Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Program-Zibelka-Moc-Narava

Izstopimo iz programov torek, 19. januar 2016 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Od zibelke do groba se sprehodimo s trdnim prepričanjem, da smo na naši življenjski poti zavestno delovali in se odločali po svojih najboljših močeh. No, seveda so naše odločitve morale temeljiti tudi na družbeno sprejemljivi ravni. Družba je pač takšna kakršna je, zakon močnejšega, tekmovalnost, potreba po samo-pomembnosti itd. 'To je normalen svet', so nam dejali in to smo tudi verjeli oz. še vedno verjamemo. Kdo bi sploh pomislil, da bi mogoče lahko živeli tudi v harmoniji kot jo pozna narava in živalski svet, z redkimi izjemami. Ko se nam začnejo odpirati naše starodavne oči in iz dna duše začutimo, da je ta svet, blago rečeno, nor, se istočasno vključijo podzavestno vsajeni programi, s pomočjo katerih lažje verjamemo, da je tako kot je, vse na svojem mestu, lepo in prav. Ko pa se ljudem dvigne zavest in stopimo iz iluzije ločenosti, začnemo prepoznavati programe religij, zavajajoče zgodovine, hierarhične ureditve, programe izobraževalnega sistema, konvencionalne znanosti, programe splošnih občil ter vse ostale slikovne in besedne sublimalne manipulacije. Dokazano je, da 96-98% t.i. zavestnih odločitev počnemo iz naslova podzavesti. Ruski znanstveniki so neizpodbitno dokazali, da se 1,5 sekunde prej, predno se naš um zavestno odloči za kakršnokoli reakcijo (npr. premik roke), sproži nevronski proces v možganih. Torej lahko znanstveno povzamemo, da je naš zavestni um samo opazovalec realnosti, podzavestna raven pa je tista, ki kreira in je generator naše izkušnje. Tega se industrija sublimalnega oglaševanja zelo dobro zaveda. Podzavest kot goba vsrka informacije, ki se prenesejo v naše zavestno mišljenje in za katerega smo tako trdno prepričani, da je naše lastno mišljenje. Tukaj govorimo o lobijih iz sence, ki te stvari prakticirajo predvsem v glasbeni in filmski industriji (predvsem Hollywood), kot tudi na področju programov telepatskih vizij ali po domače TV programov. Verjetno ste že slišali, da otrok do 7 leta starosti nima svojega kritičnega razmišljanja in dobesedno samo preslikava svojo okolico in nalaga informacije, ki jih šele kasneje začne spuščati skozi svoja lastna cedila presoje. Raziskave so pokazale, da do 7 leta starosti povprečen otrok sprejme v svojo zbirko več kot 8.000 brutalnih umorov in nasilja iz filmov, nadaljevank in risank. V kasnejšem obdobju pa za to poskrbijo še krute video igrice, ki so presegle že vse meje zdravega razuma in človečnosti. V tem ranem obdobju se človeku formira njegova podzavest in to je čas, ko bi morali otroke učiti ljubezni, sočutja in sprejemanja drugačnosti, namesto nasilja. Če samo malo povežemo stvari skupaj, da bi lažje videli celotno sliko, ne rabimo vložiti veliko truda. Vsi ti vplivi sprožajo pri otroku negativne misli, s tem pa se izloča stresni hormon kortizol, ki slabi imunski sistem. Naša civilizacija je prišla do samega roba norosti. Velika večina ljudi živi v nekakšnem hipnotičnem transu. Podobno kot primer, ko je hipnotizer razdelil naključnim izbrancem iz publike krompir in jih prepričal, da jedo jabolka. Če kdo dvomi v moč sublimalnega delovanja, si lahko na 'netu' sam pogleda, kako s tem manipulira poznani iluzionist Derren Brown. Ko človek vidi, kako zelo smo lahko vodljivi, se ti dobesedno povesi čeljust. Ali pa z druge strani. Ste se kdaj spraševali kako določeni 'ponarodeli izreki' nosijo v sebi kontradiktorna sporočila in negativen prizvok. Naj jih naštejem samo nekaj: »Ta je pa sam sebi všeč.