|
||||||
|
|||||||
Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih www.misteriji.si
Regresija nas osvobodi strahu pred smrtjo
Trpimo brez razloga? Se nam »udarci usode« ali »naključja« zgodijo brez kakega smisla? Z reinkarnacijo na ta vprašanja jasno odgovorimo: ne! Reinkarnacija nam smiselno pojasni pogosto boleča, težka dogajanja in navidezno nerešljive težave, s katerimi se spopadamo. Ko jih z regresijo v prejšnja življenja dojamemo kot karmične posledice iz preteklosti in ne kot slabo voljo usode, hitro izgubijo pridevnik »kruto« ali »nepravično«.
Tako življenje pojasnjuje Jan Erik Sigdell, regresijski terapevt z več kot tridesetletnimi izkušnjami. S pomočjo regresije je v prejšnja življenja vodil na desetine in desetine ljudi. Izkušnje svojega dela je strnil v knjigi Regresija v prejšnja življenja – praktični vodnik. V slovenščini pa je sedaj izšla njegova druga knjiga Nevidni vplivi. O njegovih bogatih izkušnjah smo se z njim pogovarjali v Dutovljah na slovenskem Krasu, kjer živi s svojo slovensko soprogo.
V vaši prvi knjigi »Regresija v prejšnja življenja – praktični vodnik« pišete o pomenu regresoterapije. Katere probleme rešimo z njo?
V glavnem strahove, fobije, nadležne vedenjske vzorce, nekatere zdravstvene težave; tiste, ki imajo psihosomatski vzrok. Težave, kot so premajhno samozaupanje ali kompleks manjvrednosti, občutke, da nismo dovolj dobri, nerazložljive občutke krivde. Travme iz sedanjega otroštva, če nismo bili ljubljeni, zaradi spolne zlorabe, nasilja, konfliktov v šoli. Probleme v osebnih odnosih in še mnogo več.
Zakaj se ljudje odločajo za regresoterapijo – zaradi težav, strahov ali iz radovednosti?
Navadno se zanjo odločajo zato, da bi našli rešitev za katero od prej naštetih težav. Zelo redko zgolj zaradi radovednosti.
Z regresijo se ukvarjate že kaka tri desetletja; se Slovenci zanimajo za regresijo v prejšnja življenja?
Ja, se zanimajo! Večino svojih regresij sem sicer opravil v Švici, saj sem tam živel trideset let. Sedaj pa večino časa posvečam poučevanju, kako se opravlja regresije, zlasti v terapevtske namene, in v ta namen vodim delavnice, večinoma v Nemčiji, dvakrat na leto. Tudi v Sloveniji sem za to usposobil že nekaj ljudi, zato vse, ki se zanimajo za regresijo, napotim nanje.
Katere težave Slovenci najraje rešujejo z regresoterapijo? Ste našli kako značilnost?
Težave so vsepovsod enake, ne glede na to, kje živimo. Ni jasne razlike med nacionalnostmi. Skupni imenovalec v veliko primerih, v Sloveniji in v drugih državah, je pomanjkanje ljubezni v otroštvu. Veliko staršev misli, da ljubezen pomeni otroku nuditi udoben dom, dobro hrano, obleko in izobraževanje. Toda to pomeni le oskrbo telesa in uma … Ljubezen pa je za dušo in je veliko več kot to. In to so mnoge moje stranke v otroštvu pogrešale. Mnogi od nas smo bili v otroštvu dobro telesno prehranjeni, vendar pa je naša duša stradala. Ljudje, ki so imeli v otroštvu premalo ali sploh nič ljubezni, imajo v življenju več problemov.
Veliko Slovencev ima strah pred smrtjo. Ali lahko v regresijski terapiji opravimo z njim?
Ja, zagotovo. V regresiji se ne vrnemo vedno v prejšnja življenja, marveč tudi v situacije v našem otroštvu ali celo v predrojstno obdobje v mamino maternico.
