Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Ravnovesje_Komunikacija_Sogovornik

Ravnovesje ponedeljek, 12. februar 2007 @ 05:02 CET Uporabnik: titanic Splošno znan način komuniciranja je ta, da se dva človeka »pregovarjata« o neki stvari. Vsak posebej se trudi prepričati drugega v svoj prav in niza vrsto dokazov, da prepriča svojega sogovornika. Sploh pa ni pomembno o čem ali komu se dva prepričujeta, ampak je pomemben pogled z zornega kota tistega, ki želi prepričati. Pogosto se najdeta dva sogovornika ravno v prepričanju nasprotnega, vemo pa, da življenje ni črno-belo. Če se pogovarjamo in zagovarjamo svoje prepričanje o zdravi prehrani, se točno vidi, da bo pristaš vegetarijanske prehrane želel prepričati in argumentirati z mnogimi Da-ji, zakaj je to najboljše. Vemo, da alkoholik, ki abstinira ravno tako pozna mnoga zdravniška priporočila, da je alkohol v popolnosti škodljiv, itd. Vemo, da je tako tudi pri drugih stvareh: na primer gibanje je za telo koristno, zelo koristno za ohranjanje zdravja, vendar tudi tu se lahko najde dokaz, da je škodljivo predvsem za osebo, ki ima določene telesne težave ali pa takrat, ko nekdo pretirava in se poškoduje. Smo v dobi new age ali kakor hočemo temu reči, ki so skrajnosti zaželjene. Ampak tiste, ki so bile do sedaj necenjene ali premalo poznane. Meditacija, poglabljanje v sebe, jaz, jaz, jaz.... Vedeti moramo, da ne glede v katerem času živimo, kaj nam ponuja in koliko hočemo biti »in« je pomembno, da ohranimo neko zlato sredino, harmonijo tako v fizičnem, psihičnem in umskem področju. vsako pretiravanje je škodljivo, torej, naj bo to fizična aktivnost, katere se moramo lotiti počasi, če se prej nismo dovolj gibali, stopnjevati in počasi povečevati zahtevnost od svojega telesa. Ravno tako je s prehranjevanjem. Sadje in zelenjava, oreščki in drugi plodovi so seveda del narave, ki pripomorejo k bolj ubranemu celotnemu počutju, vendar to ni dovolj. Tudi tu je potrebno, da naše telo pripravimo postopoma, da spreminjamo način prehranjevanja po količini, vsebini in odnosu počasi. Sladkarije kot so industrijsko pridelane čokolade, bomboni, piškoti lahko zamenjamo s suhim sadjem, ki ima veliko sladkobe, ocvrti dunajski zrezek lahko nadomestimo s sojinimi zrezki. Namesto, da se prehranjujemo trikrat na dan ali manj, zmanjšajmo obroke in naj jih bo raje več. Čustva, ki so nas do nedavnega obvladovala in nas spravljala v nezadovoljstvo, se naučimo prepoznati, nato pa ustaviti in preoblikovati. Način razmišljanja, kot smo ga imeli včasih, zamenjajmo in, v situaciji, ki bi nas navadno popadla jeza, se vprašajmo: Zakaj pa je to zdaj dobro? Če ne najdemo odgovora, pustimo, enostavno sprejmimo, da se dogajajo tudi stvari, na katere nimamo vpliva. Če se počutimo žalostni, si oglejmo subjekt naše žalosti. Ni nam potrebno, da žalost prekinemo, le opazujmo jo, kot del izven nas, neosebno in neprizadeto. Tako lahko opazujemo vsako čustvo, kadar se ne počutimo dobro. Pomislimo: kaj lahko naredim za to, da se bolje počutim, če ugotovim, da nič imam pa še vedno možnost svojo zavest peljati na situacije, ki so me osrečevale, ki se jih lahko veselim in tiste, ki mi prinašajo zadovoljstvo. Če se tudi tu ne spomnim na nič pozitivnega, če me pesimizem prekriva že s temo iz vseh strani, pa se spomnim na stvari, ki jih imam, katere drugi nimajo. Spomnim se na stvari, za katere sem lahko hvaležna, ki so se mi zgodile, se mi dogajajo ali se mi bodo. Nekaj se od tega sigurno spomnim in tako najdem način, da vplivam na svoje počutje, čustva in posredno občutke. Nenazadnje pa je tudi tu potrebna sredina, ljubezen do sebe in do drugega. Seveda se je potrebno zavestno ukvarjati s seboj, da smo srečni. Pri vsej stvari pa ne smemo pretiravati in pozabiti tudi na soljudi, ki tako ali drugače »umirajo« v naši bližini. Dovolj je nasmeh, spodbuda, lepa beseda: ali kaj potrebuješ ipd., da pokažemo sočutje, ki ga morda oseba, kateri to namenimo, najbolj potrebuje tisti trenutek. Preveč pišemo o sebi, o poglabljanju v sebe, o ljubezni do sebe, delo na sebi.... Prav je in mora biti, vendar spet poudarjam ne v skrajnosti in ne samo to. Videti in začutiti moramo s srcem tudi sočloveka s katerim se pogovarjamo, mu dovoliti da vidi stvari s svojimi očmi kot jih, mu pustiti prepričanje, ki ga ima in ga spoštovati tako, da mu na prijazen in strpen način znamo povedat in pokazat, da smo ga poslušali. Vsega sprejemajmo po malem: dobrega in slabega, sprejemajmo tako pozitivno kot negativno, vsa čustva, saj nas na nekaj opozorijo, vse ljudi, ko so nam poslani, da jih srečamo, saj jih srečamo z nekim namenom, da jim nekaj damo in seveda tudi nekaj dobimo. Komentarji (0) www.pozitivke.net