Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Religija-Filozofija-Znanost-Zivljenje

Kaj je življenje petek, 29. april 2016 @ 05:02 CEST Uporabnik: Miran Zupančič Na to temeljno vprašanje ne odgovarjajo ne religije, ne filozofija niti znanost, nihče! Kaj je pravzaprav življenje? Ko boste brali naslednje stavke boste dobili občutek, da sem nor ali vsaj verski fanatik. Toda bolje je, da mi » norci rešimo« svet kot, da ga »pametni ».Pametni so ta svet pripeljali na rob uničenja. »norci« zakaj takega niso imeli znanja. Prihajaš iz teme na oder življenja, nato smrt in vstopiš zopet v temo. Življenje to ti je samo kratka avantura, korak preko scene življenja. Vsi mi pri tem en trenutek igramo na tem odru svojo vlogo. Vsi smo samo igralci. Vsakdo igra svoje lastne življenje. Ko odigramo svojo vlogo moramo oditi. Kdo je Režiser te igre? Kje smo bili pred tisoč ali več leti? Se morda kdo spominja? , kje bomo čez sto let? Kako nam bo , ko bomo odhajali iz tega sveta, kam? V celotni situaciji je potrebno in bistveno, da vidimo sledeče: V našem svetu je do sedaj živel samo en človek, ki je rekel da On ni samo človek in da ni prišel na svet – kot vsi mi, da ni igralec in da je prišel z druge strani od zgoraj! Vsi smo mi od spodaj iz materinega telesa in vsi vemo da smo samo ljudje , ki ne vemo kje smo prej bili ne glede koliko življenj smo pred tem živeli. Edini človek na Zemlji , ki je bil med nami je izrekel da on ve kje je prej bil ter pravi:« Jaz sem bil pri Očetu vašem in mojem, jaz prišel da vam to povem. Kdo ste, da vas rešim iz tega vašega neznanja – teme, da vas popeljem kjer sem jaz!« Strašne so to besede. Rekel je da je on Bog. To je bil Kristus v Jezusu posredniku iz Nazareta. Dobro kako naj človek v to verjame te besede v nas vzbujajo odpor. Sliši se preveč oholo in samozavestno. En običajni tesar Jezus. In kar je še pri vsem tem najhuje, to ni samo govoril in učil- to je tudi delal:« Oproščeni so ti grehi-karma«, Lazar vstani in Lazar , ko je bil že tri dni mrtev je vstal. Ko je bil na morju je valovom zaukazal:« Stojte« in narava ga je poslušala. Rekel je: »Kar delam jaz boste delali tudi vi in še večje stvari!« To sem hotel tudi sam preveriti. Ko je bilo leto 2003 je bilo zelo vroče poletje dežja pa od nikoder. Potem neke dne blisk in strela ter močan vihar, ki je v Domžalah in Ljubljani premetaval smetnjake in odkrival strehe. In v takem trenutku sem to preizkusil, če to res drži. Izrekel sem:« Veter v imeni Kristusa takoj stoj!« Za dve minuti se je veter popolnoma umiril. Deluje! Vem, da ne verjamete tem mojim besedam, ampak ko kak hud vihar to poskusite in sami boste videli , ali deluje ali ne. Lastna izkušnja naj več šteje. Meni je uspelo, pa sem samo človek kot vi. To kar je dejal je bila ocena človeških zmožnosti v prihodnosti, od strani Njega. Od kot mu ta moč in oblast? V zgodovini človeštvo kolikor mi je znano takega človeka še ni bilo, kot je on. Vsaki bolezni je dejal:« Pojdi in hodi, vzemi svojo posteljo in pojdi domov« Bodi čist« je zaukazal gobavcem. Ali je to mogoče? Naš naravni razum se temu upira. To vendar ni mogoče, to so pravljice. In ne samo to, gospodoval je tudi nad vsemi hudobnimi- demonskimi silami vse to je delal in dokazoval. Prav gotovo ste pomislili, da je vse to lažno opisano v Evangelijih? Jaz sem, kajti cerkveni očetje so zelo nagnjeni k potvarjanju. Seveda na začetku to v nas sproža strahoviti dvom v to, ali je to mogoče, to je težko zelo težko verjeti, da je bil Bog med nami. To resnico in delovanje številni ljudje nadaljujejo Imate primer v Ameriki – patra Ralfa Diori-ja krščanskega duhovnika, ki je dobil prav to karizmo zdravljenja. On na maši ljudi blagoslavlja in številni ljudje se ozdravijo od neozdravljivih bolezni. Morda ste slišali za patra Donki Čua, ki je bil ozdravljen od raka na pljučih, sam je povedal naslednje:« Če obstaja Kristus in , če ozdravim bom prestopil iz Budizma v Krščanstvo, zgodilo se je! Ko so vprašali pokojnega Ghandija, če bi sprejel Kristusa in njegov nauk je dejal:« Da, takoj vendar zaradi vas ortodoksnih kristjanov tega ne morem.