Ko nekdo izkusi preteklo življenje, tudi doživi, kako je tedaj umrl, svojo smrt. Doživi, kako je zapustil telo, in se začuti kot dušo; vedno začuti stanje svobode, svetlobe in se počuti dobro. Hkrati s tem izkusi, da smrti ni in da ni konca obstoja. Je le ločitev duše od telesa, po kateri doživimo stanje razširjene zavesti. V tem stanju nam je jasno, da nismo telo, temveč duša, ki uporablja telo kot vozilo, potem pa pozabimo, da je to, kar v resnici smo, naša duša. Obuditev tega spomina v regresiji nas osvobodi veliko strahu pred smrtjo, čeprav je lahko trenutek smrti včasih zelo boleč, toda pogosto ne toliko, kot se tega bojimo. Vemo, da v resnici gremo po smrti le nekam drugam. Toda kam gremo po smrti?
Današnja fizikalna znanost priznava, da je vesolje večdimenzionalno in da ima več kot zgolj tri dimenzije, ki jih lahko zaznamo z našim telesom. Kot duša odkrijemo, da lahko zaznavamo več različnih dimenzij, ki za nas kot dušo niso več nevidne. In to je to, kamor odidemo potem.
Izdali ste zgoščenko »Regresija v prejšnja življenja – vodena meditacija«. Kakšna je razlika, če sami poslušamo zgoščenko ali pa se odločimo za regresijo z regresoterapevtom?
Zgoščenka je primer, kako poteka regresija, in ni primerna za pravo regresijsko terapijo, kot jo opisujem v svoji knjigi Regresija v prejšnja življenja. Kdor išče rešitev za kak problem, mora poiskati regresijskega terapevta, ki ga bo vodil skozi izkušnjo, mu pomagal preseči ovire in osvoboditi negativno energijo, ki je še vedno ujeta v njem zaradi preteklih travmatičnih izkušenj.
Denimo, če imate strah pred višino, ga ne boste premagali tako, da občudujete razgled z visokih gora, ampak skozi izkušnjo smrti zaradi padca v preteklem življenju. Negativne čustvene energije zaradi padca in smrti – strah, paniko, bolečino – morate osvoboditi in opustiti. Potem bo odšel tudi strah pred višino.
Učinek strokovno vodene regresoterapije je približno devetdesetodstoten, učinek regresije prek zgoščenke pa je seveda mnogo manjši.
Katera je najbolj zanimiva ali pretresljiva regresija, ki ste jo opravili?
Gre za primer iz Švedske. Ta regresija je bila najhujša, kar sem jih spremljal. Neka ženska na Švedskem se je rodila le z enim ušesom. Na desni strani ni imela niti zunanjega ušesa niti ušesne odprtine. Kjer bi morala imeti ušesa, si je česala lase. Sicer ni Judinja, vendar je povedala, da jo v zvezi z judovstvom spremlja »otožen« občutek. V regresiji se je doživela, v zadnji reinkarnaciji, kot otrok židovske družine v nacistični Nemčiji. Nekega dne so prišli esesovci in družino razposlali v različna koncentracijska taborišča. Deklico so ločeno od njenih domačih pripeljali v koncentracijsko taborišče in tam je odraščala v odvratnih okoliščinah, ki jih želim bralcem prihraniti. Povedal bom le, kako se je končalo.
Bilo je verjetno leta 1944. Izbrali so jo za medicinske poskuse. Da bi prišli do njenih možganov, so ji na desni strani odstranili celotno zunanje in notranje uho. Kot kaže, so jo pri posegu vsaj omamili. Zadnja stvar, ki jo je doživela v regresiji, je bila, da je ležala z vato v luknji na desni strani glave, kjer so ji iz glave izstopale cevke oziroma napeljave. Hitro po tem jo je smrt odrešila te blaznosti. Le dve leti po tem se je ponovno rodila na Švedskem, manjkalo pa ji je desno uho! V regresiji se je osvobodila slabih čustev iz te izkušnje, zdaj dobro sprejema sedanje življenje in tudi z levim ušesom dobro sliši.
