Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Razum_Odresitev_Tehnologija

Je razum res odrešenik? ponedeljek, 9. julij 2007 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Nekoč, nekaj tisočletij nazaj, je bil človek videl le do kamor so mu nesle oči in ni se niti tega zavedal, da živi na planetu Zemlja, ki kroži okoli Sonca. Mislil je, da je Zemlja ravna. Današnji znanstveniki se omejenosti pračlovekovega 'dometa', njegovemu dojemanju sveta, njegovi nevednosti seveda smejijo. Kajti danes raziskovalci s pomočjo tehnologije spoznavajo nove galaksije v teminah vesolja in tehnologi posegajo v samo gensko zasnovo življenja. Znanje (človeštva in posameznika) se torej sčasoma neizogibno veča in tehnologija nam, posebno v zadnjem stoletju, vsak dan prinaša nove igrače, novo udobje in novo orožje. In večje ko je znanje in bolj ko je tehnologija učinkovita, bolj ima 'moderni' človek občutek, da ve kaj počne, in bolj si domišlja, da je dovolj močan, pameten ali zvit, da obvladuje svoje življenje. Svojo prihodnjost. Danšnje znanje je torej obširnejše in 'večje' od včerajšnjega. A še vedno človek ne ve in ne zna VSEGA. Znanje se, ko se rodimo, prične z A oziroma z 'ma-ma' in 'a-ta'; je nabiralni in dodajalni proces akumulacije, ki nikoli oziroma do smrti ni dokončan. Neizpodbitno dejstvo torej je: posameznikov razum, čeprav razum Nobelovega nagrajenca, je vedno omejen, če že ne z dognanji učiteljev, pa s svojimi lastnimi spoznanji, z lastnim 'dometom'. Noben znanstvenik nikoli ne vidi do konca in ne zna vsega, saj se nikomur niti sanja ne o jutrišnjih razkritjih, mar ne? Newton ni imel pojma o relativnosti, čeprav je bil že Heraklit pred Einsteinom odkril, da se se vse spreminja in da življenje ni 'stanje'. Robin Hood ni imel pojma o brzostrelki. Mendel ni imel pojma o DNA in genski tehnologiji. In čez kako leto ali dve se bodo znanstveniki že muzali ob nevednosti sedanjih znanstvenikov in primitivnosti naše dobe. Toda 'pametnjakoviči' si spet domišljajo, kot nekdanji, da vedo VSE; in da jim znanje daje pravico ukaza. In kazni. Logika nam torej govori in potrjuje 'videnje' Sokrata: »Vem, da nič ne vem!«, Krishnamurtija: »Kdor si domišlja, da vidi do konca in da ve dokončno 'resnico' - s to trditvijo dokazuje le, da je prenehal biti dojemljivo, skromno, učljivo, učeče bitje, odprto za nova spoznanja. Prenehal se je bil učiti sproti ob poti in si domišlja, da ve vse. Da je bog.«. Domiselno je modrost opisal tudi Fran Milčinski – Ježek: »Nisem tako neumen, da bi bil pameten!« Vsakdo, ki si domišlja, da obvladuje življenje in ima pravico ukazovati okolju (življenju), živi v zanj dokončnem, zapečatenem, domišljijskem svetu trditev in ukazov in prepovedi. V neresničnem svetu 'varnih' vzorcev. Nepopolnost razuma je bil pričel dojemati kot popolnost - celoto. Svoj domet kot edino merilo sveta. Toda ali tega ne počno vse avtoritete? In ne vidijo, da samozavest, zgrajena na paradigmi ‘o vsemogočnem znanju', ki pa dejansko 'nikoli ne vidi do konca', v sami osnovi pomeni lažno samozavest, zgrajeno na laži oziroma domišljavosti? Opazujoč svetovno dogajanje ali le lastno življenje, lahko opazimo, da naših dejanj, misli, srca večinoma ne vodi skromna vseupoštevajoča modrost ali brezpogojna ljubezen. Našemu koraku smer ukazuje in glavi čas določa neopravičeno prevzetna, brezsrčna, nevedna, preračunljiva pamet, ki počne le eno - išče udobje in užitek in beži od bolečine v 'nebesa'. A še to le takrat, kadar nam razuma ne uzurpirajo razburkana čustva – strah, panika, ljubosumje, sovraštvo, pohlep – in smo v stanju 'razumske blokade', v stanju vojne z okoljem, destrukcije. Na nekem nivoju globoko v sebi prav gotovo vsi zavedamo, da nam omejen spomin, mrtev odtis o preteklosti, kar naše znanje prav gotovo dejansko je, ne more dati odgovorov na kopico vprašanj o skrivnosti življenja in odmiranja, o 'sedanjosti': In čeprav nam vsak dan tako omejeno znanje (podatki iz preteklosti) kot omejen razum (zmedena logika) dejansko sproti dokazujeta svojo šibkost in nezadostnost, ljudje, paradoksalno, brez mnogo hrupa sprejemamo življenje, ki