« Vidite, če verjamemo in zaupamo v moč Kristusa – v to najvišjo kozmično zavest lahko tudi mi vse to lahko delamo. In, če te vse zapusti ti ostane Stvarnik. Ko moraš prestopiti prag smrti-vrata, ne bo šel nihče od tvojih s teboj, kajti v smrt ne gre nihče za teboj. On gre s teboj:« Bog ti je bližje kot roke in noge. Ali kot je dejal učen rabin:« Če bi se Bog hotel skriti pred človekom bi se skril v njegovo srce, kajti to je zadnje mesto kjer bi ga človek iskal.« To je Jezus – Kristus, ki si je edini drznil izreči, da je On gospodar Zemlje in Neba in od te sile –moči je vse odvisno. Rekel je da ve kdo smo mi in kam moramo iti. Pa to je genialno. Ali drugo besedo to je rešitev vseh naših življenjskih problemov. V resnici je v našem življenju najvažneje in edino smiselno, da smo prijatelji z Bogom. Čim mi v to verjamemo smo gospodarji in temnih , in svetlih sil Vesolja. Centralna nevralgična točka je Kristus ne obstaja drugo ime. V življenju ni potrebno nič delati, če smo v stiku s to mogočno silo Kristusom. Da se razumemo ni nam treba delati zemeljske tlake. Vse religije sveta so od ljudi ( zato je Marx pravilno rekel da so opij za ljudi) so od zemlje in ne morejo nič rešiti, vsa znanost je od ljudi , ki prav tako ne more ničesar rešiti, vse teorije so od ljudi on prav tako nič ne zmorejo. Zato moramo biti vedno budni dobro razmišljati, kdo smo mi na zemlji s kom je na zemlji edino pomembno imeti stik-vezo, kaj je pomembno delati. Človek je smisel zemlje , a človeku je smisel Bog vsi smo Njegovi a on je božji. GREH – PRAGREH KAJ JE TO? Zgodovinske knjige govorijo skoraj izključno o grabežljivosti ( pri nas bi rekli o plenilski zavesti) in krvoločnosti ljudi. Krvave sledi dokazujejo , da razvoj človeštva nenehno doživlja najvišje in najnižje točke in očitno ne bo nikoli presegel določene ravni. Vseeno pa lahko najdemo sledi kultur, v katerih slava, moč in posest niso igrali nobene vloge, ampak je v njih prevladovalo prijateljstvo, medsebojno spoštovanje, ljubezen in nevsiljiva enost. Nad takim odkritjem smo zelo presenečeni in prepričani smo, da ta poročila govorijo o kaki pravljični deželi. Tako se odzovemo zato, ker sedanja zavest ni sposobna doseči višjih standardov. Vsi standardi in vrednote biološke zavesti se razlikujejo od drugačnih standardov in vrednot. Današnjo celotno družbeno prizadevanje je usmerjeno na to, da nekaj doseže in je s tem zašlo v slepo ulico. Vsi ideale so se doslej izkazali kot iluzije. Zdi se, da je konec razvojnega obdobja ( svetovna kriza) človeštva, na obzorju se že kaže apokalipsa. Ne-smisel grabi okrog sebe. Po nečem smo npr. hrepeneli leta, desetletja dolgo. Končno lahko to izpolnimo – toda kje je ostal pričakovani občutek sreče? Vse smo žrtvovali, da bi dosegli ta cilj, da bi dosegli ta položaj, toda uspeh je klavrn. Ali pa upamo, da se bo izpolnilo naše hrepenenje po drugem človeku. Na to usmerimo vse svoje življenje. Dolgo ne opazimo, da ga s tem preobremenjujemo , da mu ne ustrezamo. Kajti ne vidimo ga takega, kakršen je. Služi nam samo kot projekcija naše notranje idealne podobe. Neizogibni posledici sta razočaranje in sovraštvo. Tako je, kot bi naše želje vedno prišle na napačno sled. Bolj zreli smo sicer za izkušnjo, vendar se niti korak ne približamo izpolnitvi svojih hrepenenj. Nasproti nekaterim našim skromnim uspehom stoji mnogo neuspehov. In končno ostanemo vedno nezadovoljni. Lahko se vprašamo, če cilj ali uporabljena sredstva niso bila dovolj resnična. Toda ali nismo preprosto že dovolj dolgo vztrajali? Današnji pogled na svetovno dogajanje nas