Občasno se zgodi, da ima oseba, ki je bila v zadnji inkarnaciji smrtno poškodovana, danes materino znamenje ali celo deformacijo na mestu poškodbe, ki je bila zanj ali zanjo usodna. V teh primerih se oseba hitro ponovno rodi. Večinoma pa se ponovno rodimo čez več desetletij in imamo na telesu le manjša, nepomembna fizična znamenja, če jih sploh imamo.
V slovenščini je izšla vaša druga knjiga »Nevidni vplivi«. Kaj je njeno sporočilo?
Ker smo duhovna bitja, ki le uporabljamo fizična telesa, da lahko obstajamo in delujemo v tridimenzionalnem svetu, je naša prava narava duhovna. Obstajajo različne duhovne entitete na različnih ravneh stvarstva, v različnih dimenzijah. Angeli so eni izmed teh entitet, kakor smo tudi mi, ko umremo. Normalno gre duša po zapustitvi telesa v drugo razsežnost, v svet svetlobe. Toda nekatere duše ostanejo tu, morda zato, ker se počutijo zmedene in ker še niso v stanju razširjene zavesti. Lahko se celo bojijo svetlobe, ker se ne spomnijo, da so že bile prej tam. Obhajajo jih občutki, kot so: »Ne morem razumeti, da še vedno obstajam. Nisem verjel, da lahko obstajam po smrti. A če grem v to svetlobo, lahko resnično umrem. Raje bom kar ostal tu.«
To je žalostna zmota, ki je posledica tega, da nas Cerkev ne nauči ničesar koristnega o smrti – ker ravno tako nič ne ve o njej.
Taka duša se pogosto pripne na telo nekoga, ki še živi in ki ima svojo dušo, ker lahko tako lažje ostane tu, kjer je bila navajena. Prav tako potrebuje življenjsko energijo in ne vidi druge možnosti, kot da jo vzame od tega živega telesa. Ne zaradi slabih namenov, temveč zaradi neke vrste »lakote«. Ne spomni se, da bi imela v svetlobni dimenziji vso energijo, ki jo potrebuje, zastonj.
To seveda vpliva tudi na osebo, na katero se ta duša pripne, četudi se ta tega na zavestni, racionalni ravni, ne zaveda. Simptom je začasna izguba energije. »Gostitelj« lahko včasih čuti potrebo, da stori nekaj, česar sam v resnici ne želi, si pa to želi pripeta duša.
Je to pogosto težava?
Ponavadi ni resna težava, je pa lahko pri osebah, ki se vdajajo drogam, alkoholu, igram na srečo in podobnem. V teh slučajih se lahko zgodi, da pripeta duša prisili »gostitelja« v dejanje, ki ga ta sam nikoli ne bi storil.
Tu pa so, žal, še negativne entitete, ki nimajo fizičnega telesa in ga nikoli niso imele.
Gnostično-zgodnjekrščanski pogled na svet – kot tudi pogled Origena (185–253), ki sicer ni bil gnostik, bil pa je blizu temu nauku – nam govori o ravneh obstoja v stvarstvu.
Origen, najpomembnejši prednicejski cerkveni oče in eden najbolj učenih ljudi svojega časa, piše, da je snovni svet, v katerem živimo ljudje, druga najnižja raven. Nižje od nas je še ena raven, kjer so »Božji nasprotniki in demoni«. To so entitete, ki se rade hranijo z našo energijo in se igrajo z nami na negativen način, tako da z nami manipulirajo. Ta raven ni »pekel«. Večni pekel ne obstaja; če bi obstajal, bi bilo to v protislovju z Božjo ljubeznijo. Origen je napisal, da lahko nekateri od nas, a le redkokateri, gredo po smrti na to raven. Ne za večno, temveč le za toliko časa, kolikor je potrebno, da v neko stvar dobimo uvid, da to dojamemo in obžalujemo.