« Mar ni to vendar super. Mar ne prebiramo v vsej literaturi za osebno rast in izboljšanje samo-podobe, ravno to, da moramo najprej sprejemati samega sebe in se imeti radi. To še ne pomeni, da smo narcisoidni. Že tako imamo ljudje težko nalogo tekmovati z ideali lepote, ki nam jih vsiljuje potrošna industrija in kapo dol tistim, ki v vsem tem, v celoti sprejemajo samega sebe in se imajo radi. »Kako si lahko tako brezbrižen?« Seveda se v prvotnem smislu sam izrek nanaša na to, da moramo biti odgovorni za svoje delovanje. Nič ni narobe z odgovornostjo, a kljub vsemu v podzavesti odzvanja, da človek ne bi smel biti brez skrbi in da je to nekako nujno potrebno v današnjem načinu življenja. Imeti manj skrbi in s tem tudi manj strahu pa samo pomeni imeti več osebnega miru, zadovoljstva in predvsem zdravja. »Daj ne sanjaj!« In kaj je narobe s tem, če sanjariš? Ko smo bili otroci, nam je bilo še dovoljeno živeti v domišljijskem svetu, dokler nam starši niso počasi začeli zatirati naše domišljije. Tudi Albert Einstein je večkrat izrekel, da je domišljija pomembnejša od znanja. On je vedel, da s pomočjo domišljije in sanj (želja), dobesedno materializiramo svojo realnost. Ravno sanjarjenje in domišljija spodbujata našo kreativnost, nove ideje, nove možnosti in priložnosti. V današnji družbi pa kot da tudi to ni več dobrodošlo in zaželeno. »Kaj pa je s tabo danes, da si tako vesel?« Ali to pomeni, da tudi veselje ni več naravno stanje? Kaj ni naš namen bivanja radost in veselje do življenja? Zanimivo kako velikokrat lahko vidimo vesele in prešerno nasmejane ljudi prav v državah t.i. tretjega sveta, kjer jim morda ravno ta pozitivna naravnanost pomaga, da lahko preživijo iz dneva v dan. V zahodnem, zelo razvitem svetu pa se zdi, da iskren smeh, radost in veselje počasi izumirajo. Nekako bolj sprejemljivo že postaja, da smo ljudje mrki in zagrenjeni. »Ti imaš pa res preveč časa.« Ko mi je ravno to v nekem kontekstu rekel dolgoletni prijatelj, sem pravzaprav dobil navdih za ta članek, saj sem se poglobil v to trditev, ki mi je zvenela, kot da je s tem nekaj grozno narobe. A v isti sapi je prijatelj nadaljeval, da sam svoje družine ni videl že ves teden. Imeti čas in početi karkoli kadarkoli meni še najbolj zveni kot prava definicija obilja. Mar smo res še svobodni, če nimamo več časa zase in svoje bližnje. Prosti čas pa nam čedalje bolj primanjkuje in ravno zaradi tega, se ne moremo izkopati iz kalupov in meril, ki nam jih narekuje sistem. Kot pa ste verjetno tudi že sami opazili 'gre' čas iz leta v leto vse hitreje. Zakaj? Ne vem, ampak vsi to doživljamo. Naša percepcija časa se očitno spreminja, kar pomeni, da v istem času storimo veliko manj ali pa se nam tako samo zdi, da moramo neutrudno hiteti, da vse postorimo. S tem se nekako tudi poslavljamo od starega in poznanega. Če bomo želeli in pričakovali, da bo še vse po starem, da se bodo stvari počasi spet uredile na bolje in če ne bomo ujeli koraka z vse hitrejšim tempom ali pa po drugi strani čisto izpregli, ne bomo fizično in psihično vzdržali. Namaskar, Peter Veselič Vir: www.mychi.si Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog