Kot pravi mag. Veronika Seles, psihoterapevtka s področja družinske in zakonske terapije, nihče ni imun na afere, ki so dandanes – večinoma skrite za zidovi – zelo pogoste. Kaj to pomeni za prihodnost odnosa in kaj razkriva o njegovi zgodovini, smo se pogovarjali z mag. Veroniko Seles, ki je napisala tudi knjigo z naslovom Nezvestoba.
Kako razumeti nezvestobo, se soočiti z njo in premagati njene posledice. "Odkritje afere je, kot pišejo nekateri strokovnjaki, največji dogodek v zakonski oziroma partnerski zgodovini. Označuje konec starega zakona oziroma odnosa.
Na glavo postavi vse domneve, vzorce obnašanja, vrednote in prepričanja," pravi mag. Seles in dodaja, da je nezvestoba lahko "velika priložnost za globoko spremembo – dopolnitev razvojnih stadijev, spremembo nefunkcionalnih komunikacijskih vzorcev in rešitev drugih problematičnih tem oziroma vprašanj v partnerstvu".
Kdaj prestopimo mejo – kdaj govorimo o varanju in ne več o nedolžnem spogledovanju? Kje so meje?
Nevarnost, da pride do prestopa meje, se začne z razkrivanjem informacij, ki so domena partnerjev v (zakonskem) odnosu. Na najbolj spolzkih tleh se znajdemo, če govorimo predvsem o težavah, če jih torej nekdo, ki je zunaj odnosa, začne "reševati" skupaj z vami (čeprav je to treba početi v okviru odnosa), vas tolažiti in vam s tem dajati čustveno oporo. V takšnih okoliščinah hitro pride do čustvene povezanosti.
Kakšno je vaše mnenje o "svobodnih zakonih", v katerih se partnerja dogovorita, da zvestoba ni pogoj za dobro zvezo? Ali takšna zveza lahko funkcionira?
Tak odnos le stežka funkcionira dolgoročno, saj se prej ali prej eden od partnerjev čustveno naveže na drugo osebo. To je odnos, znotraj katerega se posameznika nista dokončno odločila, da bosta dejansko skupaj, drug z drugim. Bojita se bližine, intimnosti, zato sta malo tu, malo tam – vendar nikjer v celoti.
Kako razširjena je dandanes nezvestoba, menda naj bi varalo kar 80 odstotkov ljudi? Je to značilnost sodobnega časa, sodobnih partnerskih odnosov?
Večina svetovnih raziskav dejansko kaže na velik odstotek nezvestobe. Izsledki se sicer razlikujejo, vendar so odstotki vedno visoki. Zbiranje zanesljivih statističnih podatkov na temo, ki je tolikšen tabu, je težko delo, saj ljudje pogosto niso docela odkriti, četudi je raziskava anonimna.
Nezvestoba resda obstaja tako rekoč od vekomaj, vendar je modernizacija naredila svoje. Zdaj se moški in ženske družimo več, kot smo se nekoč, kar je prineslo nove možnosti in s tem nove oblike nezvestobe, kot so afere s prijatelji, nezvestoba na delovnem mestu, spletne afere …
Čeprav je nezvestoba zelo razširjena, je (vsaj navidez) ne odobravamo. Zakaj?
Ni preproste razlage, zakaj se kljub močnemu družbenemu in verskemu nasprotovanju toliko ljudi zapleta v afere. Seveda veliko ljudi zagovarja monogamijo in trdno verjame vanjo. Na drugi strani so nekateri prepričani, da preprosto ni v človekovi naravi, da bi daljši čas ohranjali monogamno spolno življenje.
V sodobni družbi ima monogamija vse manjšo družbeno podporo. Na eni strani družba odločno zavrača nezvestobo, sočasno pa ji v filmih in ljubezenskih romanih nadeva veličastno podobo, spolnost pa se uporablja za prodajo najrazličnejših izdelkov. Dejstvo pa je, da prav nihče ni imun za afere. Dogajajo se različnim ljudem, iz različnih družin in z različnim družinskim ozadjem. Kaj so najpogostejši vzroki za varanje?
Vzrokov je resnično veliko. Lahko bi dejala, da ima vsak posameznik in par svojega. Pomembno je poudariti, da gre lahko za povsem individualne vzroke. Mednje spadajo osebno stališče do nezvestobe, vrednote, potreba po vznemirjenju, nesposobnost empatije, seksualna zasvojenost, vedenja, naučena v primarni družini, strah pred bližino oziroma intimnostjo, težave v spolnosti, bolezni, kriza srednjih let …
V takih primerih partner težko prepreči partnerjev "življenjski slog". Na drugi strani so medpartnerski vzroki, ki so v bistvu "vedenjsko uprizarjanje" (angl. acting out) v odnosu. To par pripelje na terapijo, kjer bi moral biti že pred nastopom afere, le da zdaj v spremstvu šoka, ki ga predtem v odnosu ni bilo dovolj (kljub grožnjam z odhodom, joku, prošnjam, želji po pogovoru, molku, umikom …), da bi se partnerja ustavila in si priznala, da je nekaj hudo narobe.
