Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Razum-Otrok-Starsi-Ustvarjalnost-Druzina




Moj, tvoj, naš, njihov otrok

ponedeljek, 30. julij 2018 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Sonce

Piše: Bern Jurečič v reviji Karmaplus

Poletni čas je kot nalašč za veliko stvari.
Pod tem si vsakdo lahko predstavlja tisto, kar mu najbolj ustreza. Eni pomislijo najprej na letovanje z obveznim morjem ter neobveznimi (vendar navadno neizogibnimi) spremljevalnimi pojavi, kot so gneča na cestah, vročina, stroški in podobno; drugi komaj čakajo, da pride čas za oddih, pa naj gre za poležavanje doma ali pa izlet v gore ali pa kolesarjenje po Prekmurju; tretji spet za poletje prihranijo obnovitvena dela, gradnjo, pospravljanje, tudi konjičke in še marsikaj takega, "za kar med letom nikakor ni časa".

Pod črto, če odštejemo odhod na morje, ki je večinoma družinski dogodek in projekt, je pri drugih omenjenih opcijah skupni imenovalec bržčas "končno imam čas zase in za tisto, kar bi rad v miru ali pa kar moram nujno opraviti, ker sicer nisem mogel". Se pravi, čas predvsem zase. S tem kajpak ni nič narobe, ampak tu se pojavi kolateralni, stranski efekt – otroci.

Kaj napraviti z njimi, kam jih dati, da bo mir pri ustvarjanju ali počitku? Ker sicer to ne bo počitek. To pa zato, ker ne znajo biti tiho, kadar si mi želimo, ker hočejo iti levo, ko mi nameravamo iti v desno, ker nas s svojimi nefiltriranimi izjavami smešijo pred sonarodnjaki (katerim se na plaži smehljamo in jih vabimo na pivo, potem ko jih osem mesecev niti pogledali nismo), ker si tako radi potolčejo koleno ali moramo zanje celo iskati zdravnika (po principu "a nisi mogel dobiti vročine doma?!") in še in še.

KDO JE MOJ OTROK
Otroci so nekakšna čudna bitja. Negodni, nezanesljivi, slabotni, čudnih navad, nesamostojni. "V njegovih letih sem jaz počel že … (vpišimo poljubno)!" Kar pomeni, da so nam včasih kar v napoto. Ko smo živčni v avtomobilu, saj se že pol ure ne premaknemo nikamor, so otroci zelo dobrodošla naložba, saj jih lahko nadremo po mili volji, če si "ravno tedaj" zaželijo sladoled iz hladilne torbe.

(Kdo ve, ali so oni krivi tudi za to, da je ta hladilna torba založena pod obleko, čevlji, ribiškim priborom in plastičnimi stoli, brez katerih letovanja ni?) – Pa tudi sicer je z njimi problem. Saj sploh ne moreš nikamor, ne da bi si kaj želeli – ko bi človek imel denarnico kar stalno pri roki … In danes je polizal že tri sladolede!

Toda letovanje, kjer smo navadno živčni bolj kot na nogometni tekmi, predstavlja le teden ali dva ali največ tri našega poletja. Starši gremo tudi v službo, vsaj večji del tega časa, otroci pa ostanejo doma. Če si niso prislužili popravcev in učenja za konec avgusta (kar odpre še toliko več ran, problemov in predvsem obtožb), potem so za celo poletje razbremenjeni. In na žalost tudi prepuščeni sami sebi. A roko na srce, ne kaj dosti bolj kot med šolskim letom.

Kajti tudi tedaj pričakujemo od njih, da bodo resno in odgovorno počeli vse, kar je potrebno za njihov uspeh in napredovanje v šoli, ter da nas bodo z vsem tem čim manj obremenjevali. Največji domet je prevoz nekajkrat tedensko v glasbeno šolo in nazaj, po možnosti na vaje iz instrumenta, ki smo jim ga v skladu s svojimi pričakovanji določili mi, ali pa na trening nekega športa, od česar v zameno za velik trud in stroške od njih potem pričakujemo najmanj nastopanje v reprezentanci. Prava idila predstav.

