Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Prerok-Jona-Sveto-Pismo

Zgodba o preroku Joni! sreda, 16. oktober 2019 @ 05:02 CEST Uporabnik: Miran Zupančič Knjiga preroka Jone spada v Staro zavezo. V Mateju 16:4 beremo, kako odgovarja Jezus na zahtevo po znamenju:«... ne bo mu dano drugo znamenje kot Jonovo.« Veliko je že bilo napisanega in povedanega o pomenu teh besed in o preroku Joni. Jezusove pripombe lahko razumemo tudi kot namig na ponovno rojstvo Sina v znamenju Rib, iz česar je potem izpeljana trditev (kot pravi skrivna veda), da »znamenje« ne more pomeniti nič drugega kot le znamenje ribiča, Janeza ali Jona njega, ki ne more » postati meso«. Knjiga Žrelo( Shark) je bila dolga leta svetovna uspešnica, film, ki so ga po njej posneli, pa je dve uri držal v napetosti na milijone ljudi. Če knjige niste prebrali in ne videli filma, si težko predstavljate morskega psa z njegovim odprtim gobcem, ki je postal znan po vsem svetu. Samo dogajanje je spričo morske pošasti skorajda izgubilo svoj pomen; glavni poudarek je na nevarnosti, strahu in grozi, ki ju bralec(gledalec) doživlja, ko se pošast nenadoma pojavi pred njim. Ker pa on sam ni v nevarnosti, ostane za morskim psom le prijeten srh. Ko še ni bilo knjigarn in interneta in je Sveto pismo mnogim najpomembnejši vir informacij, so podobne zgodbe morebiti podobno delovale. A zgodba o Joni v kitovem trebuhu ni le napeta in dramatična, vanjo sta vtkani tudi upanje in radost. Pripoveduje o človeku, ki svojemu Stvarniku ni bil pokoren, a je kljub temu preživel posledice svojih dejanj: po treh dneh je živahno skočil iz kitovega trebuha. Štiri poglavja Jonove knjige lahko razumemo tudi kot poanto dogodkov, povezanih s potjo preoblikovanja. Poskušali bomo najti povezavo. ZGODBA O PREROKU JONI Svetopisemska zgodba se prične, ko Bog naroči Joni: » Vstani in pojdi v Ninive, veliko mesto, in pridigaj v njem. Zakaj njegova hudobija je prišla predme.« ( Jon 1:2) Toda Jona poskuša zbežati; najde ladjo, ki ga odpelje stran od mesta Ninive. Tedaj zažene Bog močan vihar, ki ladji grozi, da jo bo razbil. Jona medtem trdno spi. Zbudi ga poveljnik ladje in ga prosi, naj moli k svojemu Bogu, da prepreči njihovo pogubo. Jona poveljniku tedaj prizna, da ni poslušal božjega ukaza in da je veliki vihar prišel nadnje zgolj po njegovo krivdi –Jonovi – krivdi. Ljudem svetuje, naj ga vržejo v morje. Pojavi se velika riba in Jono požre. Tri dni in tri noči prebije Jona v njenem trebuhu. Moli k Bogu in mu zagotavlja svojo neomajno vero in zaupanje. »Ko je moja duša v meni medlela , sem se spomnil Gospoda.« (Jon 2:8) Gospod usliši njegovo molitev in ribi ukaže, naj Jono vrže na kopno. Jonova odločitev je trdna: tokrat bo izpolnil Gospodov ukaz. Toda na Jonovo začudenje so se Ninivljani odzvali povsem drugače, kot je pričakovati. Pokorili so se, da bi ušli božjemu srdu. Jona se je raztogotil , razjezil se je nad Bogom, ki da je svoje mnenje prehitro spremenil in grešnemu ljudstvu preveč na lahko odpustil. Bog ga je vprašal:« Misliš, da imaš prav, ko se jeziš?« (Jon 4:4) Jona ni odgovoril. Umaknil se je izza mestnih zidov v majhno kolibo, da bi videl kaj se bo zgodilo z mestom. Sonce je vroče žgalo in Gospod je Joni priskrbel ricinov grm, da bi Jona lahko sedel v njegovi senci Toda drugo jutro pošlje Bog črva, ki izpodje ricinov grm, da usahne. Na Jono ponovno pripeka sonce in ne razume, kakšna usoda ga je spet zadela. Tedaj se Gospod obrne nanj in ga vpraša:« Misliš, da imaš prav, ko se jeziš zaradi ricinovega grma?« Tebi je žal tega grma, čeprav se ti zanj nisi trudil, jaz pa naj ne bi imel sočutja z Ninivami, velikim mestom, v katerem živi več kot sto dvajset tisoč ljudi, ki ne znajo razlikovati med svojo desnico in svojo levico, in toliko živali?« ( Jon 4:9, 10). Ponavadi rečemo, da ima nekdo preroški dar, če zna napovedati prihodnost. Večino so takšne napovedi tvegano početje, saj ne temeljijo na duhovni resničnosti prihajajočih dogodkov. Preroki pa, o katerih govori Sveto pismo, so videli, česar čisti zemeljski človek ne more videti. Prerok je pričal o razvoju božjega načrta, on notranje vidi in spoznava, kako ljudje z dušo stopajo naprej in se približujejo svojemu cilju. Prerokove oči gledajo izpolnitev božjega načrta, zanj je to resničnost, ki ne vsebuje nikakršnega tveganja, nikakršne preračunljivosti. Te ljudje imajo šest sposobnosti. Če to veste, boste do neke mere verjetno lahko ugotovili, kakšni so. Bistva novega prizadevanja seveda ne morete uresničiti v stari naravi, to je nemogoče. Magnetne silnice novega življenjskega polja nimajo v starem nobene graditvene moči, saj je magnetna zgradba starega življenjskega polja povsem drugačna zanjo je značilna brezplodnost. Prerok pa lahko zmoti magnetna pola starega življenjskega polja. Če ste količkaj ubadali z znanostjo, veste, da magnetni pol nekega življenjskega polja lahko zmotijo vplivi drugega magnetnega polja gre za trajno gibanje. Če torej neko bitje, v katerem obstajata dva magnetna sistema, vstopi v ta svet, neizogibno zmoti njegova magnetna pola. Ko se to zgodi, se razodene nekaj Božjega Sinu. Magnetna motnja se pokaže kot razodetje Božjega Sina. Zato prerok že samo s svojo prisotnostjo lahko zaustavi tragično pot tega sveta. Dva nasprotnika ovirata iskalca pri povezovanju s prvobitnim življenjskem poljem. Prvi se imenuje«jaz«, drugi pa narava tega sveta, ki pritiska na »jaz« in ga vzdržuje. Drug drugega izpolnjujeta in hranita, ogledujeta se drug v drugem. Njuni zrcalni sliki se razblinita takrat, ko se pretrga povezava med njima. » Jaz« doživi napad v svoji najšibkejši točki. Nemudoma se odzove z nasilnimi mislimi, da bi si tako zagotovil varnost. Takšne okoliščine opisuje zgodba o Joni v vseh vzponih in padcih. Bog Jono opomni, naj prevzame svojo nalogo. Toda Jona se zanjo ne more zares navdušiti. Medtem ko ga notranji glas v to priganja, se obrne od njega stran in izbere drugačno pot. Venomer se dogaja tako. V trenutku, ko je človek postavljen pred svoj življenjski cilj, se izkaže, da njegova pričakovanja še zmeraj ciljajo drugam. Vprašanje » kako in zakaj živeti« zdrsne mimo njega. Njegovo hrepenenje je sicer usmerjeno k velikemu cilju, a pred očmi še nima jasne slike. Zveličanja pa si tudi ne more zgolj le želeti in pri tem ostati ne, začeti mora z delom, ki pomeni težko borbo na dveh frontah: znotraj, kjer si mora določiti pravo smer in ji slediti, in zunaj, kjer si ne sme dopustiti odmika od izbranega cilja. Pa vendar se Jona umakne, » jaz« slavi začasno zmago. Toda kogar se dotakne klic Resnice, ostane poklicani. In tako se v Jono naseli nemir, podoben divjemu besnenju morja. Uvidi, da njegova razklanost pomeni oviro za vse, ki so se zaupali rešilni barki. Odkrije, da je njegova snovna življenjska oblika le nek začasni nadomestek prvotnega življenja. Ta uvid ga vodi do odločitve, da ne bo več ravnal po svojih lastnih razmišljanjih in željah in s tem zanikoval svojega praizvora. Spozna, da mora svoj jaz korenino vsega zla vreči čez krov. Potem mu Bog pošlje ribo, ki ga vzame vase in ga reši. Jona potone v popolno osamo. Novo okolje je zanj tuje in mu ne nudi najmanjše opore. Podobe, ki jih je videla njegova prebujena duša, so zanj še nejasne, negotove in nedoločene. Je ponujena pomoč tudi resnično prava pomoč? Zagotovo, kajti prev dramatične izkušnje zmorejo prebuditi spoznanje, ki ga bo potreboval pri naslednjem koraku na poti notranje osvoboditve. Dospe do točke, v kateri lahko zavestno ravna po svoji veri. Tako se Jona uči umirati, preden bo umrl. To so » male smrti«, ki jih mora preživljati vsak iskalec resnice, da bi lahko našel življenje. Vsaka preizkušnja je povezana s » smrtjo, ki pomeni izhod« s ponovno prebuditvijo nove zavesti, ki vodi k odrešitvi. Tudi iskalec tako kot Jona izkuša, da se sedanjost, preteklost in prihodnost zlijejo, če jih ponižno sprejema. Postaja človek, ki živi v obstoječem trenutku, v katerem ga svetloba sprejme, prečiščuje in varuje. Zato pravi Jona 2:3, 7, 10: » V svoji stiski sem klical h Gospodu in mi je odgovoril. Iz žrela smrti sem vpil, Ti si uslišal moj glas. Ti dvignil moje življenje iz pokvarjenosti. Jaz pa ti bom opravljal daritve. Pri Gospodu je rešitev.« Zasvita se, prva osnovna preizkušnja je mimo. Kdor prebrodi to notranjo stisko in potem zagotovo ve, da je na dobri poti, more svetu in v svet razglašati svojo vero. Toda kje, kako in kdaj naj to stori? Tam, na tistem mestu, kamor ga je postavilo življenje! Gre za zelo osebno naročilo, ki ga mora posameznik spoznati, sprejeti in izpolniti.. Njegovemu spoznanju mora slediti dejanje dokazati mora, da si nove življenjske drže ni umetno prilastil, pač pa da je nastala iz notranje nuje, globoko vere in jasnega razumevanja. Jona odide v Ninive. To mesto zdaj ne simbolizira več njegovega načina življenja. Naučil se je, da se več ne more ukvarjati s svojimi lastnimi težavami, pač pa z veliko bolečino, v katero je potopljen ves svet. Prestraši se tega, kar vidi. Tudi razjezi se. Nihče ni brez napak! Pri vsakem človeku odkriva pomankljivosti , a kljub njihovim napakam ljudem ne gre slabo. Pravzaprav ali še živijo iz duhovne luči in sile? Tako kot on, Jona, razvestljeni, ki je svoje življenje ne glede na številne težave usmeril k izviru Duha? Napoveduje se nov boj. Tokrat se Jona ne nahaja v varni osami kitovega trebuha. Brez predsodkov in brez orožja se mora srečati s soljudmi. V tem trenutku se zave, da so kritika, zavist, ljubosumje, moralistični napuh in ponosna domišljavost tisti črvi, ki glodajo človeško dušo, ker ima samega sebe za nekaj » posebnega«. Ogenj njegovih zemeljskih lastnosti zažiga dušo in ji krade prenavljajočo silo. Jona preživlja tok » smrti in nastajanja« kot grenak sad življenjske drže, ki jo še vedno vodijo njegovi lastni čuti. Kdor išče Znanje kot živo silo in ne kot mrtvo črko, lahko pomaga blodečemu in trpečemu človeštvu, še več, o njem lahko razsoja. Prebujena duša pomaga resnemu iskalcu resnice, na njegovi poti mu razvnema hrepenenje, razvestljuje njegov uvid in krepi njegovo vero prek potrebnih izkušenj. Konec. Miran Zupančič Komentarji (0) www.pozitivke.net