lahko prepriča: zakaj prihaja npr. svetovno gospodarstvo v tako slab položaj, čeprav tega ni nihče nameraval? Vzemimo npr. ukrepe, s katerimi se poskušajo zoperstaviti naraščajoči brezposelnosti. Lahko dopolnilno izobraževanje in programi prešolanja ter dopolnilni programi res doprinesejo k rešitvi problema? V tem položaju , ki odloča o vsem, zapadejo mnogi sodobniki ravnodušnosti ali resignaciji, medtem ko se drugi vedno močneje oklepajo svoje » svete« navidezne realnosti. Upanje, gre lahko le za krizo, ki mine, v njej izgine. Dan za dnem doživljamo, da so dosežene meje gospodarske rasti, na določenih področjih pa so že presežene. Materialne dobrine so nepremišljeno zapravljene. Razsipnost narašča, po drugi strani pa » zategovanje pasu« pri malem človeku. Razsipnost pride do izraza, da bi odvrnila od zevajoče praznine in nezadovoljstva. Le od kot ta pričakovanja, če ne morejo biti izpolnjena ali če se njihova izpolnitev pojavi le kot kratka, navidezna sreča? Do teh vprašanj prodre le malo ljudi. Zadovoljijo se s tem, da je temu pač tako. Podobno je z znanostjo, npr. v primeru AIDS-a. Trdi, da AIDS povzroča HIV-virus. Vendar od kot prihaja ta virus in v kakšnih življenjskih pogojih se razvija? Kdor ne more odgovoriti na ta vprašanja, ne bo našel rešitve za AIDS-problem. S človeškim imunskem sistemom je padel nov branik: moralnemu, emocionalnemu in duhovnemu razpadu sledi razpad življenjske moči, fizičnega telesa, najbolj grobega, a sočasno najpopolnejšega naših telesnih nosilcev. Vsak napačno uporabljen sistem pokaže slej ali prej znake degeneracije. Tako postane tudi človeško telo neodporno in izgubi svoje obrambne moči. Popolnoma je žrtvovano znanosti, ki hoče vse vedeti. Zaradi nje je celotno človeštvo na milost in nemilost izročeno tej nevarnosti. Zaradi neštetih kemičnih in nuklearnih poskusov je naše življenjsko polje popolnoma degenerirano. In vse se dogaja v pomoč človeštvu, da bi bilo zadoščeno njegovim potrebam – tako vsaj trdijo! Isto velja za boj proti raku. Že mnogo let je uporabljeno mnogo denarja in časa, ne da bi našli rešitev. Torej, pohabljeno telo preživelega imajo za ozdravljeno. Vzroki za to bedo in revščino so naslednji: 1. V samovoljnem preizkušanj in preračunljivosti. 2. V temeljnem nepoznavanju povezav sveta in božanske resnice. 3. V zavračanju izpolnitve zahtev našega človečanstva.. Večina ljudi ničesar ne ve o »Svetlobnih močeh iz nadnarave«, tudi t.i.avtoritete ne. Odgovarjajoč svoji naravi se odzivajo z vsakovrstnimi izboljšanimi in prikritimi odvisnostmi ter zasvojenostmi , ukvarjajo se s filozofijo, psihologijo, religijo in ne vidijo, da vsa ta ukvarjanja in konjički izvirajo iz iste osnovne odvisnosti, iz hrepenenja po popolni ljubezni. » Kdor poveča znanje , poveča bolečino.« Ta Lao Ce-jev izrek je danes bolj aktualen kot kadarkoli prej. Že mladih nog nas neprestano » hranijo« s sporočili, v naših glavah je nakopičenega mnogo znanja, ne da bi le-to lahko nahranilo naš notranji ogenj. Velik notranji nemir ostaja, kajti vse znanje, vse naučeno, pa naj bo še tako koristno, ne prinaša nobenega trajnega zadovoljstva. Tako potrebujemo vedno več omamne miselne droge, ne da bi lahko posedovali zaželeno. Večina ljudi se sprijazni s tem stanjem. Ne morejo si predstavljati ničesar drugega, ker živijo in so docela iz te materije. Po drugi strani pa je vedno več ljudi, ki imajo dovolj svojega ravnanja v iskanju in odvisnosti. Slutijo, da ne more biti v tem smisel človeške biti. Do te točke so prišli, ker imajo za seboj že mnogo izkušenj. Spontano so pripravljeni zapustiti staro življenje, da bi se odprli neminljivi Svetlobni moč, ki vse izpolnjuje. In prav tej skupini ljudi je v prvi vrsti namenjen ta članek. VELIKE SPREMEMBE OD LETA 1875. Nekaj stoletij ta pozicija moči astralne-zrcalne sfere pokojnikov ni bila neposredno ogrožena – do približno 1875! Tedaj so se razvile nekatere mogočne pobude, ki so morale pripeljati človeka do pravega prebujenja iz dolgo noči. To obdobje je skrbno in dolgoročno pripravljalo Univerzalno Bratstvo. Stoletja pred tem so posvečenci napovedali, da bo v dvajsetem stoletju zasijala velika Svetloba preko sveta. Človeštvo naj bi se v velikih skupinah prebudilo! Vendar je ostal obseg tega prebujenja še skrit v naročju prihodnosti, dokler ne bo napočil dan, ko bo Bratstvo neposredno učinkovalo na psevdo – oblast zablode astralne-zrcalne sfere. Odposlanci Bratstva so dali temu svetemu obliko. To, kar je bilo še skrito, naj bi se sedaj razodelo tistim, ki resnično in resno iščejo resnico. Biserov naj bi nikoli ne metali svinjam niti vrtnic oslom. Tako je bila človeštvu podarjena Svetloba, odprla so se vrata. Vendar , kot rečeno, nasprotnik ne spi. Nasprotna temna sila vesolja je budna. Ne da se iskalcev resnice peljati k Svetlobi – Bogu –Svetlob brez nasprotovanja. Upirajoče se sile in moči v svoji zablodi vedno znova udarijo z svojo pretkanostjo. Kdor hoče to spoznati, jo mora najprej odkriti v samem sebi! Kdor v sebi še ni videl strašne Meduze , lahko reče:«Ah,saj ni tako hudo, dobre volje smo, prizadevamo si za Svetlobo; Svetloba je vse, kar si želim..Celo moje srce hrepeni po njej, moje hrepenenje...« Celo Peter, eden najboljših , ki se je odzval tako ogorčeno:« Tudi če bi moral umreti s teboj, te ne bi zatajil!« ( Marko 14, 31), je moral izkusiti, da je svojega Gospoda trikrat zatajil: z glavo, s srcem in s svojimi dejanji. To je gola resničnost. In ko je moral Gospod na vrt Getsemani prebedeti temno uro trpljenja, ni bilo nikogar , ki bi bedel z njim. Našel je svoje učence, ki so spali. Trikrat! » In pričel je tretjič ter jim rekel: Ah, še vedno spite in počivate. Dosti je; ura je prišla. Glejte, sin človeka bo izročen v roke grešnikov. Vstanite, pojdimo! Glejte, tisti, ki me je izdal , je blizu.« ( Marko 14, 41-42). Lahko današnji človek razume to kozmično in mikrokozmično dramo? Če se nebeško bliža zemeljskemu in tvori omizje, nastane osnovno nasprotje. Dvanajst parov možganskih živcev se ne more odzvati pozitivno, ker spijo. Med njimi je celo Juda, ki ni bil slab človek in običajni izdajalec; je najvišje, kar lahko ponudi dialektika. Juda ponazarja nagnjenje človeka, da bi se Kristusove Svetlobe poslužil za svoje lastne, sijoče svetovne ideale. To je izdaja, ki je na preži v vsakem človeku! In v tem razcepljenem stanju začnemo, govoriti z drugimi o Bogi, Svetlobi, ki naleti na neko spečo zavest. V njej spi Juda. To je položaj , ki terja veliko budnost. Je pa tudi stopnja, ki se je ne da preskočiti. Te razmere je treba izboriti do konca in jih preživeti do trenutka, ko začne žarčiti ogenj duha. Nato napočijo binkoštni, izpolnitev s svetim Duhom. Skozi stoletja se je izkazalo, da lahko krščanske praznike praznujemo na zunanji način, ne da bi se človek s tem notranje spremenil. Vendar gre za to, da bi se v človeku uresničil celotni ciklus- rojstvo Svetlobe, križanje, vstajenje, vnebovzetje in izlitje Svetega Duha. Ti procesi novega rojstva in preoblikovanja, ki sledi, so lahko uresničeni. Iskalec mora razumeti znamenje časa. Potem bo v sebi razvil pravilno dojemanje pave vrste pojavov. Vidi, kaj se dogaja in se ne pusti žrtvovati nevednosti. Kako mimogrede te lahko zapelje lep videz, napačen ideal ... Človeštvo se prebuja iz svojega hipnotičnega spanja. Gorimo o velikem prebujenju ljudi po vsem svetu. Vedno več ljudi se sprašuje, kdo so in kaj tu počnejo. Obstaja boljši svet? Ko umrem, kaj se potem zgodi? Mnogi postajajo dojemljivi za t. i. nadnaravne pojave. Dobro je, da se človeštvo prebuja . Toda stanje ni tako preprosto, kajti med in po tem prebujanju so nujne vodilne oblike, ki poznajo pot iz labirinta lastnih izkušenj, ki so šle že same