Toda naš otrok potem ne pristane v reprezentanci, pa tudi instrumenta bi se rad po nekaj letih znebil, ker mu gre na živce. A zakaj tako? Ali ni tisti čas samo varno pospravljen in se z njim ukvarja nekdo drug? Potem ga odpeljemo domov in njegovo pripovedovanje, kako je bilo tokrat, mirno preslišimo, ker imamo v glavi že deset drugih, vsekakor "bolj pomembnih" misli. Potem pa se še čudimo, zakaj naš otrok ne kaže interesa …

ZGLED IN KARMA
Zakonodaja lepo trdi, da smo za otroke do odraslosti odgovorni starši. Čeprav se primerjava sliši zelo neprimerno, smo lastniki odgovorni tudi za vse tisto, kar napravi naš pes. Razlika se pojavi v tem, da lahko psa natreniramo v bitje, ki bo zadovoljilo naše predstave, otroka pa vsaj poldrugo desetletje vzgajamo in spreminjamo v samostojno osebo, ki se bo čim bolje znašla v življenju. Tudi v nekoliko širšem, karmičnem smislu smo starši najbolj karmična ("usodna") bitja v otrokovem življenju, saj smo večplastno njihovi kreatorji.

Ne le v smislu, da brez švigajočih spermijev in enega majčkenega jajčeca tega otroka sploh ne bi bilo, ne čisto hote jim podarimo tudi pare kromosomov, zato so nam podobni, počnejo podobne stvari in na podoben način kot mi, pri čemer bi bilo včasih bolje, če česa le ne bi "pojerbali". Pomemben pa je tudi tretji karmični vpliv, to pa je soustvarjanje skozi skupno življenje, vzgojo, učenje in zglede, ki vlečejo.

Prav to slednje pa je tisto, na kar ne mislimo dovolj. Kajti če otrokov oče ob neki krivici, ki se je otroku zgodila, oddivja v šolo in tam napravi cunami, lahko čisto upravičeno sklepamo, da se bo sin naučil prav tega – če napraviš hrup in "jim pokažeš, kar jim gre", lahko uspeš in rešiš vsak problem.

Kar se potem najprej pokaže v odnosu otroka do sovrstnikov, potem doma proti mlajšemu bratcu ali sestrici, in če ne zaznamo pravočasno, da se nekaj odvija v napačni smeri, lahko otrok zaradi privzetega nepravega vzorca socialno trpi dolga leta (ali pa pač njegova okolica, odvisno seveda od tega, za kaj natančno gre). Za podoben sindrom gre v primeru, da oče vse rešuje z denarjem – sin se bo v situaciji, ki je na ta način ni mogoče rešiti (na primer odnosi, čustvene zadeve, pravni zapleti), počutil nemočnega in izgubljenega. Kajti očetov način – tisti, ki ga je tolikokrat videl kot učinkovitega -, s tem pa tudi očetov "vzor" pri tem pade na izpitu.

KAJ JE "POD KONTROLO"
A če se povrnemo k poletju, je to čas posebnih izzivov. Starši znamo potarnati, da so naši otroci ves čas samo pred računalnikom ali televizijo, da jih ne dobimo iz sobe ali hiše, da se skrivajo pred soncem in da jih nič ne zanima. Ta pojav ni sporadičen, da bi v tem primeru zajel tu in tam kakega od otrok, ampak gre za zelo širok sindrom, ki ga ni mogoče razumeti in razrešiti čez noč.

Prav zato se je v zadnjem času pojavilo kar nekaj načinov organiziranega druženja, razvedrila in zabave za otroke med poletjem. Pričakovali bi, da bodo tako otroci kot starši takšne možnosti sprejeli z obema rokama, pa se je presenetljivo zasukalo drugače. Te aktivnosti stanejo, lahko slišimo, da ne govorimo o tem, da je treba "otroka spet nekam voziti". Potem se je v zadnjem času zgodila ponudba čisto brezplačnih organiziranih aktivnosti za otroke med počitnicami, od plavanja in kopanja do različnih iger in druge zabave čez dan, kjer se desetine ljudi družijo in ukvarjajo z našimi otroki na precej volonterski bazi ali pa za razmeroma majhno plačilo.

In glej ga, šmenta, starši tudi v tem primeru na te aktivnosti ne pošiljajo otrok! V priložnostni tematski radijski oddaji na to temo je bilo iz odzivov vprašanih zaznati predsodek, da tako druženje otroke lahko kvari, "saj ne vemo, kaj vse počnejo tam". Slišati je bilo celo mogoče neko izjavo matere, češ da jo je strah, da "otroci na takih srečanjih prezgodaj odkrivajo skrivnosti družine", pa še kak bolj poseben, zanimiv ali sočen komentar bi se našel. - In kaj sledi iz vsega tega? Predvsem to, da je za nas starše ob vsem tem veliko lažje, če je otrok lepo in varno "pospravljen" doma ter vsaj navidezno pod kontrolo.

