Objavljamo pismo, ki je odziv na moje problematiziranje Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 111/2007) in postopka za ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča. Gospa se je oglasila in opisala svojo zgodbo; je lastnica stanovanja na katerem so proti njenemu vedenju in volji prijavili osebo, ki že dlje časa ne živi več pri njej.
Pomembno se nam zdi, da jo obelodanimo, ker sem prepričana, da je takšnih in podobnih zgodb povezanih s to problematiko še veliko in nekatere imajo lahko hude posledice na življenje ljudi in izvrševanje pravic državljanov določenih z ustavo. Prav zaradi pomembnosti tega pričanja in dejstva, da je zadeva še sredi postopka smo se odločili, da ohranimo anonimnost osebe.
Oglašam se na vaš članek “Slovenija ima problem; kje dejansko prebiva Elena Pečarič? ” in vam najprej čestitam za vaš pogum, da svojo zgodbo objavite. To je spodbudilo tudi mene, saj imam vsebinsko podoben problem, samo, da je obrnjen za 180 stopinj. Jaz se že zelo dolgo trudim, da bi mi uspelo odjaviti stalno bivališče osebe, ki je prijavljena na mojem naslovu, pa na tem naslovu že dolgo ne živi več.
Najbolj me je razjezilo dejstvo, da vas hočejo na silo odjavit in vam grozijo z izbrisom iz sodnega registra, meni pa razlagajo, da oseba ne more biti brez stalnega bivališča, da ima pravico do svobodne izbire bivališča in da je preprosto ne morejo izbrisat iz centralnega registra prebivalstva. Jaz imam še večji problem, ker kot lastnik nepremičnine, nimam nobenih pravic.
Ne morem dobiti statusa stranke oziroma stranskega udeleženca, čeprav je moj pravni interes, kot lastnika nepremičnine, jasno izražen. Zakon določa, da posameznik ob prijavi stalnega prebivališča in prijavi spremembe naslova stanovanja predloži dokazilo, da ima pravico do prebivanja na naslovu, ki ga prijavlja. Kot dokazilo, da ima posameznik pravico do prebivanja na naslovu, se šteje dokazilo o lastništvu, najemna in podnajemna pogodba ali pisno soglasje lastnika oziroma solastnikov stanovanja oziroma upravljavca nastanitvenega objekta.
Oseba je imela eno leto prijavljeno začasno bivališče, po preteku le-tega pa z moje strani ni dobila nobenega soglasja, da si lahko ureja bodisi začasno, bodisi stalno bivališče. Upravna enota je uvedla postopek dejanskega ugotavljanja stalnega bivališča in v postopku zaslišala sosede in osebi brez mojega soglasja, predvsem pa mojega vedenja prijavila kar stalno bivališče. To zakon omogoča že kar v naslednjem členu. Najprej zakon nekaj zahteva, potem v naslednjem členu samega sebe negira.
Ker oseba ne živi več na naslovu stalnega bivališča, sedaj s ponovnim postopkom ugotavljanja dejanskega bivališča, ki mimogrede traja že krepko več kot 60 dni, nikakor ne odjavijo te osebe. Lastniki nepremičnine nimamo statusa stranke, ne moremo dobiti vpogleda v dokumentacijo, ne moremo se pritožiti zoper odločitev upravne enote, ne vemo, kaj se v postopku dogaja… Če povzamem: lastniki nepremičnin sploh ne vemo, kdo vse je prijavljen na naslovu nepremičnine, katere lastniki smo.
Če v konkretnem primeru spregledamo problem očitnega kršenja ustavnih pravic, ko lastnika preprosto ignorirajo, me je najbolj presenetilo zlorabljanje interpretacije zakona. V vašem primeru vam grozijo z izbrisom, v mojem pa mi tolmačijo določbe istega zakona ravno obratno. Da oseba ne more biti brez stalnega bivališča, da ga ne morejo izbrisat, ker bi s tem kršili njegove ustavne pravice do svobodne izbire prebivališča.
Dejansko ne razumem diskrecijske pravice uradnikov, ki odločajo in zlorabljajo zakon, tako kot jim za posamezen primer ustreza. Je pa to še eden v nebo vpijoč primer slabo napisanega zakona.