V regresiji lahko odkrijemo, da ima oseba pripeto tujo dušo; v tem primeru ima regresoterapevt opravka z dvema dušama. Navadno gre za pripeto dušo, redkeje za negativno entiteto. Zakaj se to zgodi? Kako jo lahko odkrijemo? In kaj lahko storimo? Regresoterapevt ima sedaj nalogo, da pomaga ne le človeku, ki je šel v regresijo, temveč tudi tej pripeti duši ali morebiti entiteti, da najde pot v »svet svetlobe«.
To opisujete v knjigi?
V knjigi podrobno razlagam, kako lahko regresoterapevt pomaga obema; človeku, ki je prišel k njemu na regresijo, in nevidni pojavi, ki je prišla z njim. Knjiga je namenjena ljudem, ki opravljajo regresije, in njihovim strankam, ki imajo tovrstne izkušnje. Namenil sem jo tudi na splošno ljudem, ki jih to zanima, in tistim, ki želijo razumeti domene našega vesolja, ki so onstran običajnega materialističnega pogleda na svet.
Bi želeli še kaj dodati?
Kar sem povedal, bo morda komu zvenelo čudno, nekateri bodo povedanemu težko verjeli. A kot je rekel Mark Twain, je resnica pogosto bolj nenavadna od izmišljenih zgodb. V stvarstvu obstaja in bo vedno obstajalo veliko več, kot poznamo in kot lahko naša znanost doume.
Kje delate regresoterapije?
Ne delam jih več, saj sem se tudi na tem področju že upokojil. Bralci, ki bi želeli iti v regresoterapijo, se lahko obrnejo na tiste, ki sem jih poučil, kako se strokovno vodi regresijska terapija.
Tatjana Svete
Povzetek poglavja iz knjige »Nevidni vplivi«
Kam gredo duše po smrti?
Glede na številne empirične izkušnje duše ob smrti zapustijo telo in obstajajo naprej brez njega. Z empiričnimi izkušnjami mislim na eni strani množico poročil o obsmrtnih doživetjih, ki jih obstaja veliko več, kot je javno znano, in po drugi strani regresijske izkušnje.
Obsmrtna doživetja so doživetja, v katerih ljudje skoraj umrejo, a se spet prebudijo sami od sebe ali z medicinsko reanimacijo. Bili so torej »začasno klinično mrtvi«. Če se izkušnje spominjajo in o njej pripovedujejo, povedo, da je duša začasno zapustila telo. Nekateri tega ne storijo, ker se bojijo, da jim ne bodo verjeli.
Omejena šolska znanost obsmrtna doživetja žal nima za resnična, temveč jih poskuša razložiti kot halucinacije v umirajočih možganih in to na zelo tog način, ki ga svobodomiselni ljudje težko sprejmejo. Na vsak način se oklepajo predstave o materialnem svetu, v katerem ni prostora za breztelesne duše, in polagajo fenomen v Prokrustovo posteljo. Pričevanja pa kljub temu izpolnjujejo kriterij, ki ga ima šolska znanost sicer za dokaz, da je nek fenomen možen ali morda celo resničen: ponovljivost. Velika večina doživetij si je izjemno podobnih. Če bi šlo za halucinacije ali fantazije, bi pričakovali širok spekter različnih doživetij, vendar ni tako. Znanost tukaj odstopa od svojih lastnih pravil …
Podobno je z doživetji v regresijah. Ljudje v njih običajno doživijo, kako so v nekem prejšnjem življenju umrli in kaj se je potem dogajalo. Ta doživetja se prav tako zelo pogosto ponavljajo in so poleg tega podobna obsmrtnim doživetjem.