Navidezno? Res navidezno. Kajti najprej si priznajmo, da pod kontrolo ravno ni. Počuti se kot v hišnem zaporu in si potem ustvari svoj svet, svet igre, igrač, domišljije, računalniške animacije in fantastičnih svetov, s katerimi ga – z našim tihim privoljenjem – do poznih večernih ur oskrbujejo različne, predvsem tuje teve postaje, kot so na primer CartoonNetwork, FoxKids, Jetix in številne druge. Zabave za vse ure dneva, bi rekli. Predvsem je otrok kar mirno tu, nobenih hudih zunanjih vplivov ne more biti, ne mamil ne mladostniškega seksa ne norčije ali barabije z grozečo družbo vrstnikov zunaj pred blokom.

Kar je seveda huda iluzija. Od zunaj mu kajpak ne grozi nič, saj živi v stekleni kletki in mu celo alergija ne more do živega. Vprašanje pa je dogajanje od znotraj. Začnimo kar z odnosom s starši, ki ga "pustimo pri miru", a se istočasno niti ne ukvarjamo z njim. Tako mu ne nudimo niti potrditev niti zanikanja in niti usmeritev o tem, kaj je dobro in kajne.

Če gre za otroka med tremi leti in pol in sedmimi leti, to pa je čas, ko se po enem od pogledov na razvoj človekove osebnosti vzpostavljajo principi avtoritet in prioritet (kar je prvenstvena vloga očeta), potem je to še toliko huje in današnja svetovalna praksa, ko je med strankami vedno večji delež letnikov 1978 pa vse do 1991, čisto jasno in nedvoumno kaže na generacijo, ki staršev ni pretirano zanimala. Da si je taista generacija nekako spontano ustvarila povsem svoje vrednote in interese, tako ni niti čudno.

Na internetu, danes dostopnem skoraj v vsaki vasi, je "zgledov" in "vzorov" brez števila. Seveda je čisto najlaže reči "omejimo otroku internet, ki ga kvari" (pri čemer, kako zanimivo, spet najprej mislimo na seks, kot da bi bilo to edino, kar otroka lahko kvari …), malokdo pa pomisli, da je čisto logično, da naša "prepametna" prihajajoča generacija išče mentalne izzive tam, kjer jih pač lahko najde. In zakaj jih najde tam, na ekranu, ne pa doma?

Če se s svojim otrokom mi ne pogovarjamo o prijateljicah in čvekah, o oblekcah in šminki ali pa o "ful dobrih športnih copatih, ki jih ima Rok", o zamerah in ljubeznih ter o tisoč drugih "zelo pomembnih zadevah" (mimogrede: ali smo ga sploh naučili kaj o tem, kaj je pomembno in kaj ne?), si bo sogovornika našel drugje. Najbrž bi bilo bolje, če bi osnovne, resne, trezne in merodajne informacije prišle z naše strani in tudi prav bi bilo tako, toda …

NA SENU ALI V TEMI DISKA, VSEENO JE
Že nekajkrat omenjeni "seks med počitnicami" je sploh ena zanimiva anomalija v našem razmišljanju. Tako kar na hitro, ne da bi se z mislijo vsaj malo pomudili pri tem, v katerem času živimo, prikličemo v spomin naše lastne počitnice, ki smo jih preživljali nekje na vasi, bodisi da smo živeli tam bodisi da smo odšli k starim staršem (včasih ni bilo nič hudega, če smo teden ali dva počitnic preživeli na deželi; to so neki tuji časi …); tam se je na kakem senu ali za grmovjem zgodila marsikatera igrica, od "dohtarjev" do bolj konkretnih zadev. In? Preživeli smo, tudi otrok ni bilo kaj veliko od tega, bilo je kvečjemu zabavno pa kak dober spomin je ostal.

