Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Princip_Odgovornost

Princip odgovornosti torek, 26. junij 2018 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke »Veliko je sil, a nič ni močnejšega od človeka.« je dejal veliki antični dramatik Sofoklej. Človekovo nasilno prodiranje v kozmični red že stoletja spreminja in prilagaja naravo. S pomočjo priučenih sposobnosti, kot sta mišljenje in govor, se zavestno uveljavlja v naravnem redu stvari in prevzema vlogo stvarnika. V naravi si postavi bivališča, da ga bolje varujejo pred nevarnostmi naravnega okolja, hiše, mesta so postali simboli boja z naravo, simboli civiliziranosti. V naravi je pač za vsako bitje poskrbljeno na način, da je le to sposobno preživeti, človekova sposobnost preživetja je toliko bolj izrazita od ostalih bitij, ki so nižje na razvojni lestvici in ključno vprašanje, ki se postavlja je, ali ima človek, kakršnokoli pravico, dolžnost ali morda kakršen drug razlog, ki mu narekuje, da to svojo moč uveljavlja po nepotrebnem, oziroma v nasprotju od tistega, za kar jo potrebuje, to je za preživetje. Človek si je ustvaril mesto, ne za življenje, temveč, da zaokroži proces svojega preživetja, da vzpostavi novo ravnotežje. Enklava tega dejanja je posledično, da se je v tako na novo formirani družbi vzpostavilo dvoje simetralo nasprotnih maksim, ki sta s tem postali glavni paradigmi morale, ki se od tega momenta naprej deli samo na dobro in zlo. Tovrstna racionalizacija, ki ima svoj temelj v človekovi izvorni iznajdljivosti in neranljivosti celote, ima za končni cilj kozmični red, katerega doseči, je človekov glavni motiv njegove dejavnosti. Človekovo življenje poteka na diferenci med trajnim in spremenljivim, to pomeni med naravo in njegovim lastnim delom. Največje med temi dejanji je prav gotovo že omenjeno mesto, ki predstavlja neko obliko umetne trajnosti, kajti od človeka postavljeni zakoni, to prav gotovo niso, kar je krivo, da je človek ob vsej svoji moči, nemočen, zakaj njegova usoda je nestabilna in nedoločljiva, iz česar izvira stalno prisoten strah in nezaupljivost, kar samo še poglablja človekovo zlo nastrojenost do okolja, ki mu to nestanovitnost vsiljuje. Ker se je z dejanjem, ki je z perspektive človeka izgledalo kot logično in razumljivo, ustanovitvijo družbe – društvenega sveta, ki je njegov lasten proizvod, od njega proizveden, na ravni zakonodajstva vzpostavila konkurenca, se je slednjič zgodilo, da je prišlo, do nepremostljivih trenj med človekovimi zakoni – njegovimi hotenji, in naravnimi zakoni – njegovimi pogoji. V društvenem svetu je kontrola individuma nad samim seboj majhna, kar izzove v človeku nravnost, instinkte napram zakonom, ki si jih je sam zadal, ti pa, ker so prav z namenom nastrojeni proti naravi, izpadejo še veliko bolj ekscesivno, kot so že brez tega dejstva. V mestu je najpogostejša interakcija - ljudje z ljudmi, kar je isto, kot interes z interesom, kar hitro privede do rušenja naravnega ravnovesja. Mesto se v človekovi zavesti univerzalno kvalificira kot druga narava, kot človekova “treba biti v svetu”, zato se je meja med mestom in naravo zabrisala in mesto se je pričelo širiti preko svojih meja. To je dinamična nujnost, ki jo tehnološki napredek forsira in s katero je v tej novi vrsti narave, konfrontirana človekova svoboda. Človek je dandanes evidentno soočen z povsem novimi oblikami etike in odgovornosti in to celo takimi, ki ne veljajo povsod, kajti človekova kultura je raznovrstna, kar je sicer lepo, ni pa razumno. Nove tehnologije, ki so eden glavnih pokazateljev napredka, zahtevajo od človeka drugačno obliko odgovornosti, še dodaten problem pa je, da je ta napredek tako silovit, da se percepcija spreminja tako rekoč vsakodnevno. Moderna tehnika je pripeljala v delovanje novi red, v katerem tudi nova etika nima več kaj iskati. Stari predpisi, zakoni intimno še sicer vedno veljajo, če ne drugače vsaj kot tradicija, a to intimno vsakodnevno sfero, je že zdavnaj prekinila rast kolektivnega delovanja. V preteklosti je veljal tehnološki napredek za atribut nujnosti, bilo je sredstvo, ne pa pot k ciljem