Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Reinkarnacija-Mikrokozmus-Telo-Popacenje

Se reinkarniram ali ne? nedelja, 27. november 2016 @ 05:02 CET Uporabnik: Miran Zupančič Človekovo življenje je vsota mnogih življenj, ki so potekala v njegovem mikrokozmosu in okoliščin, v katerih je v tem trenutku kot prebivalec mikrokozmosa. Mikrokozmos “ mali svet” je polje razodevanja, v katero se vedno znova rodi novo telo Telo ali sistem teles služi mikrokozmusu kot orodje in razodeva, kateri moči in možnosti so prisotne v njem. Na svoji stranpoti skozi padli svet je bil prvotno božji mikrokozmos močno počkodovan. Izgubil je svoje nekoč čisto stanje, popačenje se izraža preko vsakega novega prebivalca. Zato je vsak človek drugačen, drugače ravna in živi v drugačnih okoliščinah kot njegov sočlovek. V tem smislu bi lahko rekli, da obstaja reinkarnacija, vendar ne gre za reinkarnacijo osebnosti. Vsota vseh izkušenj iz predhodnih življenj oblikuje zavest , ki se vsakokrat izraža v novi osebnost. Tako kot nosi vsak človek v svoji krvi dedne činitelje svojih staršev in iz tega ravna, nosi s seboj tudi „ dedne činitelje“ prejšnih prebivalcev mikrokozmosa. Iz tega živi in ravna. To pomeni, da ni nujno, da je t.i. karma vedno slaba. Če so si prejšnji prebivalci prizadevali, da bi našli pot nazaj v prvobitnost, so ta prizadevanja zapisana v mikrokozmosu v tem primeru kot „ dobra karma“, kot pozitivna pomoč. Kdor opazuje samega sebe in svoje soljudi, hitro odkrije, da ni ostalo mnogo od prvobitne božanske narave. Vsakodnevno življenje poteka v prepiru, skrbeh in boleznih, v vojni, uničenju in grozovitih pokolih. Človek je razglasil Boga za mrtvega. S tem pa si je zapravil možnost za nebeški obstoj in poskuša urediti nebesa na zemlji. Pri podrobnejši raziskavi postane jasno, da je vsakdo zaposlen s tem, da si uredi lastna zemeljska nebesa. Nekdo poskuša to z ideali, drugi z orožjem, denarjem in močjo. Vsak človek poskuša svoje življenje izpolniti, ojačati in podaljšati. Kar so pred nekaj desetletji imeli še za nesmisel in črnoglednost, je za normalno dojemljivega človeka postalo zaznavno dejstvo: človek se bori za obstoj in gre pri tem preko trupel. Tu ni zaznati ničesar vzvišenega. S pomočjo teh izkušenj so mnogi ljudje postali iskalci. Število takih ljudi se veča. Veča se tudi število obupanih. Svet je poln ljudi, ki ne sprejemajo več teh okolščin in se vedno siloviteje upirajo brezizhodnemu obstoju. Vidna je jasna ločnica. Na tej meji stojijo iskalci božanske resnice. V svojem dolgem razvoju so dosegli točko, na kateri še lahko izbirajo, da, morajo izbirati. Privraviti se morajo, da bodo ubrali pot, ki vodi iz bede. Le tako se lahko uskladijo s svojo življenjsko nalogo. Cilj je uničiti vse staro in padlo ter dvigniti večno. Mnogi stojijo danes na tem križišču. So v predvečeru novega razvoja, kamor je povabljeno in zato pripravljeno celotno človeštvo. Sprejeti to povabilo ali ne je njihova svobodna odločitev. Prizadeva si, da bi imel pregled nad svojim življenjem, pretehtal procese v njem ter njihove rezultate. Vendar ne pride dalje. Stoji na pragu. Da bi ga lahko prestopil, se pogosto spontano izmika kajti žene ga notranja nuja vsem možnim vplivom, ki ga obdajajo. Upira se avtoritetam, svoji okolici, družini, vzgoji itd. Vendar se še ne obrne proti te vidikom v samem sebi Zato ostane notranje kot zunajne dosegljiv za vse vplive. Ne more se resnično osvoboditi. Ker ve in notranje doživlja, da mora biti za pragom, za vrati, popolnoma drugačno, novo življenje, se vedno bolj odmika vsakodnevnemu vrvežu. Tako postane npr. „posebnež“ , nekdo, iz katerega se drugi norčujejo in se še prelahko odmaknejo od njega: saj ima vendar tako čudne predstave! Če pa se zaplete v prepir s takimi ljudmi, je definitivno izgubljen. Če se stalno