Današnji čas je seveda drugačen. Naša mladina se ne onegavi pri osemnajstih ali petnajstih, ampak pri dvanajstih in pri tem nima kaj dosti rdečice na licih. "To je normalno," nam bodo zabrusili, češ saj "drugi počno to isto". In tudi s spolnimi praksami je danes drugače. Ne kaj dosti poglobljena raziskava interneta nam kmalu pokaže, da se da tak stik mirno speljati vpričo stotih več ali manj okajenih prijateljic v disku, pri čemer je še najbolj noro to, da tega sploh nihče ne gleda!

Neka raziskava je pokazala, da je na Zahodu v porastu praksa "slepega seksa", kjer se v kaki temi (tudi zavetje prta gostilniške mize v kakem kotu zna biti dovolj dobro okolje za to) stisneš z nekom, ki ga ne poznaš in v temi niti ne vidiš dobro. Strašljivo? Ali pa "kratek dogovor za seks" kar po netu, ne da bi se poznali. In teh praks je še več. Če vštejemo še kako tabletko, ki jih – pa naj si zatiskamo oči pred tem ali ne - po diskotekah ne manjka, potem je zadeva še bolj zanimiva – in predvsem bolj plehka, brezčutna. Zabava kar tako, za nič, za hip lepega ali izpolnitve.

Popolnoma jasno je, da utegne tak zapis nujno spodbuditi kakega starša, da otroku potem sploh ne bo pustil več ven. Kot da bo s tem "vse rešeno". Napaka v sistemu pa je ta, da nas prestraši opis, kaj vse se lahko tam počne, ne pa razmislek o tem, da ta isti naš otrok o ljubezni, spolnosti, čustvih in rojstvu ne ve ničesar. Ker mu preprosto nismo povedali! Ker ne ve, kako to gre.

Ker ne vidi, da se imata starša rada, da se poljubita, da se razumeta, da sta prijateljska in nežna. Ker mu tega ne pokažeta. Ker "mi tega ne počnemo". Ker patru familiasu ne pritiče biti nežen. Zato naš otrok zelo dobro ve, kako gradimo hišo, planiramo nakup avtomobila, izsiljujemo prednost na križišču, se kregamo na sosede, telefonsko kompanijo, premierja in druge, kako znamo ali pa ne znamo zamenjati žarnice, kako "spodbujamo" in kako očitamo. Kako znamo biti nalašč tiho po cel dan.

Kako učinkovito znorimo in ga naženemo v sobo. Kako se nakremžimo ob servirani mineštri. Da bi se objeli, to nekako ne sodi zraven. (In da ne bo nesporazuma, pričujoči zapis niti najmanj ni predlog, naj bi seksali pred otroki. Sploh ni potrebe po tem, še posebej, če vemo, da marsikatero deklico v 13. ali 14. letu - kaj šele prej! - sredi pouka šokira prva menstruacija, ker ji mama pač "ni uspela" povedati niti tega, kako to gre …)

Izgovarjanje v zvezi z nepoznavanjem spolnosti na šolo, češ da nima izdelanega in učinkovitega sistema poučevanja spolne vzgoje (o kateri se, roko na srce, takoooo težko pogovarjamo), je čista impotenca mišljenja ali pa vsaj hudo licemerje! Kako bi bilo lepo, ko bi bilo to opravljeno in tega ne bi rabili opraviti mi, nekako tako. Namreč tudi v časih, ko šol še ni bilo, so se ljudje imeli radi in so kaj vedeli o stvareh, pa naj gre za menstruacijo ali pa spolnost, njihovi učitelji pa so bili v tem primeru kljub vsemu starši in šele potem vrstniki, sestre in bratje ter tu in tam kaka teta, kasneje sramežljivo kaka knjiga. Po naravi smo pač šentflorjanci, in kot kaže, bomo to tudi ostali.

ŠTIRIKOTNE OČI 
Ne le med počitnicami, tudi sicer več škode otroku lahko napravita televizija in računalnik. Današnje risanke in računalniške simulacije so vse kaj drugega kot včasih. Nekdaj smo se zmrdovali nad Zajčkom Dolgouhcem, ki je tistemu frdamanemu volku zarinil prižgano palico dinamita v gobec in je tisto potem eksplodiralo in volk je bil (samo!) čisto ožgan in smešen … Kako neprimerna risanka! Pa danes? Smo si ogledali kakšno popoldne risank danes?