človeštva, danes v moderni tehniki, pa je vse bolj prisotna težnja k napredku vrste – k velikim stvarem. Tako se je končno zgodilo, da je homo faber triumfiral nad homo sapiensom, nekoč je bil produtivistično-instrumentalni um le del razumnega človeka in mu je služil, zdaj pa je dokončno prevzel oblast nad človekovim zdravim razumom. Tehnologija prevzema počasi a zanesljivo vse atribute, ki so včasih veljali izključno razumu. Človek je postal, tako se zdi, le še izvrševalec kolektivnih dejanj, ki jih v celoti motivira tehnologija. Moralni napredek je tako prešel v zaostanek, ne more več slediti tempu intelektualnega napredka, zato, ga je potrebno spremeniti. Napredek poteka v človekovi osebnosti, njegovem individumu, se pravi v njegovi moralni pogojenosti, tako je praktično morala nosilec napredka vse od osebkovega rojstva, ga pa sama ne razvija, temveč samo vzpodbuja, ključen problem je v okolju, ki je pravi dom napredka in njen nosilec. Napredek je v civilizacijskem pomenu, napredek k boljšemu, izpadlo pa je tako, da je to postal predvsem napredek v znanosti in tehniki, postavlja se vprašanje, za kakšno ceno slediti tovrstnemu napredku? Človek je kot objekt tehnike in kot član družbe, soočen z neverjetno kontrolo. Stoletje totalitarizmov, to je stoletje, ki se je nedolgo tega končalo, je prineslo prakso in izkušnjo maksimalnega izkoristka človekove vpetosti v okvire tradicije in t.i. apriornega znanja, s tem ne nameravam kritizirati kateregakoli od teh okalupljenih režimov, kajti izkušnje, ki so nam jih le ti prinesli nam utegnejo še kako koristiti, temveč le opozoriti na dejstvo, da je sodoben individum že vajen in kot tak manj občutljiv, na sicer zakonsko (demokracija) dovoljene tehnike kontrole posameznikov. Veliko je stvari, ki jih človek mora storiti pod prisilo in ne po lastni volji, vse to pa je jasen pokazatelj ravni individumov, iz katerih je današnja družba sestavljena. Morda ta poudarek zahteva, da še enkrat poudarim, kako je ob bok novim tehnologijam potrebno tudi novo vrednotenje, ne le teh tehnologij samih, temveč vsega človekovega vrednostnega sistema, oziroma če skrajšam, na današnji ravni človekovega razvoja, se nam kaže potreba po novi etiki, morda celo ne-etiki. Tehnologija ni spremenila le našega okolja, temveč tudi naše vrednotenje in mišljenje o njem in o vsem na njem, tako je pred vsem ostalim, pred naslednjimi koraki, potrebno ujeti moralni korak z intelektualno-tehničnim, da bomo potem od tukaj naprej sposobni graditi, oziroma popraviti napake, ki jih je človeška nepremišljenost zagrešila. To je tako imenovani princip utopistične dinamike tehničnega napredka in prevelike odgovornosti, ki jo ta nosi z sabo. Tehnična moč se je vedno razvijala v smeri preteklih utopij, zato je tudi tehnološki napredek, ki smo mu priča nekaj utopičnega. Potreba po novem, svežem, drugačnem, je zato še toliko bolj izražena, kajti svežina modrosti ob novi etiki je tisto, kar v naši biti, ta moment, zastopa interese prihodnosti. Primarna je, kot smo že dejali odgovornost človeka za človeka, ki jo lahko izrazimo skozi tri generalne pojme: totalnost, kontinuiteta in prihodnost. Skozi te tri pojme se v človekovi biti izraža ves obstoj in sreča človeka. Človek je bitje, ki je lahko moralno ali nemoralno, takšno pa je lahko le po lastni presoji, če ne kar odločitvi, kar ga postavlja nad vsa preostala bitja v naravi, se pravi, s tem, ko je človek moralno bitje, to pomeni v naravi določeno ekskluzivnost. Obstoj človeka je prva zapoved vsakega premišljanja o človeku, zakaj človek je narava in kot narava ima človekova beda vsaj mero svoje veličine. Ob pričakovanju znanstveno tehničnega napredka, ki nas pretresa tako rekoč vsakodnevno, so vprašanja o odgovornosti potisnjena v senco, govori se le o tehniki, ki češ, da bo popravila svoje lastne napake, se pravi, da tehnika pridobiva na lastni etičnosti, oziroma še bolje, sklepajo, da le ta to prvič šele zares poseduje in iz tega sklepajo na rešitev človeštva, ironično, skozi tehnološki napredek. Sicer pa, kot poudarjamo že ves čas, je edina in najpomembnejša človekova lastnost prilagajanje in če je človek sposoben svoje življenje prilagoditi takšni prihodnosti in ji povrhu vsega še zaupati svojo usodo, ni s tem nič narobe. Človekovo motenje simbiotičnega ravnotežja, preko premoči mišljenja, ki v končni fazi rezultira tehniko, ogroža tudi vse, ki so zunaj njegovega sistema moči. Če bi poskušali tej ideji slediti v zgodovino, nas verjetno ne bi nič kaj presenetilo, če bi se prvič zares ustavili že pri formiranju pojma physis, ki ga je v antiki podal Aristotelov - tehnični um. Emancipirani praktični um je iz njega proizvedla znanost in ga postavila napram narave. V človeku se je narava postavila napram samemu sebi, s tem, da je človeku dopustila, da vzpostavi idejo, kot je moralnost, le to je človek razumel kot vsoto moči in uma, ki pa v končni fazi rezultira odgovornost, ki je nikoli ni imel na pravem mestu. Dialektika moči nad naravo in ponudba, da se ona izvrši, v paru z apokaliptično obvezo, ki pravi, da je znanje moč, pomeni dokončno izgubo kontrole nad samim seboj. To je privedlo do gospostva nad naravo, in dileme, kako imeti moč nad močjo. Za razrešitev situacije, ki jo lahko izrečemo iz naše perspektive, ostaja glavna dilema v iskanju moči nad močjo, in od koga le to pričakovati. Gotovo je le to, da ta mora priti iz družbe. Ideja napredka je forsirala učlovečenje preko dela, ki preoblikuje naravo, skozi nesrečno podedovano idejo glorifikacije tehnike in tehnološkega koncepta družbe se je oblikoval kolektivni determinizem, ki ga aktualno lahko podamo skozi prirejeno maksimo: “ tehnika je opij za ljudstvo.” Utopija in ideja napredka sta neločljivo povezani, zato bi ločitev od utopističnega ideala pomenilo psihološko nevarnost, da bi človek od obljube obilja, po logični poti dobil apetit za še več. Utopijo je mogoče primerjati z klasično grškim mitom, ki je s tem, ko je poboljšala človeka, odprla napredku odprto pot. Če zgolj teoretično podajamo probleme in možne rešitve, še s tem nismo naredili ničesar, še vedno ostaja prihodnost ogrožena in ekspanzija napredka neobvladljiva, skrb za prihodnost človeštva in narave, pa vse težje predstavljiva. V človeku je potrebno vzbuditi solidarnost interesa z organskim svetom, prihodnost človeštva je človekova prva obveza. Človek je namreč postal nevaren ne le sebi, temveč vsemu naokrog, zato morata človek in narava združiti moči, ne le človek sam zase, da se ne ponovi, kar je že bilo storjeno v škodo narave. Ogrožen svet zahteva drastične spremembe in ne moremo se izogniti posledici, ki zaradi tega nujno sledi, to je njegov skupni simbolični rezultat, izbor med človekom in naravo. Ponovila se bo, ali bolje se bo morala, borba za obstanek, naravni izbor naj ponovno odloča namesto človekove moči sojenja. Še vedno je v civilizirani družbi najvišja maksima jesti in ne biti pojeden, kar je skupen eksistencialni princip vseh, le da si je ta princip nadel novo fasado tržnega – komercialno ekonomskega sistema. V okvirih rešitve, govorimo o realnih pogojih možnosti utopije, kot tiste, ki bo prinesla takšno ali drugačno rešitev. Ob sklepni besedi, si lahko privoščimo še malce patetično vprašanje, kje so meje narave, kako se bo le ta odzvala na utopičnost in fiziko prihodnosti. Poželjivost utopije, tehnične utopije, rezultira izgubo sposobnosti, svobode, dostojanstva človeka, vendar se je potrebno hkrati zavedati, da brez nujnosti ni svobode. Po predstavi o prihodnosti, je potrebna tudi kritika predstave o preteklosti, le tako bomo ugotovili, v koliko je antropološko utopija zablodila. Preteklost je namreč izvor znanja o človeku, vse kar vemo, vemo iz preteklosti in ravno zato je prihodnost in ugibanje o njej toliko bolj brezpredmetno in tvegano dejanje, posebej če vemo, kako smo v preteklosti že zdavnaj zgrešili pravo pot. Kritika utopije je zato kritika tehnike v ekstremu, morda ravno tiste, ki jo živimo že danes in je zato toliko bolj prisotna in aktualna ideja o potrebi neutopistične etike odgovornosti, ki nas morda, v tem od sreče pozabljenem času, še lahko navdaja z kančkom upanja. Hans Jonas Vir: www.zofijini.net Komentarji (4) www.pozitivke.net