Pravkar sem nekoga slišala reči, da je pogled iz ptičje perspektive čisto drugačen od tistega s tal. Kako neki nas vidijo in sprejemajo ptice?
Hodim po mestnih ulicah na poti do tržnice. Opazim drobno golobico, pretežno belo operjeno, le del je lepo porisan z nekaj rjavimi pegicami. Precej redko viden vzorec! Ker ptica na pločniku išče hrano, se ji izognem. V bližini ni nobenega človeka, zato ji polglasno rečem: "Ostani, ptičica, ostani, jaz se ti izognem!" In res se ne splaši.
Nazaj grede me na istem mestu preseneti ptica, ki se spusti s strehe, preleti le nekaj centimetrov nad mojo glavo in pristane na tleh pred mano. Strmim. Saj to je vendar tista golobica, ki sem jo pred 20 minutami ogovorila! Prepoznala sem jo po barvi in vzorcu.
Koliko takšnih pozdravov sem že prezrla, ker so vsi sivi golobi skoraj enaki. Tudi ljudi okoli sebe vidim podobno - sivo v sivem ... V resnici pa je v vsakem človeku toliko svetlega in dobrega, a tega ob površnih stikih ne morem odkriti. Ker pozdravljam tudi vrabce, vrane in kose, me je prelet golobice spomnil na njihove nizke prelete in da ptice s tem ljudem pošiljajo dobro energijo. Za dobre misli smo poplačani z dobro energijo ...
Pravkar sem nekoga slišala reči, da je pogled iz ptičje perspektive čisto drugačen od tistega s tal. Kako neki nas vidijo in sprejemajo ptice?
