Hočem! Vem, da je tako prav! Moram iti v to smer! Čutim, da moram narediti tako! Občutek imam, da moram narediti nekaj zase! Kljub temu, da mi vsi pravijo, da ne smem narediti to, jaz vem, da moram tvegati, da moram iti tja, da moram nekaj premaknit pri sebi in v sebi! Vem to! (ženska srednjih let, odločno stoji sredi kuhinje, strm skozi okno uprt pogled, vse telo je napeto, odločeno, vsaka celica ve, zakaj tisti trenutek obstaja, kri teče po žilah, srčni utrip se pospeši, v njenih gibih je odločenost, namera, vedenje staro tisočletja…)
Ah, ne, pa kaj mi je… Kaj to govorim, mislim? Saj vem, saj se ne upam, ne smem! V resnici nočem, potem bo vse drugače! Ah, na smrt se bojim sprememb v svojem življenju. Sedaj je že vse utečeno, rutina, vse je pričakovano. Ampak če bom naredila kaj drugače… joj! Kaj si bodo mislili o meni, moji starši, moj partner, moji otroci, hmmm… kaj šele sosedje?
Obsojali me bodo, ne bodo me več marali, če jim ne bom več ugajala, če ne bom več počela to, kar pričakujejo od mene… Ah, ne, bom drugič o tem… Pozabi! (zamahne z roko, kot struna napeto telo se sprosti, srčni utrip se upočasni, oči postanejo zamegljene, odsotne, občutek ujetosti zdrzne njeno telo, strese se, kot da je spet počela nekaj, kar ne bi smela…)
Grem skuhat kosilo, zlikat srajce, potem pa hitro še na fitnes/aerobiko/tečt … hitro, da pozabim na vse tole kar se mi vrti v glavi… Joj, kaj mi je danes? O čem razmišljam, ahhh… spet tale predmenstrualni sindrom … Saj bo jutri že bolje, bom pozabila na vse to, in bo vse v redu, tako kot do sedaj… do naslednjega izbruha…(njeno telo deluje robotsko, naučeno, z omahujočimi gibi se obrne od okna in pristavi posodo na štedilnik, oči postanejo motne, z utečenim pogledom spremljajo prostor okoli sebe, ženska zavzdihne in z vdanim korakom odide v sosednjo sobo…)
Vam je takšno razmišljanje poznano? In zakaj je še vedno takšno? Zakaj ne naredite nič, da bi izstopile iz takšnega začaranega kroga »jamranja«? Še vedno ni dovolj hudo? Se ti izbruhi »nezadovoljstva« pojavljajo samo občasno, ne prepogosto, ravno prav, da malo prekinejo rutino in življenje spet dobi barve?
So ti izbruhi čedalje pogostejši, nezadovoljstvo čedalje večje, spraševanje o smislu svojih dejanj pa čedalje glasnejše? Kdaj bo pravi čas, da ženske začnemo poslušati sebe? Kdaj bo čas, da začnemo spet zaupati svoji intuiciji? Da spet zaupamo sebi, svojemu vedenju in znanju staremu tisočletja? Kdaj bo pravi čas? Za pravo akcijo? Danes? Jutri? Čas je pravi kadarkoli, samo odločit se moramo! Odločitev določa pravi čas in naša dejanja. Odloči se!
Hočem! Vem, da je tako prav! Moram iti v to smer! Čutim, da moram narediti tako! Občutek imam, da moram narediti nekaj zase! Kljub temu, da mi vsi pravijo, da ne smem narediti to, jaz vem, da moram tvegati, da moram iti tja, da moram nekaj premaknit pri sebi in v sebi! Vem to! (ženska srednjih let, odločno stoji sredi kuhinje, strm skozi okno uprt pogled, vse telo je napeto, odločeno, vsaka celica ve, zakaj tisti trenutek obstaja, kri teče po žilah, srčni utrip se pospeši, v njenih gibih je odločenost, namera, vedenje staro tisočletja…)