po tej poti – da ne bi slepi vodili slepega in oba pristala v močvirju, da ne bi slepi govoril slepemu o Svetlobi, ki je ne more videti ne eden na drugi, da ne bi gluhi pripovedovali gluhemu o čudoviti glasbi, ki je ne moreta slišati. Sedaj obstaja pod vplivom vodnarjevih pobud veličastna ponudba miselnih usmeritev in sistemov samouresničitve na okultni ali mistični osnovi, obstajajo zahodne in vzhodne oblike. Mnogo jih je in tako dobro so zarisane, da resni učenec le trudoma najde svojo pot, da, lahko je zapeljan. Kaj mislimo pod pojmom greh? To je biti upornik, sovražen do Boga. To je temeljni problem posameznika in človeštva iz katerega izvirajo potem vsi problemi. Ta neumnost – oholost človeka je pravzaprav edino zlo saj iz tega izvirajo vsa trpljenja, da ne vemo kdo smo, od kod prihajamo, kdo nam je » Oče« naše duše Greh je biti odrezan od Boga in to pomeni prekinitev komunikacije s Stvarnikom. Sedaj v začetku 21. stoletja , bodo bogati še bogatejši in revni še revnejši. Kje so sedaj socialistični ideali? Idealisti, ki so pred desetletji širili svoj ideal pravičnega sveta...so razočarani. Vsi za enega. Od tega smo danes zelo oddaljeni. Vrača se stanje srednjega veka. Strah pred oblastjo raste. Tolpe v svetu, ki jih ni mogoče nadzorovati , delajo politikom velike probleme. To pa so že zelo rodovitna tla, ko se ljudje spet ozirajo po odrešitelju, po tistem, ki obeta spet delo in kruh ( kot Hitler), ki bo ljudi razbremenil , jih pustil svobodno dihati in jim dal občutek, da skrbi zanje. Toda, ali je na svetu to sploh mogoče? Vse se vedno znova obrne v svoje nasprotje, dobro in slabo sta sadeža istega drevesa! Poglejte, v kolikor imamo v hiši vse mogoče električne aparate in , če je glavni kabel , ki pelje do naše hiše prekinjen – prerezan kaj se zgodi? V trenutku je vse v temi. Obstaja tako imenovani pra -greh – izvirni greh, ko je človeštvo padlo, ko je prekinilo vezo z Bogom. In zlo se je začelo. Današnja znanost nam o tem roko na srce ne daje nikakršne odgovore na to, kdaj se je zlo začelo v svetu , od kod trpljenje, sovraštvo, pohlep, grabežljivost in zato kljub velikim dobrinam , ki smo jih dobili od znanosti nam znanost ne more rešiti problem trpljenja v svetu. Kristusovo razodetje – objava nam to pove dovolj jasno, če se poglobite v to tematiko brez kakršnih koli predsodkov. Če boste čitali 1, 2 in 3 knjigo Geneze – nastanka , prva tri poglavja Biblije boste našli tam, da je Bog in Elohimi naredil človeka na sliko svojo. Da je Bog rekel človeku naj bo gospodar narave , a ne njen suženj. In ustvaril ga je kot moškega in žensko. Ko pravi človek je to moški in ženska. Ne obstaja moški kot človek, niti ženska kot človek. Berite poglavje 5 Geneze, ki pravi:« In naredi jih kot moškega in žensko, poimenoval jih je človek, ne ljudje. Resnično, človek je ustvarjen kot moški in ženska, ne obstoja nekaj tretjega , da lahko rečeš to je človek. To je celota. Zato bo moški vedno za petami ženske in obratno. V Bogu je prav tako. Bog-Stvarnik je ta od katerega prihaja vse, je neomejeno Bitje. On sebe od nekdaj pozna, Njegovo spoznanje je tako veliko, da je to spoznanje isto kot On, to je Jezus – Kristus njegov sin. Jezus duša je spoznanje Očetovo v samem sebi. In, če hočem spoznati Očeta priti do Očeta moram spoznati Kristusa, ki je njegovo spoznanje. Ker je spoznanje isto kot Oče, oni gledajo eden drugega , je to živa oseba Jezus – Kristus je Njegova slika( » kdor vidi mene vidi...