Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Prostozidarstvo3
Vse o prostozidarstvu 3.del
torek, 16. maj 2006 @ 05:06 CEST
Uporabnik: Pozitivke
PRVI ZAČETKI PROSTOZIDARSTVA NA SLOVENSKEM
V času habsburške monarhije je pretežni del ozemlja sedanje Republike Slovenije
po upravni razdelitvi tiste dobe spadal v Notranjo Avstrijo. V 18. stoletju
je prostozidarska tradicija z Dunaja segla tudi na slovensko ozemlje. Leta 1998
je slovenski zgodovinar mlajše generacije na podlagi na novo odkritih arhivskih
virov zbral izčrpne podatke o delovanju lož na ozemlju Notranje Avstrije v 18.
stoletju (Matevž Košir: Prostozidarstvo v habsburški monarhiji v 18. stoletju
ter prostozidarski loži "Zu den vereiningten Herzen" v Mariboru ter
"Zu Wohl Tätigkeit und Standhaftigkeit" v Ljubljani; Kronika, časopis
za slovensko krajevno zgodovino XLVI, 1998).
Avtor v omenjeni razpravi navaja, da je prva, v virih dokazana loža, delovala
od leta 1773 v Trstu pod imenom La Concordia. Leta 1774 je štela dvanajst članov
in je tega leta kot prava škotska loža dobila konstitucijo iz Prage. Nekaj let
pozneje, najverjetneje leta 1776, je bila ustanovljena loža "L.Harmonie
et La Concorde universelle" oziroma "Zur wahren Eintracht und Harmonie".
Med njenimi člani je bil tudi grof Turjaški. V Trstu so po vsej verjetnosti
delovale tudi druge lože, vendar je bila po letu 1785 aktivna najverjetneje
samo še loža "Zur wahren Eintracht und Harmonie".
V Gorici je delovala loža "Zur Freimütigkeit", ki je leta 1785 štela
petnajst članov. Seznam članov goriške lože je ohranjen v zbirki Vertrauliche
Akten v Dunajskem Haus - Hof- und Staatsarchiv. Goriška loža je bila najverjetneje
umeščena leta 1784 in je z delom prenehala leta 1786.
V Mariboru je bila leta 1782 postavljena loža "Zu den vereinigten Herzen".
Njen prvi mojster stola je bil upokojeni svetnik uprave v Banatu Johann Wenzl
Maria Graf Pötting, ki je v Maribor prišel leta 1782. Pötting je bil mojster
stola v loži v Temišvaru in vodja krožka Rosenkreuzerjev na Češkem. Mariborsko
ložo z imenom "Zu den vereinigten Herzen" je 15. novembra 1782 priznala
dunajska loža "Zur wahren Eintracht". Kot prva in popolna loža sv.
Janeza je mariborska loža zaprosila tudi za ustanovni patent. Bratje so se srečevali
na gradu Radvanje nedaleč od Maribora. Na seznamu, ki je bil zapisan 27. marca
1873 in poslan avstrijski deželni loži, je navedenih 14 imen.
V loži, ki je bila sestavljena dokaj na hitro, so nastala nesoglasja in nezaupanje
do mojstra stola. O Pöttingu in "ceremonijah" na gradu naj bi razpravljala
vsa okolica Maribora. Zato je Pötting avgusta 1783 sklenil, da bo ložo preselil
v avstrijski Gradec (Graz) in prek gubernija zaprosil cesarja, naj mu dovoli
ustanoviti ložo v Gradcu. Državna pisarna mu je ložo dovolila ustanoviti pod
pogojem, da oblastem razloži vse prostozidarske skrivnosti.
Ali je Pötting sploh odgovoril in kaj je povedal, ni mogoče ugotoviti. Znano
je le, da je konec leta 1783 na veliko veselje svojih nasprotnikov odstopil
kot mojster stola in zapustil ložo. Kmalu nato je na Dunaju umrl. Pri nadaljnji
selitvi lože in njeni postavitvi v Gradcu je vidno vlogo odigral artilerijski
major Aleksander pl. Ender, ki je bil član dveh praških lož. Leta 1783 je prišel
v Gradec ter priporočil Saureja in Schwitzna, da so ju sprejeli v eno od praških
lož. Oba brata sta nato odigrala pomembno vlogo pri nadaljnjem vodenju lože.