nam ga diktira koristolovski razum. Še vedno mnogi verjamemo edinole v razum in v avtoritete, ki 'obvladajo' in nas zato 'smejo nadzorovati'. Komu torej dajemo svoje življenje v 'upravljanje'? Razum večina ljudi torej še vedno, čeprav neopravičeno, vidi kot odrešenika. Kot varno pot. Kot edino pot. Zato mnogi ostajajo verniki 'razumnosti'. Večina brez kančka dvoma sprejema od avtoritet (učitelja ali mučitelja) določujoč hierarhični svet ukazov/kazni in dopušča, da jim tuj ukaz vodi življenje in tuja trditev določa stališče in razlaga pogled na svet. Določa hrano. In sovražnika. Le nevedni, pozorni, radovedni otroci, 'neodrasla' bitja na obrobju piramid moči, ker še ne znajo lagati in so zavestni dejstva, da (še?) ne obvladajo vsega, so skromni. In torej še niso niti domišljavi niti nerazmišljujoči verniki razumarstva. So še naravno pozorni, iskrivi, učljivi in inteligentni, a še ti sprašujejo in raziskujejo le dokler se ne vklopijo v vzorec avtoriteta/ovca in se spremenijo v ubogljive, 'pridne', ugajaške lutke 'božanskih' avtoritet. Gledajo le, kamor jim kazalci učiteljev kažejo; in sanjajo da še sami postanejo »Jaz vem!« -avtoritete - 'bogovi', 'učitelji', 'gospodarji' in prično življenju – 'nevednemu' okolju - ukazovati in z okoljem dobičkolovsko 'gospodariti'. Običajni ljudje so, kot nam kaže opazovanje družbe, večinoma torej še vedno verniki mrtvega spomina in spoštljivci avtoritet teološke in/ali uporabne znanosti, zato častijo titule, ki 'so znak obvladanja', pa čeprav avtoritete ne obvladajo niti svoje domišljavosti niti svoje domišljije. In čeprav ima avtoriteta le en podatek ali en štempelj več od njih, spoštljivci mirno pokleknejo in mirno sprejemajo, da jim ukazi 'pametnejših' ukazujejo usodo in da jim 'svete', nevprašljive trditve 'vsevednih' avtoritet betonirajo svet, postavljajo plotove in določajo mesto. Ob učiteljevih nogah, jasno. In med nami je še vedno premnogo slepih 'bogov', domišljavih avtoritet, ki samozavestno oziroma ignorantsko trdijo, da oni pa vedo 'resnico' in si zato lastijo celo ukaz. Celo to pravico si jemljejo, da nepokorne njihovemu ukazu ali nasprotovanje njihovi trditvi, celo kaznujejo. Izločijo. Izničijo. Kajti, na žalost, za pametnega 'vseveda' nevednost seveda ne obstaja, saj je prepričan, da med vsemi 'bebci' edino ‘on obvlada’ (Napoleonski sindrom). A ravno zato, ker živi v iluziji, da je le 'on' sposoben obvladovati neobvladljivo, deluje nevedno. Ignorantsko samozavestno. Oholo. Agresivno ukazuje, tepe in posiljuje 'nepokorjeni' svet okoli sebe. In 'svet' oziroma 'življenje' ga, jasno, nekoč udari nazaj. S tem, ko soljudem ukazujejo in jim določajo hierarhični odnos s svetom, si vse avtoritete jemljejo pravico, katere si ni bil prilastil niti Bog, saj je bil, po izročilu, 'ukinil' ukaz in suženjstvo zavesti. Človeku prenehal ukazovati in mu dal prosto voljo. 'Osebnost' oziroma 'samosvojost'. Pravzaprav si ves odrasli svet, če dobro prisluhneš, domišlja da je Bog, saj prevzetno trdi, da obvlada življenje, in zato nenehno hoče sočloveku (otroku) in prihodnosti (daj mi) ukazovati. Postalo je 'normalno', da se ljudje pretepajo za ukaz in nadzorovanje. In otroci naj bi starejše slepo ubogali, sledili njihovim trditvam in se prilagodili 'starševskim' vzorcem obnašanja, vzorcu okolja, načrtom za prihodnost oziroma sanjam staršev. Prepovedano jim je biti obzirno, pozorno, ljubeče bitje. Ne smejo misliti s svojo glavo in pozabiti morajo na srce. Morajo le 'slediti' sled, ki jim jo začrtuje 'oče', drugače so kaznovani. Izobčeni. Toda ali 'odrasli svet' res obvlada življenje? Kam nas vodi 'pamet'? Nam logika ne dokazuje, da je napuh vseh avtoritet, vseh očetov sveta, ki si domišljajo, da obvladajo, neupravičen? Da ukazujejo le oholi nevedneži? Egocentriki? 'Bogovi'? Se resnično zavedamo, kam 'težimo' in v kakšno vzdušje porivamo svoje otroke? Bog naj bi, po izročilu, človeku dal svobodno voljo in se odrekel ukazu, toda ni pa se odrekel kazni. Le ta vedno pride z 'zamikom'. Karma deluje. Semena klijejo in rodijo... Miha Jensterle www.ekorega.net Komentarji (0) www.pozitivke.net