V tisočletjih iskanja se nismo vprašali, ali se to kar iščemo z iskanjem da najti.
Namesto tega še naprej iščemo in iščemo, ne da bi sploh vedeli kaj.
Ko ničesar ne najdemo se pretvarjamo in lažemo sebi in drugim, ter pišemo knjige o tem kar bi želeli najti, a nismo.
Obstaja veliko tistih, ki govorijo kako vejo in še več tistih, ki ne vejo kako nihče ne ve.
Zato tudi oni počnejo enako.
Vse te igre počne človeški um znotraj svojega omejenega dvorišča v katerem mu je dolgčas in v katerem ni srečen, a najbolj na svetu ga je strah to majhno dvorišče zapustiti.
Zato nenehno sanja tisto kar bi želel živeti.
Strah je njegov sodnik in ječar.
Strah je on sam, a tega ni zavesten.
Zunaj majhnega dvorišča uma je pesem življenja, je morje brez ograj.
Šele ko tvoje hrepenenje po njemu postane večje od tvojega strahu in ko svoboda neskončnosti napolni vse tvoje celice, uvidiš v kakem zaporu sezidanem iz lastnih zmot si živel dolgo, predolgo.
Potem vidiš mnoge v njihovih majhnih dvoriščih kako trpijo kot si tudi sam trpel.
Edini ključ, ki ga imaš do vrat vseh teh dvorišč je neskončno potrpljenje in ljubezen.
Nič več in nič manj od tega.
In potem vidiš tu in tam koga, ki vsaj za hipec stopi izza ograje, zažari kot sonce in spet gre nazaj v lažno varnost svojega majhnega dvorišča, kjer je vse za kar je še preveč vezan.
Taki trenutki izven dvorišča uma so resnično življenje.
Več ga je lepši je svet.
V tisočletjih iskanja se nismo vprašali, ali se to kar iščemo z iskanjem da najti.