Junija 1783 je loža iz Prage dobila ustanovitveni patent in bila 24. junija
1783 svečano umeščena. Za mojstra stola so bratje izvolili Žigo barona Schwitzena.
Loža se je preselila v Gradec, kjer je leta 1785, v času, ko je Jožef II. izdal
svoj prostozidarski patent, štela že 82 članov. Naj omenimo, da loža pod istim
imenom deluje v Gradcu še danes.
V Celovcu je bila leta 1783 umeščena loža "Dobrodelna Marianna" ("Zur
wohltätigen Marianna"). Pri ustanovitvi lože je pomembno vlogo odigrala
nadvojvodinja Marija Ana, ki se je leta 1781 po smrti svoje matere cesarice
Marije Terezije preselila v Celovec. Bila je v tesnih stikih z dunajsko ložo
"Zur wahren Eintracht", posebno še z Ignacom pl. Bornom. Celovška
loža je prenehala delovati leta 1786 po uveljavitvi prostozidarskega patenta.
Podatke o članih lože najdemo v knjigi R. Cefarin; Kärnten und die Freimaurerei,
Wien 1932.
V razpravah so zelo skopi podatki o ljubljanski loži "Dobrodelnost in
stanovitnost". Matevž Košir poroča, da ložo omenjajo France Kidrič, Vodopivec,
Nenezić in drugi. Kidrič, ki na več mestih omenja ložo, piše, naj bi bila ustanovljena
5. aprila 1792 v Ljubljani. Njeno delo naj bi prenehalo, še preden je dobila
Konstitucijo iz Berlina. Članov ljubljanske lože Kidrič ne omenja, razen domneve,
da naj bi bil med njimi tudi prvi slovenski zgodovinar in komediograf Anton
Tomaž Linhart. Nenezić je napačno povzel Kidričevo razpravo o francoski ilirski
loži in je njene člane iz leta 1813 štel za člane lože "Dobrodelnost in
stanovitnost" iz leta 1792.
Doslej neznane podatke o ljubljanski loži je Košir odkril predvsem v razpravi
Gustava Brabbeja: "Die Loge Zur Wohltätigkeit und Standhaftigkeit im Orient
von Laibach (5793)", ki je bila objavljena v Allgemeine Österreichische
Freimaurer Zeitung, III, Wien 1876 (str. 30.35). Brabbe v uvodu navaja, da je
razpravo napisal na podlagi doslej še neuporabljenih rokopisnih virov. Veliko
zanesljivost podatkov, ki jih navaja Brabbe, na primer glede prejšnjega članstva
ljubljanskih bratov v drugih ložah, potrjujejo dokumenti posameznih lož tako
v hišnem, dvornem in državnem arhivu na Dunaju, pa tudi v Deželnem arhivu v
Gradcu. Člani dunajske lože "Sveti Jožef" so 1. maja 1792 pisali Veliki
nemški loži v Berlinu, da se pripravljajo na ustanovitev lože "Stanovitnost
in dobrodelnost" v orientu Ljubljana. V Ljubljani se je, verjetno aprila
1792, sestalo več prostozidarjev in izrazilo željo, da bi v Ljubljani ustanovili
regularno ložo. Vsak od navzočih je moral predložiti dokument, da je prostozidar,
da je bil sprejet v regularno ložo in v katero stopnjo je bil povišan. Omenjenega
srečanja se je udeležilo 13 bratov, od tega osem mojstrov, en pomočnik in štirje
vajenci. Za začasnega mojstra stola so imenovali barona Bernarda Rosettija,
za začasnega sekretarja lože pa Aloisa Kappusa pl. Pichelsteina. Originalni,
vendar nedatirani protokol o zasedanju, so poslali dunajski loži "Sveti
Jožef" in jo prosili za konstitucijo. Drugega junija 1792 so dunajski bratje
poslali prošnjo iz Ljubljane skupaj z menico za 18 dukatov Veliki Loži Nemčije
v Berlin. Dokumentom iz Ljubljane so dodali še svoje priporočilo in odločno
podprli prošnjo ljubljanskih bratov. Ker so v Berlinu zadevo z ljubljansko ložo
jemali zelo ležerno, je ljubljanska loža dobila konstitucijo šele poleti 1795.
