snegu, da sta prišla do slapa. Mojster se je obrnil k učencu in mu dejal: "Če želiš izvedeti, kakšne narave je resnica, se sleci in stopi pod slap!"

Učenec ga je začudeno pogledal, se slekel in stopil popolnoma gol pod slap. Ker je bila zima in zaradi tega voda ledeno mrzla, je začel učenec že po zelo kratkem času vpiti od nelagodja. Hitro se je umaknil izpod slapa in začel oblačiti, da bi se spet vsaj za silo pogrel.

Učitelj ga je vprašal: "Kako si se počutil, ko je tekla po tebi ledena voda slapa?" Učenec je odgovoril: "Zelo neprijetno!" Učitelj ga je z nasmeškom na obrazu vprašal: "Bi šel še enkrat pod slap?" "Ne!", je učenec ves zgrožen in premražen odvrnil.

Mojster je učencu položil roko na ramo in mu odgovoril na njegovo vprašanje: "Resnica je kakor ledena voda. Prvi stik z njo je za mnoge zelo neprijeten, zato se je izogibajo. Le redki se nanjo navadijo in se ji prepustijo, da jih očisti."

Zgornja zgodba lepo prikazuje, kako se odzovemo, ko nam nekdo drug razodene resnico o nas samih, ko nam naravnost pove, kaj si o nas misli. Takrat občutimo morebitno resnico podobno, kot je občutil učenec ledeno vodo. Ni nam prijetno. Le težko si priznamo, da ima drug morda le prav.

Resnico o sebi občutimo kot "grenkobo", kot odvečno in ostro reč, ki dreza naravnost v srce lastnega ega. Pogosto smo užaljeni, ker nam kdo drug postavi pred nas ogledalo, v katerem ne vidimo samo fasade, temveč tudi svoje jedro. Užaljeni smo, ker se vidimo točno takšne, kot v resnici smo.

Zanimivo se mi zdi, da smo v tem primeru pogosto jezni na tistega, ki drži ogledalo, verjetno zaradi tega, ker je v trenutku sesul naš pravljični svet o nas samih in nas postavil na realna tla. Jezni smo, ker nas je razgalil, ker je odstranil vse hollywoodske kulise, za katerimi včasih zeva tudi en prazen nič.

Zato se vedno nasmejim, ko preberem ironični stavek, ki ga je izustil Lao Ce: "Lepe besede niso resnične, resnične besede niso lepe!" Tao Te King

Zanimivo, da je bila ta resnica zapisana pred več kot 2.500 leti in danes še vedno hlastamo po »lepih besedah« namesto po »resničnih besedah«. Menim, da je napočil tisti trenutek, ko smo postali dovolj zreli, da prisluhnemo "resničnim besedam", čeprav niso lepe. Resnica ima grenak okus samo na začetku, ko se nanjo še navajamo.

Resnica nosi v sebi ogromno moč in nas lahko očisti kot ledena voda iz zgodbe. Od nas je odvisno, koliko ledene vode oziroma resnice prenesemo. Začnemo lahko z eno kapljico in se potem počasi stopnjujemo, dokler se ne okrepimo tako, da si začnemo pod slapom od veselja in radosti prepevati.

PS: Zamislimo se nad tem kaj sploh je pozitivnost. Ali to, da eden drugemu govorimo in pišemo lepe besede in se gremo takšne ali drugačne "diplomacije" ali to da si znamo v obraz povedati resnico, ki je včasih lepa in prijetna, včasih pa tudi ne.

Vir: http://www.gibanje.org

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Resnica_Led_Voda_Slap_Ocistiti