«) živega Boga. Oče gleda Sina, Sin – Njega , oni so tako lepi, da nekaj lepšega ne obstaja – to je ljubezen. Ljubezen je hrepenenje- najgloblja želja- da si z nekom skupaj, da ga objameš, stisneš k sebi, da ga gledaš, vsrkavaš v sebe – to je ljubezen v najčistejši obliki. Ljubezen je torej Bog v delovanju. Tako Oče ljubi Sina, Sin Očeta. Njihova ljubezen je tako velika, pa vendar ne more spoznanje biti isto kot tisti, ki spozna Očeta. Oče in Sin ne moreta biti isti. Njuna ljubezen je tako velika, da se iz te ljubezni rodi nekdo tretji, ki je prava ljubezen njuna, in to je Duh Sveti. Duh Sveti je nekaj skrivnostnega v trojici. To je zelo zanimivo, kajti isto je pri človeku. Naprej Bog ustvari »Adama« in pravi:« Ni dobro da je človek sam«, zakaj ne? Zato ker potem ni podoben Bogu, kajti Bog je trojica- družba ni samotar. In kaj Stvarnik dela? Isto kot od Očeta prihaja Sin, ki je spoznanje Očetovo, prav tako iz Adama Bog vzame srce ( rebro), in od tega ustvari ženo- njegovo. Kaj je ženska? Ženska je Adamovo spoznanje samega sebe. In ko Adam zagleda ženo svojo izreče besede:« Glej meso mojega mesa, kosti mojih kosti, možinja naj se imenuje. Moški spozna sebe šele takrat, ko zagleda žensko, dokler ne zagleda ženske, on ne ve kdo je. Prav tako velja za žensko. Vidite, ko zagledamo moškega in žensko takrat je prisotnost tretje skrivnostne osebe- otroka novo življenje – možnost novega življenja. Tako smo že od zunaj slika božje celovitosti. Ali veste zakaj pornografija tako ubija ljudi? Zakaj se moški in ženska tako sovražita? Zakaj iz tega nastane feminizem? Zakaj toliko nerazumevanja prav v seksualnem pogledu, toliko zla, trpljenja? Prisilnih dejanj, posilstev , prostitucije, zakaj? Ja, ker je to najsvetejše mesto v človeku. Prav v seksu, spolnosti- nastopi nov človek. In ta temna sila ve, čim se v tej sferi dotakne človeka ga loči od človeka. Človek preneha biti slika božja, ko se loči. Samo takrat, ko moški ljubi žensko – takrat je slika božja. Kjer koli moški ali ženska želi prisiliti, si vzeti, takrat ljubezen odide. Bog je torej tako ustvaril človeka in dejal človeku:« Ne jemlji samo iz drevesa dobrega in zla, ne jemlji, ne dotikaj se ga. Drevesa v sredini vrta. Če se ga boš dotaknil boš umrl«. Kaj je to drevo? Vest! Ne dotikaj se vesti. Vest ni moja, vesti se moram jaz pokoravati a ne vest meni. In ljudje so se dotaknili prvi, in tedaj so padli – pravi Sveti pismo. Kaj se jim je zgodilo? Odprle so se jim oči, videli so da so goli. Skrili so se pred Bogom, začeli so eden drugega obtoževati in bili so vrženi iz Raja. Odprle so jim se oči, do sedaj so bili goli in jih to ni motilo, ker so ljubili drug drugega. Ko so torej naredili napako- prekinili vezo z Bogom so se s tem Bogu uprli. Bistvo greha je v oholosti, ker so ljudje hoteli sami rešiti probleme sveta, kozmosa in vsega. Naš suhoparni oholi razum, naša znanost, je proizvod oholosti. Mi vedno pravimo:« Mi bomo rešili probleme saj nam naš razum govori, ker ni Boga- bomo mi sami uredili svet, in zato imamo svet tak kot je. Vidite, to je ta oholost. Ko pa zopet v svet Duha takrat smo z Bogom ( Bog dovoli, da vstopim v Tvojo voljo). Tako naš naravni razum postane inspiriran in s tem genialen , tedaj in samo tedaj bomo rešili probleme. Mi so torej prekinili zvezo z Stvarnikom, kaj se je zgodilo? Naenkrat nismo več gledali s duhovnim očesom – duhom. Sedaj gledamo z fizičnimi očmi, psihično. Sedaj človeka razstavimo na njegove prafaktorje ga psihično študiramo in nalepimo oznako, da je človek samo » višji sesalec« . Tako ne vemo več kaj je človek. Lahko ga znanstveno razstaviš na sto delov , in tako človek ni več dragocen, božanski. Bili so goli; to pomeni bati se vseh ljudi, sramovati itd. Vidite k Stvarniku se ne gre tako, da se išče kje je Bog, ampak tako da stopiš iz svojih zmot, prepričanj da spoznaš lastne zmote. Mi smo obrnili hrbet Stvarniku in ne On nam. In od takrat Adam in Eva obtožujeta drug drugega.