Komaj je ljubljanska loža začela z delom, je leta 1795 izšel dvorni dekret avstrijskega
cesarja Franca I. o prepovedi prostozidarskih lož. Že pred tem je delala poredko,
ker je bil velik del njenih članov vojakov, ki so bili pretežen del svojega
časa na pohodih zunaj Ljubljane. Leta 1795 loža verjetno ni več delovala. V
devetdesetih letih 18. stoletja je obstoj samostojne lože v Ljubljani domnevala
tudi policija, vendar je takratni guverner dežele Kranjske grof pl. Gaisruck
23. septembra 1793 pisal policijskemu ministru, da prostozidarji v deželi nimajo
svoje lože in da ne more sporočiti, kolikšno je število prostozidarjev v deželi.
Guverner očitno ni resno upošteval denunciacij, ki jih je prejela ljubljanska
policijska direkcija ali pa je morda celo ščitil prostozidarje.
Mojster stola baron Rosetti (rojen 1756 v Ljubljani, umrl 1817 v Trstu) je
bil v policijskih seznamih evidentiran kot prostozidar. Obenem pa je bil tudi
vplivna oseba v deželi in so ga vedno znova imenovali na pomembne položaje v
državni upravi. Lahko domnevamo, da pri tistih prostozidarjih, ki niso bili
preveč izraziti frankofili, članstvo v loži tudi po prepovedi lož leta 1795
ni negativno vplivalo na njihovo kariero.
Ljubljanska loža je bila ustanovljena v času, ki je bil zelo neugoden za prostozidarstvo.
Umeščena je bila kot poslednja loža v Avstriji 18. stoletja, v času, ko so se
uspavale tudi zadnje dunajske lože. Zaradi neugodnih razmer in ker so skoraj
polovico članstva sestavljali vojaki, je bila njena dejavnost verjetno dokaj
skromna. Po drugi strani pa je bila prav ljubljanska loža ena zadnjih delujočih
lož v habsburški monarhiji 18. stoletja.
Košir v svoji razpravi piše, da želi predstaviti tiste prostozidarje, ki so
bili rojeni v slovenskih deželah, ali pa so bili večinoma tesneje povezani z
njimi. Po imenih navaja približno štirideset izpričanih prostozidarjev iz 18.
stoletja. V loži, ki je delovala v Gradcu, jih je bilo 24, v mariborski loži
14, v ljubljanski 13, v različnih ložah na Dunaju 10, v tržaški loži 3, v celovški
2 in po eden v ložah v Budimpešti, Linzu, Pragi, Münchnu, Gentu, Ebenauu in
v Amsterdamu. Za prvi dve loži v Gradcu in v Mariboru so seznami članov dobro
ohranjeni, kar velja za ložo v Mariboru za leto 1783, za ložo v Gradcu pa za
čas od 1784 do 1786. Spisek članov ljubljanske lože je Košir povzel po razpravi
G. Brabbeja. Za čas vladanja Jožefa II. so dobro ohranjeni tudi seznami nekaterih
dunajskih lož. Velika verjetnost je, da bi pri podrobnejšem pregledu seznamov
našli še koga iz slovenskih dežel.
Gradiva lož v Trstu, Celovcu in Gorici avtor razprave še ni mogel pregledati,
tako da objavljeni seznam še zdaleč ni dokončen. Poimenski seznam, ki ga avtor
objavlja v svoji razpravi, presega okvir te spomenice, zato ga ne navajamo.
Se nadaljuje
Vir: http://www.prostozidarstvo.si
Vse o prostozidarstvu 1.del
Komentarji (0)
www.pozitivke.net