Zgodi se naslednje. Duša ni več v svojem telesu, ki leži mrtvo in običajno se počuti veliko bolje, kot se je počutila, ko je bila še v njem. Vidi ljudi, ki so poleg telesa ali v njegovi okolici, nje pa razen redkih izjem nihče ne zazna. Občuti čustva in zaznava misli ljudi. Ugotovi, da jih zaznava telepatsko in da lahko komunicira z drugimi dušami, ki so morda že prisotne, ali jih sreča kasneje. Do tega spoznanja pride preprosto zato, ker nima več telesnih zaznavnih organov, ki so med utelešenjem preglasili zaznavne organe duše. Zdaj so ji ostali le še ti, ki se jih zato zelo hitro zave. V tišini brez fizičnih zaznavnih organov se prerine v ospredje tisto drugo, kar je bilo prej skrito.
Ali torej telepatija obstaja? Parapsihološki poskusi so dokazali, da je to dejansko možno. V teološkem kontekstu ima telepatija posebno vlogo! Saj če telepatije ne bi bilo, bi bila vsaka molitev popolnoma nesmiselna … Če Bog, Kristus, angeli in druge entitete ne bi zaznali, kaj v molitvi mislimo, bi bila molitev čisto brez pomena. Molili bi v prazno, če seveda ne bi molili na glas. Ko ljudje doživljajo navdihujoče religiozne izkušnje, navdih, vizije itd., so tudi te telepatske narave, v kolikor so seveda resnične.
Na kratko obnovimo. Duša, ki je zapustila telo, nima več telesnih zaznavnih organov. Le v posameznih primerih v prvem trenutku še občuti bolečine, če je umrla v bolečinah. To pa zato, ker posebna energijska vez, tako imenovana srebrna nit (srebrna vrvica, Prd. 12,6) med dušo in telesom še vedno obstaja. Vez se nato pretrga – pogosto že po nekaj minutah, redkeje urah, še redkeje po nekaj dneh in le zelo redko šele po daljšem času. Potem vsi telesni občutki izginejo. Duša je ločena od telesa.
Le v redkih primerih se srebrna nit ne pretrga, temveč potegne dušo spet v telo. Potem ni šlo za dokončno smrt, temveč za obsmrtno doživetje. Duša zapusti telo šele kasneje – morda čez nekaj minut, ur, dni ali let … Če dušo potegne nazaj v telo, ki že leži v krsti, je to strašno doživetje, ki pa se tu in tam celo zares zgodi.
Čez nekaj časa, običajno kmalu, se duša odpravi proti svetlobi. Čuti, da mora vanjo, svetloba jo privlači, ali pa jo vanjo vodi svetlobno bitje ali katera druga duša – ponavadi duša kakšnega umrlega sorodnika. Ko pride v svetlobo, se počuti zelo dobro in si želi tam ostati. A če še ni zaključila »reinkarnacijske šole za duše«, je moja domneva, da gre na obrobje svetlobe, ker še ni čas, da bi šla v njeno osrčje z namenom, da bi v svetlobi ostala.