odmika astralnim vrtincem, se lahko osvobajajoča Svetloba spusti do njegove podzavesti. Če gre vse dobro nastane velika zmeda in prepir; vsak poskuša kakorkoli pobegniti. Postopno je podzavest razkrita in oslabljena; je ogrožena in odstranjena. Preteklost z vsemi okovi, ki kot tipalke in lovke delujejo v sedanjem življenju, se polagoma končuje in rahlja. Vrata v staro življenje se zapirajo, naznanja se novo življenje. To je zelo zavesten individualni proces v vsakem človeku, za katerega ga ne more nihče prikrajšati. Naučiti se mora osvoboditi vplivov, ki delujejo naj skozi polje, ki ga obdaja ter sil in moči, ki imajo ujeto njegovo dušo. Tudi v tem oziru velja „Carpe diem“ užij dan. Izkoristi priložnost, ki se ti ponuja, preden bo prepozno. V srcu leži točka, ki predstavlja vrata v življenju nesmrtnega človeka: povezujoči člen med starim in novim življenjem. V tej točki atomu duhovne iskre leži zaprt celoten razvojni načrt za novega, nesmrtnega človeka. Tok misli, usmerjinih na materijo, mora biti očiščen. Očiščeno mora biti mišljenje in mora pozitivno odgovoriti na novo moč, ki se dviga iz srca in deluje v krvi. S spontanim zavračenjem padle narave in njenih vplivov se v srcu osvobodijo nove moči. Vplivajo na mišljenje in ga spremenijo v dobro. Prenovljeno mišljenje se usmeri na novo, nesmrtno življenje. Tudi to je proces, ki rabi čas in vso pozornost. Ko se nekoč to zgodi, človek božjo moč ne le sprejema, ampak jo tudi v blagoslov vseh naravnih kraljestev oddaja, izžareva. Sočasno delujejo te moči tudi same v sebi. Celotni sistem se očisti in pripravi za novo nalogo. Pride do nove presnove. Uravnovesita se sprejemanje hrane in izločanje odpadnih snovi. Dosežena je največja možna stopnja zdravja. Vendar naj povemo, se težav, ki so jih povzročila mnoga življenja ( inkarnacije) , ne da odstraniti kar tako. Ko je govora o “ najvišji možni stopnji zdravja “ se to nanaša na naravne pogoje, od katerih je odvisno fizično telo. In vendar zagotovo pride do nove presnove, ki jo lahko imamo za vidi duhovne prenove. Vse celice in organi sistematično obrnejo pole in so pripravljeni za nezemeljsko moč, ki jo lahko označimo kot Kristusovo Svetlobo, Božanski tok. Vsi vidiki, ki tej Svetlobi niso dorasli, so uničeni. Kar pa kaže pravilni odziv, je zajeto v veliki razvojni načrt in pomaga pri gradnji novega življenjskega razodetja vseh bitij. Če temelji to na močni osnovi, lahko rečemo, da moči stare narave ne rabimo več, da jih ne zapravljamo. Vsak človek prejme moč, moč proizvaja in jo širi okrog sebe. Stvaritvena moč gledano tako je moč, s katero človek samega sebe ohranja in razmnožuje. Stvaritvena moč, kakršno poznamo, uporablja človek izključno za to, da ohranja svoje življenje, ga podaljšuje in ga oblikuje čimbolj prijetno. Ta moč služi samo za ohranjenje starega življenja pa naj zveni še tako nasprotujoče. Če pa se osvobodi starega življenja, ugasne v njem hrepenenje , da bi se še naprej uresničeval v tem življenju, uresničil v njem svoje ideale in se uveljavljal s pomočjo moči. Moči, ki so mu dodeljene, bo uporabljal za to, da bo služil svojim sostvaritvam in jih dvignil na višji življenjski načrt. Do tega pa lahko pride šele tedaj, ko se popolnoma obrne, ko se odvrne od stare narave in ne uporablja več svojih stvaritvenih moči, da bi ovekovečil svoje smrtno življenje. V tem trenutku se zlomi moč podzavesti. Zlomi se moč preteklosti, ki hoče človeka privezati na njegovo zememeljsko življenje in smrt je premagana. Nasprotovanje v notranjosti, zid, ki obdaja božanski načrt, je odstranjen in Kristusova Svetloba, lahko neovirano priteka, se intenzivno dotika celotnega sistema in ga čisti. Staro je preizkušeno do vsake celice, vsake stopnje, vsakega atoma. Konec. Miran Zupančič Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog