Odkar je pri nas na voljo vse več prehranskih čudežev, nas radovednost popelje tudi k bolj eksotičnim hladno stisnjenim oljem, oreškom in semenom, ki jih nemara še ne poznamo. Tak primer je sibirska »cedra«, ki se botanično natančneje imenuje sibirski bor.
Do pomote, ki se ponavlja po vsem Zahodu, je prišlo zaradi prevoda izvorne zmote, namreč imena drevesa iz ruščine, kjer mu pravijo kedr sibirskij. Ime kedr, cedra, je menda nastalo zato, ker naj bi to drevo prve naseljence po obliki rasti spominjalo na cedro.
Vračanje k pravirom
Menda predvsem zato, ker o sibirskem boru v povezavi z vračanjem k pravirom beremo v knjigah Anastazije, se na področju zdrave prehrane prebija v ospredje s semeni, ki so nadvse podobna pinjolam, a tudi z njihovim hladno stisnjenim oljem. Pinjole so oluščena semena pinije, sredozemske vrste bora. V Severni Ameriki in Aziji uspeva še kakih deset vrst bora s podobno velikimi in užitnimi semeni.
Po sestavi so si vsa dokaj podobna; semena sibirskega bora pri tem niso izjema. Spadajo med najbolj mastne oreške in semena sploh, saj vsebujejo do 60 odstotkov maščob s prevladujočim deležem nenasičenih maščobnih kislin. Med njimi ne manjka linolenske (omega-3) maščobne kisline, kar je pri zdajšnjem presežku linolne (omega-6) maščobne kisline, predvsem po zaslugi sončničnega olja, zelo dobrodošlo.
Ker pinjole in semena drugih vrst bora, skupaj s semeni sibirskega bora po sestavi hranil ne izstopajo pomembno od drugih vrst oreškov in semen, jih stežka označimo kot čudežne. Zlasti zato ne, ker so med najdražjimi semeni sploh, tako da za redno preskrbo s kakovostnimi maščobami in rudninami raje posežemo po domorodnejših ter znatno cenejših lešnikih in mandljih.
Čeprav semena sibirskega bora vsebujejo vitamine, kot njihov vir - z izjemo vitamina E - niso pomembni. V želji po teh vitalnih sestavinah hrane raje sežemo po sadju in predvsem zelenjavi, po možnosti ekološko pridelani.
Za prebavo in dihalne poti
Zaradi visoke vsebnosti nenasičenih maščob so semena sibirskega bora, tako kot pinjole, zelo občutljiva za oksidacijo in kmalu postanejo žarka, zato jih ne hranimo več kot dva do tri mesece in še to po možnosti v zaprti posodi v hladilniku. Uporabljamo jih kot dodatek solatam, kuhani zelenjavi, juham in enolončnicam. Vedno jih dodamo na koncu, ko je jed že na krožniku.
Po zdravilni plati se pinjole, semena sibirskega bora in drugih vrst borov izkazujejo predvsem s spodbudnim vplivom na prebavo in dobrodejnim vplivom na dihalne poti. V zvezi z njimi pozna zdravilska lirika še marsikaj, vendar tovrstne dobrodejnosti za zdravje pridejo do izraza le, če uživamo semena vsakodnevno kot temeljno maščobno hrano in živimo v sibirskih divjinah. Sicer si pomagamo z orehi, lešniki in drugimi ne znatno drugače učinkujočimi tukajšnostmi.
Kakovostna maščoba
Hladno stisnjeno olje iz semen sibirskega bora, hranjeno v temni steklenici na hladnem, je kakovostna maščoba, vendar je zaradi cene spet bolj izjema kot redna sestavina naše prehrane, v kateri je kakovostno hladno stisnjeno oljčno olje brez konkurence - tako po učinku na zdravje kot tudi po aromah z njim oplemenitenih jedi.
K »domači« naravi …
Kljub temu ali prav zato imajo semena sibirskega bora v današnjem času velik pomen: v povezavi z Anastazijo, vračanju k pravirom in absolutno energijo nas v današnji informacijski dobi naučijo marsikaj. Če naj bi naravna hrana in voda omogočali informacijsko »popravo« naših celic, stik s pravirom, z univerzalno energijo in sploh vsem, za to ne potrebujemo mistificirane sibirske »cedre«.
Denar, ki bi ga sicer porabili za nesramno drage sadike, oluščena semena in olje, raje z večkrat večjim prehranskim dobičkom naložimo v ekološko pridelano hrano domačega izvora. Pa na koprive ne pozabimo in ob prvi priložnosti objemimo zelenečo bukev ali lipo ter naberimo mladega listja za solato. In vršičke domorodnih vrst bora in ruševja. Pa še vode iz katerega od izvirov moči, na primer Grofove vode na Tolminskem, se napijmo. To je (tudi) pravir, vendar tu, za domačim vogalom. Brezplačen.
Dario Cortese
Semena sibirskega bora in pinije : razlika ni približno enaka le na pogled, ampak tudi po prehranskem pomenu in zdravilnosti, le s to razliko, da so semena sibirskega bora večkrat dražja od pinjol. Sibirski bor raste v Sibiriji in Mongoliji. Na severnih mejah rastnega območja je to nižinsko drevo, ki uspeva na nadmorski višini 100 metrov, na južnem robu pa »pripleza« več kot 2000 metrov visoko v gore.
Ima po pet iglic, razporejenih v šope, in je bližnji sorodnik cemprina, ki raste v Alpah. Drevo raste počasi, tako da mine več sto let, preden doseže svoj poln razvoj in višino od 30 do 40 metrov. Sibirski bor je izredno odporen na nizke temperature in prenese celo 60 stopinj pod ničlo, zato ga marsikje v severnih predelih Evrope in Severne Amerike sadijo kot okrasno drevo. Les sibirskega bora je zelo uporaben za gradnjo hiš; tudi pri nas nekatera podjetja ponujajo hiše iz brun sibirskega bora.
Odkar je pri nas na voljo vse več prehranskih čudežev, nas radovednost popelje tudi k bolj eksotičnim hladno stisnjenim oljem, oreškom in semenom, ki jih nemara še ne poznamo. Tak primer je sibirska »cedra«, ki se botanično natančneje imenuje sibirski bor.