« Kaj si toril Adam, pa Eva mi je dala ona je kriva, ubij njo, a Eva pravi » kača« - senca ona je kriva, ubij njo«. Tako sta se ločila drug od drugega. Adam ne ljubi več Eve. Tu je nastopila tragedija. Bog jih je zato izgnal iz Raja, zakaj? Pa zato ker jih ljubi, kako to? Poglejte, če bi ostala, pravi Biblija bi lahko vzela iz drevesa življenja in bi bila večno prekleta ne bi bilo več možna vrnitev. Stvarnik jih je izgnal zato, da bi tukaj na zemlji si zopet zaželela biti prijatelja z Bogom. Ta pranapaka ta izvirni karmični greh, je porazdeljen na celotni človeški val, ki je hotel plačati to ceno, da mu bi bil omogočen razvoj k samoovedenju. In kot smo že dejali , ta izvirni greh predstavlja glavni motiv trpljenja in istočasno odrešilni motiv stvarstva. Kajti le iz trpečega stanja , iz katerega ni pomoči uspe odrešitev. V takem trenutku bolečine se sliši klic božanske duše v stiski, ki je ujeta v zemeljskega človeka:« Tedaj se počutim in potolčen kot še nikoli in ta, ki sem, pozdravi žalostno tistega , ki bi lahko bil.« Ko se vprašamo kaj je naš končni cilj, cilj človeka na zemlji? Samo to, da si zopet zaželi biti prijatelj z Bogom, nič drugega, samo zato smo tukaj. Kaj je prazaprav greh? Greh je edino zlo in , če ukinemo greh, ki je nezaupanje v Boga. Napaka je, da jaz mislim da je maj razum pametnejši od božanskega. Bog pravi, daj pa boš dobil, a mi vsi govorimo, moraš delati, varčevati. Ljubi svoje sovražnike, mi ne- ubij jih pa boš svoboden itd. Naš razum se postavlja iznad Stvarnika. » Oprosti pa ti bo oproščeno, a temu da oprostim...«. Vidite nevedni človek ima tako na vsako božansko besedo nekaj svojega, in to je to kar nas ločuje od Višje Inteligence-Boga. » Zatorej kdor posluša moje besede in deluje, ta gradi na skali«, pravi Jezus, Matej 7. Kdor ne posluša gradi na pesku in se mu bo vse podrlo«. Moramo se naučiti sprejemati voljo božjo, ko se to naučimo, dobimo vse. Volja božanska je nekaj najlepšega, kar se vam lahko zgodi:« Daj mi Gospod da vstopim v Tvojo voljo!« To je bogastvo, takrat je ves svet vaš, takrat ste vi Bog- to je volja Božja:« Gospod daj da se ta in ta spremeni!«Te besede potem v valovih tečejo ( energija) do človeka. Samo nekaj trenutkov pustiš, da božanska sila –ljubezni teče do te osebe. In tako postaneš kanal te sile. Bog Ti delaj moje, jaz bom Tvoje. KAJ POMENI VSTOP V DUHA? V svetu ni borbe med dobrim in zlim, kot se to običajno misli, ne. V svetu je borba med duhom razumom. V svetu zmaga tisti, ki vstopi v Duha. Kdor ostane v razumu, ta izgubi MOLITEV ZA ZDRUŽITEV LJUDI. DUH SVETI. Princip vsake molitve je, da samo molitev, ki tebe menja, menja druge! Molitev, ki tebe menja te poveže z Stvarnikom in to je edina prava molitev. Tako skozi tebe, ki si kanal, v druge vstopi milost( kar je poleg vstajenja bistvo krščanstva). Molitev je moč, ki menja tebe. Pomembno se je naučiti moliti. Pazite, skozi molitev Stvarnik vstopi v nas, v naše življenje, tako vzpostavimo komunikacijo z Njim. Molitev ti je, kot da postavimo cev v nebo in potem skozi to cev prihaja v naše življenje vse kar je v samem izviru Bistva. Recimo, da jaz molim:« Bog ozdravi tega človeka. Stvarnik prvo menja mene, tako lahko jaz vsakega človeka menjam, čim dopustim da ta molitev menja mene, drugače ne. Kaj to pomeni? To pomeni, ko molitev menja mene- postanem prijatelj z Njim in takrat začne On-Bitje delovati skozi mene, ozdravi in menja drugo bitje. PRIZIV SVETEGA DUHA. Kako Se to prosi- moli, kaj to pomeni?Zagotovo ne boš govoril:« Daj prosim pridi, ne!«, ampak:« Pridi duša sveta, naj sedaj Duh Sveti pride na nas, naj se razlije na nas vse!