V zadnjih letih me bolj kot nekoč, v mladih, rado zebe. Že drugo leto zadovoljno nosim v boju proti mrazu katero od dveh ročno pletenih kapuc. Še zlasti letos, ko mraz reže do kosti, potegnem ožji konec pletenine tudi čez brado navzgor, včasih celo do roba nosu. Potem je izpod pokrivala videti le šopek sivih las, čelo, oči in le del nosu.
Ko sem v soboto tako opravljena čakala ob prehodu za pešce, sem pomislila, da bi kdo v katerem od mirujočih vozil videl podobnost z bančnimi roparji ali teroristi. Toda zima je prehuda, zato se ne bom odrekla toplemu pokrivalu.
V sobotnem Večeru sem zgrožena prebrala članek Urške Mlinarič pod naslovom »Ob službo zaradi naglavne rute?« o ženski, ki je v ljubljanski prodajalni Perutnine Ptuj izgubila zaposlitev. Z njenim delom so bili zadovoljni. Strežba v naglavni ruti, ki je izdajala muslimanko, je zmotila dve ženski, ki sta se spotaknili ob njo.
Vendar je nesrečna prodajalka imela manj zakrit obraz, kot ga imam jaz na poti do najbližje trgovine! Žalostno, resnično žalostno je, da je kadrovska služba Perutnine ustregla ženskama, ki sta se spotaknili ob naglavno ruto na lepem mladem obrazu. Tudi jaz se bom ob nestrpnost ljudi. Kaj jih vodi? Nestrpnost? Škodoželjnost? Nevednost? Pomanjkanje ljubezni in sočutja?
Če bi me kdo prosil za nasvet, bi mu predlagala v razmislek, tudi odpuščeni prodajalki, naj si ne služi kruha v orožarski industriji, v živinoreji, klavnici, mesnici. Vse to je zaslužek in nekaterim dobiček od trpljenja živali. Mesne pojedine si je izmislil človek, ki si drzne blagoslavljati jih celo v božjem imenu. Toda Bog laže človeku odpusti, kar gre napačnega v usta, kot kar pride slabega iz njih. Je tisti eni ali kar dvema ženščinama kaj žal za storjeno prodajalki ali se celo postavljata z dosežkom pri kadrovski službi Perutnine?
Ne, niso ženske v rutah krive za teroristične napade po Evropi, kot je nesrečno prodajalko okrivila ena od nakupovalk, temveč je krivo vse neobžalovano in neodpuščeno, kar so Evropejci skozi stoletja ali celo tisočletja počeli ljudem na drugih celinah ali pa so ob grozodejstvih enostavno molčali!
V zadnjih letih me bolj kot nekoč, v mladih, rado zebe. Že drugo leto zadovoljno nosim v boju proti mrazu katero od dveh ročno pletenih kapuc. Še zlasti letos, ko mraz reže do kosti, potegnem ožji konec pletenine tudi čez brado navzgor, včasih celo do roba nosu. Potem je izpod pokrivala videti le šopek sivih las, čelo, oči in le del nosu.