Na poti v svetlobo se zavest duše spremeni. V utelešenju nismo med seboj ločeni le ljudje, temveč sta v nas ločena tudi zavestni, racionalni jaz in nezavedni, dušni jaz. Racionalni jaz si domišlja, da je vseveden in nezavednega jaza noče poslušati, kaj šele upoštevati. V nezavednem jazu tičijo spomini iz preteklosti, tudi tisti pred rojstvom, in nezavedni jaz ve, česar racionalni jaz noče vedeti – namreč, zakaj moramo doživeti tisto, kar se nam dogaja. Oba dela zavesti se na poti v svetlobo združita v velik zavestni jaz. Notranja ločenost izgine. Iz tega razširjenega jaza vidimo stvari drugače – tako tiste, ki so se v življenju zgodile, kot tiste, ki prihajajo. Z razširjeno zavestjo tudi spoznamo, kdaj smo iz ega delovali napačno, in taka streznitev je lahko zelo neprijetna …
Obstajata pravzaprav dva nezavedna jaza: dušni jaz in nezavedni del telesnega jaza. Nezavedni del telesnega jaza je shranjen v možganskem tkivu, v nekakšni »ropotarnici« spominov, ki niso več aktualni, ali pa so potlačeni, skriti pred nami samimi, ker jih več nočemo imeti. Ti spomini se morajo v primeru smrti prenesti na dušni jaz, kot se ob izklopu računalnika podatki v pomnilniku RAM ponovno zapišejo na trdi disk. Sicer se izgubijo, če so bili v RAM-u spremenjeni. Ko opisujejo obsmrtna stanja, ljudje povedo, da se jim hitro odvrti »film o življenju«. In morda je to ta »prenos podatkov« iz telesnega nezavednega jaza v dušni jaz. Zanimivo je, da klienti o filmu po podoživljanju umiranja v prejšnjem življenju ne poročajo. Razlaga za to je enostavna: prenos podatkov se je že zdavnaj zgodil in se v regresiji ne ponovi.
Duša si v svetlobi lahko odpočije, sreča tiste duše, ki jih je v inkarnaciji poznala, ali pa tiste, ki sodijo v isto skupino duš. Sreča tudi svetlobna bitja, angele. Ovrednoti preteklo inkarnacijo in pride do spoznanja, kaj v njej je bilo dobro, kaj nekoliko manj dobro ali celo slabo; v skladu s tem si poišče novo lekcijo v novi inkarnaciji, in sicer glede na to, česar še ni dobro razumela in mora zato nadoknaditi in se tega še naučiti.
Kot sem že omenil zgoraj, je glavna lekcija v šoli za duše ljubezen. Zato se po smrti poraja zelo pomembno vprašanje. Ne zastavi nam ga svetlobno bitje-sodnik, temveč se v nas zaradi razširjene zavesti duše poraja sámo. In ne glasi se: »Kako pogosto sem šel v cerkev (sinagogo, mošejo …)?« Prav tako ne: »Kaj sem dosegel, kaj sem ustvaril, kaj sem pridobil?«, ker je to zdaj brez pomena. Ne, vprašanje se glasi: »Kje sem živel ljubezen in kje sem v ljubezni zatajil?«
Tja, kjer sem v ljubezni zatajil, bom moral kasneje iti sam, da bom podobno, kot so drugi čutili zaradi mene, občutil na lastni koži, ali pa bom tokrat ravnal pravilno … ker moram na tem področju nadoknaditi zamujeno.
KNJIGI IN ZGOŠČENKA JANA ERIKA SIGDELLA
Knjiga Regresija v prejšnja življenja – praktični vodnik
Knjigo Regresija v prejšnja življenja je avtor namenil vsem ljudem, ki bi radi z regresijsko terapijo odpravili težavo, katere vzroki navadno izvirajo iz neprijetnega ali celo hudega doživetja v preteklem življenju/življenjih. Pri tem najdemo, pojasnjuje avtor, karmični vzrok spet v podobnem dejanju, ki sega še dlje v preteklost. V knjigi avtor opisuje mnoge pretresljive primere ljudi, ki so se podali v regresijo ter se osvobodili čustev in energije, ki jih je še vezala na preteklost. V knjigi se boste poučili, kako poteka regresoterapija, zakaj se reinkarniramo, kaj dva partnerja veže skupaj, kaj je bilo pred prvo reinkarnacijo, ali se duša v telesu lahko zamenja, kaj se dogaja med umiranjem in še veliko več, kar vam bo v temeljih spremenilo vaš odnos do življenja in vaše razumevanje življenja.