Ljudje pogosto iščejo zunaj zakona vse, kar pogrešajo v zakonu. To pomeni, da je posameznik znotraj odnosa odcepil vse boleče in frustrirajoče sestavine (zavrženost, zanemarjenost, spregledanost …), ki jih ni več zmogel prenašati, vse tisto, kar je pogrešal, pa je začel iskati pri tretji osebi (sprejetost, razumljenost …). Krivec za nezvestobo torej nikoli ni samo tisti, ki vara, pač pa sta zanjo odgovorna oba …
Ljudje prepogosto kot glavnega krivca za nezvestobo vidijo človeka, ki je prevaral – ta je kriv za vse! Mislim, da s tem marsikateremu posamezniku delamo veliko krivico! Res je, da mora tisti, ki je prevaral, sprejeti odgovornost za prevaro, vendar je to zgolj površje.
V mnogih primerih morata odgovornost za dogajanje v odnosu sprejeti oba partnerja! Ljudje pogosto prepoznamo za nezvestobo samo tisto, kar je očem vidno, torej dejansko, fizično prevaro. Ne vidimo pa zanemarjanja, poniževanja, odsotnosti … "prevaranega". Tako nam umanjka ključni in najpomembnejši del – odnos, nezavedno in projekcije!
Kateri so najpogostejši miti o nezvestobi? Zagotovo ne drži, da je nezvestoba povezana s tem, da vara tisti, ki doma "ne dobi" dovolj … Kaj pa prepričanje o moških kot večnih lovcih?
V družbi so še vedno prisotna dvojna merila, ena za ženske (obsojanje žensk) in druga, manj stroga, za moške (opravičevanje moških). To je osnovni primer družbene norme, ki vpliva na spolno vedenje. Družba lahkotneje sprejema moško nezvestobo kot žensko.
Leta 2004 je bila opravljena prva raziskava nezvestobe v povezavi z gensko zasnovo, ki je prinesla ugotovitev, da geni sami po sebi ne določajo, ali bo posameznik zvest ali ne, saj je to odvisno še od številnih drugih dejavnikov.
V sodobnem času je vse več priložnosti za nezvestobo, obenem pa imamo manj časa, da bi se posvetili odnosu. Je sploh še mogoče imeti kakovosten odnos, ki bi mu posvetili dovolj časa?
Seveda je možno, vendar težje kot nekoč. Naše življenjske poti so vse bolj odprte in nam ponujajo vse več možnosti, da jih oblikujemo po svoji volji. Takšno življenje s pretirano "ponudbo možnosti izbire" prinaša tudi obremenitve v partnerstvu. Lahko bi rekli takole: bolj ko je kompleksno polje odločitev, večji je potencial za konflikte v zakonu.
Prejšnje oblike odnosov med spoloma so bile problematične, saj so zatirale ženske, na drugi strani pa je bilo prav zatiranje žensk tisto, kar je partnerstva držalo skupaj. Zdaj se začenja novo obdobje. V sodobnem zakonu se partnerska skupnost ustvari na osnovi ljubezni in čustev. V skladu s tem se vzpostavi novo pravilo odločanja: kjer umrejo čustva, naj se konča tudi zakon.
Tako se zakonska zveza spreminja iz zveze, ki naj bi samoumevno trajala vse življenje, v zvezo, ki se ohranja samo pod določenimi pogoji. Morda bi lahko trend, ki se pri tem nakazuje, povezali v naslednji trditvi: v preteklosti so morale ženske, ki so bile nad zakonom razočarane, pokopati svoje upe. Dandanes se, nasprotno, raje odločijo za to, da pokopljejo zakon.
Kateri so prvi opozorilni znaki v partnerski zvezi, ki kažejo, da imata partnerja težave?
V vsakem odnosu se vzpostavi specifičen medpartnerski "ples". Toda z leti interakcije ti plesi, ki so bili nekoč sveži in razburljivi, postanejo dolgočasni. Če pokažemo na nekaj značilnih nedelujočih partnerskih plesov: nekateri partnerji razvijejo tako imenovani odnos roditelj-otrok. Partner, ki je "otrok", občuduje svojega partnerja, vendar ga sočasno moti visoko spoštovanje, ki ga je ta deležen v zunanjem svetu.