Tudi tu gre razvoj naprej, ne konča se vse pri avtomobilski ponudbi, ki nas iz leta v leto "sili" kupiti boljši, varnejši, lepši, zmogljivejši, varčnejši avto. Pri risankah ni nič drugače. Mačka Toma in Popaja je zamenjala stotina neverjetnih kreatur čuda čudnih glasov, lastnosti, izvora in performans, ki so pomagale dandanašnjemu svetovnemu otroku ustvariti si drugačen, virtualen (navidezen) svet, ki sicer ne obstaja – svet pravljic, kjer je mogoče vse, kjer zraseš, pobegneš, kar s strelo iz pesti uničiš vse nasprotnike, se napraviš nevidnega in še in še.

Petero oči, tri roke, modre strele in lava, letenje po zraku, spreminjanje časa - fantazija brez meja. In ta virtualni svet z "našim" nima nobene zveze, tako da otrok potem prehaja iz enega v drugega, po potrebi pač. Nakar ga vse manj razumemo. Ker nas tudi ne zanima in je zato kar bolje, da ga pustimo "na varnem". Kot lažja varianta.

In ker se otroci enačijo z vzori, počasi tudi sami začenjajo govoriti odsekano, uporabljajoč čudne primerjave, poangležene besede (kako všeč nam je, da naš otrok odlično govori angleško!), obenem pa se pačijo in izvajajo gibe, ki so jih videli na štirikotnem ekranu. Kajti otroci se morajo primerjati z nekom. Ali z nami, ki smo jim v življenje postavljeni kot vzori, ali pa s tistimi z ekrana. Žal so zanje oboji čisto enako tuji in oddaljeni. In povečini izbirajo "tiste tam". Čudno? Ne najbolj. "Tisti z ekrana" jim ne težijo, to je zelo pomembna razlika. Nevarna varnost.

ČAS ZASE IN ZA SVOJO SLIKO
Če naj bi se izognili popolnemu porazu, na primer spoznanju, da svojega otroka sploh ne poznamo in da je zašel v čisto drugo smer od naših pričakovanj, denimo šola (neuspeh), družba, mamila, istospolnost in še mnogo je možnosti, potem se najprej vprašajmo, ali vemo, kaj je človek ne jezi se. To je igrica, ki smo se jo igrali včasih. Naj se ne bi jezili tedaj. Tudi starši ne, če jih izbijejo otroci.

Ponavadi se igra zvečer, trije ali pa štirje okoli mize. Vzame nekako tričetrt ure časa. Ah, čas! – Če pa še malo pobrskamo po nekih tujih časih, je na voljo še več možnosti, bolj kot ne primernih za gručo otrok, na primer med dvema ognjema ali pa zemljo krast. Predvsem slednja igra je zapostavljena čisto po krivici. Od lovljenja ravnotežja, izogibanja vrženi palici, hitrosti reakcij, pretkanosti in taktike vse do raztežaja, s katerim nasprotniku z užitkom ukradeš kar se da največji kos ozemlja – neverjetno življenjska igra.

Eden od animatorjev jo je pred leti uporabil na Ižu. Čisti zadetek! Pa samo primerno velik klinec rabiš pa malo zemlje za narisati krog. Nobene investicije. In krog se potem zbriše ter drug dan nariše novega. Pa to seveda ni nekakšna super-igra, možnostije veliko več.

Pa jih znamo spodbuditi k temu, bodriti, navdušiti? In seveda, ali sploh vemo pravila? Zabavo lahko gledamo iz sence, s pivom v roki, lahko tudi razsojamo, da se ne stepejo. Ali pa jim bomo prav za morje raje kupiti novo računalniško konzolo?

Če razmišljamo o vsem tem, se nam porodi še veliki idej. Pa malo kislega občutka tu in tam ob spoznanju, da smo marsikaj spustili iz rok. Če razmišljamo. Ker navadno ne. Kajti otrok je samo naše ogledalo nič več, to je dobro vedeti. In če nam slika v tem ogledalu ni všeč, je zelo hudo, da zanjo krivimo otroka. Je pa lažje. Zato ga nahrulimo in slika izgine – spet v svojo sobo.

Poletni čas je kot nalašč za veliko stvari.
Tudi za razmislek o svojih otrocih. Kajti na ta način razmišljamo tudi o sebi. In le kdaj imamo za to več časa in priložnosti, če ne ravno poleti?

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Razum-Otrok-Starsi-Ustvarjalnost-Druzina







Domov
Powered By GeekLog