Zgoščenka Regresija v prejšnja življenja – vodena meditacija
Avtorjeva zgoščenka vsebuje navodila za vodeno regresijo, ki jo lahko izvajamo sami. S pomočjo zgoščenke se lahko vrnemo v preteklo življenje. V ta namen se povežemo s svojim notranjim vodnikom, ki nas popelje v izbrano življenje. Celoten potek vodi višji jaz, ki je najvišja duhovna raven v človeku, najvišja raven duše. Regresija poteka v nehipnotičnem stanju. Izvedemo jo v prostoru, kjer se dobro počutimo in lahko udobno ležimo.
Knjiga Nevidni vplivi – pripete duše in vsiljive entitete
Knjiga temelji na avtorjevih večdesetletnih izkušnjah z regresoterapijo in opisuje primere ljudi, na katere so vplivale ali jih celo nadlegovale nevidne sile – duše umrlih, pa tudi neutelešene entitete. Iz teh izkušenj je avtor dobil globlji vpogled v duhovne povezave, ki se nanašajo na dano temo pri človeku, ter razvil metode za delo s takšnimi primeri, da se človek lahko osvobodi nevidnih sil. V knjigi torej opisuje, kako ljudi obremenjujejo tuje, nevidne sile in kako se osvobodimo njihovega vpliva.
Avtor bralca v knjigi seznanja tudi z izsledki svoje raziskave, v kolikšni meri se nauk o reinkarnaciji sklada s krščanstvom. Ugotovil je, da ta nauk ni nekrščanski, temveč le necerkven. Na koncu knjige je dodal še izredno zanimiv »Gnostični mit o stvarjenju« – prakrščanski mit o stvarjenju sveta.
USPOSABLJANJE ZA REGRESOTERAPEVTE
Vodja seminarja je dr. Jan Erik Sigdell, ki bo regresoterapijo predstavil na strokoven način. Udeleženci se na seminarju naučijo izvajati regresijo po metodi, ki jo je utemeljil Bryan Jameison. Dr. Sigdell je njegovo metodo razvil naprej in ji dodal nekaj tehnik. Usposabljanja se lahko udeležijo vsi, ki jih tematika zanima. Potrebna niso nobena predznanja. Seminar poteka v treh delih, tri zaporedne konce tedna. Vsi trije deli predstavljajo celoto.
Prvi del seminarja bo potekal 14., 15. in 16. oktobra, drugi del 21., 22. in 23. oktobra, tretji del pa 29. in 30. oktobra. Seminar bo v Ljubljani. Prijave in kontakt: Vesna Božič Mauko, 040/858 938, info@regresija.si.
SEZNAM REGRESOTERAPEVTOV, KI DELAJO PO METODI DR. JANA ERIKA SIGDELLA
Vesna Božič Mauko, Novo Mesto, 040/858 938, info@regresija.si
Roman Černe, Ljubljana, 031/616 006, roman.cerne@ztm.si
Katarina Drobnič Sterle, 040/807 264, reikisija@gmail.com
Dejan Gebert, Ljubljana, 051/223 693, gebodw@gmail.com
Mateja Gorič, Prebold, 041/767 759, dotik.srece@gmail.com
Irena Groboljšek, Koper, 031/730 459, irena.groboljsek@gmail.com
Agata Kopač, Ljubljana, 041/454 868, institut@srecno.org
Karmen Korenč, Nova Gorica, zorzka@gmail.com
Polonca Korez, Maribor, 040/345 786, polona_korez@hotmail.com
Vadana Gordana Kudrikova, Umag, 00385 (0) 91/206 2815, gordana.kudrikova@gmail.com
Andreja Novak, Maribor, 031/822 259, anovak.tuina@gmail.com
Irena Poštrak, 031/410 919, irena.postrak1@gmail.com
Urška Ribič Strmečki, Maribor, 031/526 207, urska.ribic.strmecki@gmail.com
Andreja Sentočnik Shrestha, Maribor in Škofja vas, 051/381 040, andreja.sentocnik@gmail.com
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Regresija-Strah-Smrt-Dusa-Telo-Zivljenje
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