Partner, ki prevzame vlogo "starša", pa utegne drugemu zavidati svobodo in manjšo odgovornost. V odnosu svetnik-grešnikposkuša "dobri oziroma mirni" spremeniti "divjega oziroma grešnega". V odnosu tiran-klečeplazec eden od partnerjev razsoja in zastrašuje, drugi pa se mu podreja. Včasih se oba partnerja bojita odprtega konflikta, jeze ali prepira, zato naredita vse, da se mu izogneta.
Eden najpogostejših plesov med spoloma pa je ta, pri katerem žena zasleduje čustveno povezanost tako, da govori o težavah v odnosu, mož pa se, da bi se izognil konfliktu, telesno ali čustveno oddalji. Nerodno postane, če je ženina želja po intimnosti neupoštevana, zaradi česar začne svojo zahtevo stopnjevati. Partnerjevo umikanje v ženi vzbudi občutek zavrženosti, posledica tega je, da ga začne napadati s kritiziranjem in zaničevanjem – in bitka se nadaljuje.
V razmerju med molčečnež-napadalec ima drugi rad konflikte, prvi pa se jim izogiba. Če je oseba odraščala v družini z visoko stopnjo konfliktov, utegne čustvena eksplozivnost pozneje v njej povzročati občutek udobja, medtem ko drugi postanejo skoraj fobični že ob najmanjšem znamenju nestrinjanja ali napetosti. V odnosu opominjajoči-obotavljajoči se eden kaže kot čezmerno odgovoren in drugi kot lenuh.
Partnerja utegneta drug drugega dojemati kot "nergača" in "trmoglavca". Besede opominjajočega bi lahko zvenele: "Kdaj boš poklical/a zdravnika?", "Zakaj moram vse narediti sam/a?" Obotavljavčeve besede pa so: "Nehaj me nadlegovati. Bom že pozneje." V tem začaranem krogu eden iz drugega izvlečeta najslabše.
V takšnih primerih afera doseže sprostitev napetosti, saj naj bi bile odgovornosti med partnerjema bolj prostovoljno in enakovredno porazdeljene.
Kakšni naj bodo prvi koraki prevarane osebe, ko izve za nezvestobo?
Afera v trenutku razbije prijeten družinski odnos in rutino. Ko pride do razkritja, je prevarani partner travmatiziran. V kolikšni meri, je odvisno od narave prevare in oblike njenega razkritja. Zaupanje je uničeno. Nezvesti partner je ujet v bedi tekme za zakonsko zvezo. Vendar lahko celo v teh prvih in zmedenih trenutkih začne znova vzpostavljati občutek varnosti, in sicer s tem, da s partnerjem delujeta skupaj, kot par, kot eno.
S previdnim raziskovanjem, z razmislekom in tudi ob pomoči minevanja časa lahko svojo razdvojenost postopoma rešita. Ko se odločita, da bosta reševala zakon, se morata oba še vedno ukvarjati s posttravmatskimi simptomi prevaranega partnerja. Učenje, kako prepoznati te simptome in kako se z njimi spopadati, bo obema pomagalo začeti skupno zdravljenje.
Zato je dobro, da vsaj tri mesece po razkritju ne sprejemata večjih odločitev (ločitev, seznanjanje staršev in otrok …). Vnovično odkrivanje prostorov, kjer je povezanost še vedno živa, bo obema dalo upanje za prihodnost. Ko naredita premišljene korake, da vse postavita v normalno stanje, da ustvarita naklonjenost in drug z drugim sočutno komunicirata, zakon postopoma postaja bolj vesel in intimen. Od te točke naprej sta dovolj močna, da se začneta pogovarjati o zapletenih vprašanjih, ki nastopijo ob aferi.
Kaj lahko stori posameznik, ki izve, da partner vara njegovega prijatelja oziroma prijateljico? Kako naj ravna?
Pogosto se zgodi, da drugi ljudje vedo za nezvestobo, partner pa (še) ne. Glede tega, ali naj prijatelji/družinski člani, ki vedo za nezvestobo, zanjo povedo prevaranemu partnerju, obstaja veliko nasprotujočih si mnenj. To je odvisno od vsakega posameznega primera in od signalov, ki jih dobijo od prevaranega partnerja. Nekateri partnerji bi radi vedeli, drugi ne.
Preden se oseba odloči za tak korak, mora biti pozorna na različne sledi. Pazljivost je potrebna, če bi utegnil prevarani partner po odkritju resnice postati nasilen ali zelo depresiven. V takih primerih je treba dvakrat premisliti, ali bi mu bilo to v korist.
Kako lahko par samostojno prebrodi afere? Lahko odkrijeta prave vzroke za težave? Kdaj je terapevtova pomoč nujna?
