Ni poznega poletja brez sliv, češpelj in sorodnih sort sadnega drevja, ki najpogosteje obrodi ravno v tem času. Marsikdo bo rekel, da so slive in češplje eno in isto, ampak ne mešajmo jabolk in hrušk.
Resda so sorte sorodne, pa vendarle se zelo razlikujejo. Domača češplja je menda slovenska avtohtona sorta, drobnejša, slastnejša in modrejša od sliv. Slednje so bolj okrogle in svetlejše, lahko celo rumene in s svetlo notranjostjo, od katere se koščica zlahka loči.
Češplje pa so vselej drobne, temno modre, močnega okusa in z zlato rumeno sredico, od katere koščica ne odstopi tako zlahka. Dozorijo šele sredi septembra. Vesten gospodinjec iz njih skuha imeniten češpljevec (kompot), gospodarica pa še imenitnejši češpljevec (žganje).
Slednji je podoben slivovki, le da je bolj aromatičen in zato tudi bolj cenjen. Seveda pa sta odlična tudi marmelada ali džem iz češpelj, mirno pa iz njih lahko pripravite tudi cmoke - le razkoščititi jih bo nekoliko težje. A ker so že same precej sladke, morda to niti ni potrebno, le opozorite domače, da so v cmokih koščice.
Kako natančno je nastalo ime češplja, si strokovnjaki niso edini, saj ni povsem jasno, ali se po naših češpljah imenujejo nemške Zwetschge, poljske szwiestke in češke švestke ali obratno. Znano je le, da so nas v šoli vztrajno učili, da se tudi češplji reče sliva, kakor ta sadež imenujejo po vsej nekdanji skupni domovini. Najbrž zato, ker se je sliva v 16. stoletju obdržala v govoru Ljubljane, kjer so na veliko prekupčevali s slivami iz južnoslovanskih dežel. A so bili v zmoti. In zdaj veste resnico.
Ni poznega poletja brez sliv, češpelj in sorodnih sort sadnega drevja, ki najpogosteje obrodi ravno v tem času. Marsikdo bo rekel, da so slive in češplje eno in isto, ampak ne mešajmo jabolk in hrušk.