«. Duh Sveti je Stvarnik – kot ljubezen, je poosebljena ljubezen, je ogenj, živa voda, radost, mir, zadovoljstvo, blagost,dobrota. Je torej ta , ki vse zmore . Deluje le takrat, ko ti govoriš pridi na nas, ne na mene. In za konec zapisana misel filozofa: Vladimir Solovjov v svojih Treh govorih, posvečenih spominu na Dostojevskega: » Pravo krščanstvo ne sme biti le domače, ravno tako ne samo cerkveno, raztezati se mora preko celega človeštva in preko vseh človeških zadev. Kristus to utelešenje resnice, ne sme ostati le upodobljena predstavitev v cerkvah ali osebni ideal, postati mora svetovno – zgodovinski princip, živa osnova in temeljni kamen univerzalne cerkve...Med vsemi religijami postavlja samo krščanstvo popolnega človeka poleg popolnega Boga; v njem je prisotno obilje božanstva v mesu. In če je ta neskončnost v človeški duši dosegla v Kristusu najbolj popolno uresničitev, potem predpostavljamo, da v vsaki človeški duši biva iskra neskončnosti in popolnosti, pa če je pogreznjena še tako globoko. To nam je Dostojevski dokazal s svojimi priljubljenimi tipi...Pogoj za vprašanje:« Kaj naj storim? je, da že obstaja nekaj pripravljenega, na kar je treba le položiti roko in to utiša naslednje vprašanje:« So delavci pripravljeni?.. Če smo torej videli zlo v človeku, je treba le malo zdrave človeške pameti za to, da sklepamo o dobroti in ji dati prostor v duši. Kajti božja dobrota nas išče, nas privlači in storiti ne moremo ničesar drugega kot slediti Mu in ne ravnati proti Njemu.« Človek ne more » ujeti« prave ljubezni, ne more se je« naučiti«. V trenutku , ko poskuša biti ljubeč, je ujame v sebičnost, in to vedno znova. Povsem usmerjen na jaz, na lastne interese išče koristi, ki jih bo dobil iz ljubeznivega ravnanja. Tako kopiči svoje pridobitve, svoje dobitke, a vse to nima nič opraviti z božansko ljubeznijo v človeku.. Le-ta deluje kot tihi žarek, ki prihaja iz srca, in se razodeva toliko, kolikor človek zapušča samega sebe in svoje egocentrične cilje. Božanska ljubezen je velika gibalna sila, ki deluje v ozadju običajnega človekovega obstoja. Je obnavljajoča energija, ki se ji človek lahko povsem zaupa. Dva tokova, dve smeri sta torej, kamor lahko zapelje svoj čoln življenja. Da bi lahko ljudje harmonično sodelovali med seboj in vsakomur privoščili mesto, ki mu pripada glede njegove vrednosti, se morajo srečavati na osnovi Božanske ljubezni, ki prebiva v njih. Svojega bližnjega lahko ljubimo šele takrat , ko ga ljubimo v samem sebi. Najprej se moramo ponovno povezati z Božanskim tokom nato omogoči resnično povezanost s soljudmi.. Če se torej povežemo s svojim božanskim jedrom , lahko izkusimo enost, nastalo na osnovi notranjega doživetja in božanske ljubezni. Odprtost lastnega srca za tišino in milost prikliče delovanje, ki se dotika tudi drugih src. Čim bolj se človek približa oživitvi Božanskega v sebi, tem bolj se poveže s svojim jedrom in svoje novo stanje izžareva v svet. Pritekajoči božanski tok je podoben nekakšni navpični liniji, izžarevajoča sila ljubezni pa se širi vodoravno. Obe se povezujeta v križ ( +) , v katerem se srečata Bog in človek. Vodoravna linija služi navpični. Srce, ki diha v božanski sili, če čedalje bolj odpira in odraža kakovosti duše. Kdor se tako prepusti valovom ljubezenskega toka, se ne ubada več z vprašanjem, ali je njegovo ravnanje » dobro » ali » slabo«, niti se ne trudi, da bi bil dober in ljubeč. Živi v predanosti božanskemu, ki ga nosi skozi življenje in je neprimerljivo mogočnejše od njega. V srcu takega človeka je neizmerno bogastvo in velika blagost. Ob tem izobilju ne more drugače, kot da svoje bližnje obdaja z razumevanjem in blagostjo. Božansko je nosilec načrta in voditelj vseh stvari. Človek, ki se giblje z spodbudami ljubezenskega toka, dobi vse svoje pravice, ki mu jih je dal Bog. V svetu najde svoj prostor in lahko sodeluje pri Božanskemu delu. Svoje vrednosti mu ni potrebno dokazovati ali se zanjo boriti. Vrednost človeka, ki živi v Bogu, govori sama zase. Njegova osebna volja in Božanska vsevolja delujeta vzajemno. Tako ne prikliče več nobene nasprotne sile, tudi soljudi se ne boji več. S svojim odprtim srcem je sposoben gojiti samoumevno ljubezen do bližnjega, povsem zaupa v prijateljstvo , zvestobo on pomoč soljudi. Konec Miran Zupančič Komentarji (0) www.pozitivke.net