S tem se bosta sama zelo težko spopadla. Kot rečeno – vse afere niso enake! Vsak tip afere spremljajo različni dogodki, različna dinamika in vprašanja, skrita sporočila … Afere nimajo veliko skupnega s seksom kot takim, pač pa predvsem s poskusi – največkrat nezavednimi – reševanja obstoječega problema. Tudi možnosti za rešitev dejanskih medpartnerskih problemov in s tem odnosa so odvisne od tipa afere.
Tako je napoved za afero, ki se izogiba konfliktom in intimi, zelo dobra, medtem ko je v primeru afere, ki je posledica seksualne zasvojenosti, napoved zelo slaba. Zdravljenje para, prizadetega z nezvestobo, zahteva fazni pristop, vendar ta proces ne poteka linearno.
Začne se s kriznimi posegi, katerih namen je, da se par vsaj nekoliko umiri ter si pridobi nekaj stabilnosti in varnosti, da se sploh lahko začne "pravo" zdravljenje in s tem temeljni vpogled v odnos in zgodovino obeh partnerjev. Na terapiji terapevt in posameznik skupno iščeta poti, kako biti drug z drugim zunaj utečenih modelov, kar nato postane osnova za ostale interakcije z drugimi.
Terapija namenja velik pomen razširjanju zavesti, prepoznavanju, razumevanju in spreminjanju temeljnega vzorca odnosov, ki jih mora pacient začutiti v vsej svoji globini. Lahko bi rekli, da gre za preoblikovanje notranjih podob in njihovih povezav.
Kako naj se partnerja sporazumevata o nezvestobi? Je pametno, da partner podrobno opiše, zakaj je prišlo do nezvestobe in kako je potekala afera?
Nekateri prevarani ne želijo vedeti ničesar, drugi vse. Kopica vprašanj takoj po razkritju afere le redko zadovolji željo po poglobljenem poznavanju podrobnosti. Prevarani partnerji se lahko v dnevih in mesecih, ki sledijo, spremenijo v prave zasliševalce, dokler niso prepričani, da so izvedeli za vse skrivnosti in laži. Nočna zasliševanja pa lahko oba partnerja pahnejo v izčrpanost. Najpomembneje je priti do globljih medpartnerskih vprašanj, ki jih obsesije zakrivajo.
Kakšno vlogo imajo pri zdravljenju bolečin in odkrivanju vzrokov za nezvestobo pogovor, komunikacija s partnerjem, terapevtom in morda tudi z osebami, ki prestajajo podobno izkušnje, pa vključevanje v spletne skupnosti …?
Komunikacija je seveda ključna! Dobri prijatelji so vsekakor nezamenljivi, vendar je treba previdno pretehtati, koliko informacij o prevari jim bomo razkrili. Dogaja se namreč, da medtem, ko se partnerja ukvarjata s svojim odnosom, postopoma izstopata iz zagrenjenosti in zamer, drugi družinski člani in prijatelji pa jih še naprej prenašajo s seboj.
Morda so jih različne informacije ali celo dejanja preveč vpletla v dogajanje, to pa lahko pozneje pripelje do oddaljitve. Vsekakor so dobrodošle tudi izkušnje drugih, denimo s spletnih forumov, vendar je vsaka afera nekaj posebnega, zato so zgodbe neprimerljive in nam lahko povzročijo celo več škode kot koristi.
Je varanje mogoče odpustiti? Ali lahko partner, ki je bil prevaran, še zaupa? Kaj je treba narediti?
Da, vsekakor. Tretja faza zdravljenja obsega postopno odpuščanje, toda kot sem že povedala, so faze zdravljenja medsebojno povezane. Odpuščanje sestavljajo empatija, obžalovanje, opravičilo, sprejemanje odgovornosti za svoja dejanja ter dejansko odpuščanje sebi in drugemu.
Pari so pripravljeni na odpuščanje, ko vzpostavijo novo, odprto in iskreno komunikacijo, s tem pa sčasoma dosežejo vzajemno zaupanje. Tokrat na zelo drugačen način, saj se tudi spoznajo, kot se prej niso nikoli, niti sami sebe!
Kolikšen delež zakonov oziroma parov ostane skupaj kljub aferi oziroma aferam? Kolikšen delež takšnih zvez je mogoče rešiti in kaj je nujno storiti za obstoj zveze?
Velik delež tistih, ki se odločijo ter delajo na zakonu, za uspeh pa je potrebno vse zgoraj našteto. Vsekakor se je treba truditi v vsakem odnosu – za vsak uspešen in dober odnos pa sta potrebna dva.
Intervju: mag. Veronika Seles, psihoterapevtka
