MRBT - zdravju in okolju najprijaznejši način predelave ostankov odpadkov
nedelja, 23. junij 2013 @ 22:30 CEST
Uporabnik: Sonce
To kaže aprila 2013 objavljena raziskava, ki ugotavlja, kateri način ravnanja z ostanki mešanih odpadkov lahko najbolj zniža negativne vplive na okolje in zdravje ljudi. Avtorji raziskave prihajajo iz ZDA in EU ter že vrsto let strokovno delujejo na področju raziskovanja okoljskih vplivov različnih pristopov ravnanja z odpadki ter strategij, ki so usmerjene v višanje stopenj pridobivanja materialov iz odpadkov.
Kadar govorimo o okoljskih vprašanjih in ekologiji, o ZDA večinoma razmišljamo kot o državi, ki se nikoli ni želela pridružiti kjotskemu protokolu o zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, skratka kot o državi, kjer skrb za okolje ni ravno prioriteta. Ob tem je lahko pozabiti na dejstvo, da danes na nacionalnem nivoju reciklirajo in kompostirajo 33 % komunalnih odpadkov, kar je približno toliko kot v Sloveniji. In kot pri nas, tudi pri njih obstajajo skupnosti, ki dosegajo najvišje deleže recikliranja na globalnem nivoju. A med nami in njimi so tudi bistvene razlike.
V Sloveniji smo se z ločenim zbiranjem in recikliranjem komunalnih odpadkov pričeli načrtno ukvarjati šele s pripravami na vstop države v EU, saj evropska zakonodaja določa obvezne deleže recikliranja za določene odpadkovne tokove. Po drugi strani pa v ZDA na nacionalnem nivoju ni zakonodaje, ki bi recikliranje opredeljevala kot obvezo in so se tiste skupnosti v ZDA, ki danes dosegajo rekordne deleže recikliranja, za to pot odločile na osnovi njihove ekološke osveščenosti. In mogoče je prav tu smiselno iskati odgovor, zakaj v ZDA najdemo več skupnosti, ki so sprejele in udejanjajo Zero Waste strategijo, kot jih lahko najdemo v EU, medtem ko se v Sloveniji zanjo ni eksplicitno opredelila še nobena.
Slovenija je na tretjem mestu v EU po stopnji recikliranja komunalnih odpadkov (35 %), a vendar še krepko zaostajamo za nekaterimi skupnostmi iz ZDA, kot sta San Francisco (8,4 milijona prebivalcev) s 75 % recikliranjem in Seattle (635.000 prebivalcev) z med 55 % in 71 % recikliranjem, pri čemer si obe skupnosti v naslednjih letih prizadevata doseči 90 % delež.
Dunaj (1,7 milijona prebivalcev), ki dosega stopnje recikliranja med 30 – 35 %, za Slovenijo po mnenju nekaterih postaja vzor ravnanja s komunalnimi odpadki, čeprav lahko doma najdemo občine, ki se z ramo ob rami merijo s tistimi iz San Francisca in Seattla. In še v nečem pomembnem se ločimo od primerov dobre prakse v ZDA. Tam v zbiranje podatkov o odpadkih, analiziranje sistemov ravnanja z njimi ter izboljšave, vlagajo veliko več časa in denarja kot pri nas, kjer tega, razen v minimalnem obsegu zahtev zakonodaje, praktično ne počnemo.
Ostanke odpadkov so skrbno analizirali in ta analiza je služila kot izhodišče nadaljnje raziskave petih najpogostejših načinov ravnanja z njimi:
odlaganje na odlagališčih s pridobivanjem energije z dvema različnima predpostavkama in sicer (1) z 80 % in (2) s 40 % deležem zajetega odlagališčnega plina,
(3) sežiganje s pridobivanjem energije (WTE),
mehansko biološka obdelava z odlaganjem brez zajema odlagališčnega plina (MRBT) z dvema različnima predpostavkama in sicer (4) z visokim in (5) nizkim deležem izločanja reciklažnih materialov.
S pomočjo kalkulatorja za merjenje okoljskih koristi (MEBCalc) so za vsak scenarij ocenili sedem indikatorjev vpliva na okolje in zdravje ljudi: podnebne spremembe, zakisanje, evtrofikacija, bolezni dihal, nerakave bolezni, rakave bolezni ter ekotoksičnost. Rezultati so pokazali, da je MRBT - tako z visokim kot z nizkim deležem izločanja reciklažnih materialov - način odstranjevanja odpadkov z najnižjim monetiziranim vplivom na okolje in zdravje ljudi, pri čemer nobeden od načinov ravnanja z ostanki odpadkov ni brez negativnih vplivov v vsaj enem od merjenih indikatorjev.
Ker pa so ocene o tem, ali je pomembneje znižati emisije toplogrednih plinov, ali tveganja za nastanek rakavih obolenj, odvisne od presoje in osebnih prepričanj posameznika ali skupnosti, se je v okoljski ekonomiki za standardiziran pristop ocenjevanja uveljavila metoda monetizacije, ki v enoten kazalnik povzema različne vplive različnih dejavnosti na okolje.
Scenarij MRBT ima negativen monetiziran rezultat kar pomeni, da prinaša neto okoljske koristi v višini med 7 in 13 dolarji na tono ostankov odpadkov. To pa pomeni, da je manjše onesnaževanje okolja in prihranek energije preko dodatnega izločanja reciklažnih materialov in njihovega vračanja v proizvodnjo - ter s tem nadomeščanje materialov iz naravnih virov - več kot izravnalo negativne vplive MRBT na okolje.
Po drugi strani pa ima sežig s pridobivanjem energije (WTE) pozitiven monetiziran rezultat, ki kaže na to, da povzroča neto okoljske stroške. Četudi ustvarijo koristi za okolje preko proizvedene energije, pa so skupni negativni vplivi na okolje večji od koristi tako pridobljene energije in znašajo 4 dolarje za skupnost, ki večino (do 71 %) svojih odpadkov reciklira in kompostira.
Avtorji raziskave poudarjajo, da MRBT prinaša še vrsto dodatnih koristi, ki pa jih je težko kvantificirati:
Prožnost glede vhodnih količin odpadkov: V primerjavi z WTE je MRBT bistveno bolj prilagodljiv. Če gre pri sežigalnicah za naprave, ki za nemoteno delovanje potrebujejo stalen dotok vnaprej določenih količin odpadkov, pa lahko MRBT ob zmanjšanju količine odpadkov preprosto prilagodimo oz. preusmerimo. Ko lokalne skupnosti preko preprečevanja nastajanja in ločenega zbiranja na izvoru znižajo količine ostankov odpadkov, se v WTE napravah pojavijo proste kapacitete in zato z recikliranjem in kompostiranjem tekmujejo za odpadke. Pri MRBT pa lahko iste naprave uporabimo npr. za razvrščanje različnih bioloških odpadkov in s tem zagotovimo pridobivanje visoko kvalitetnega komposta. Zato MRBT za razliko od WTE nima negativnega vpliva na prizadevanja po večjih deležih recikliranja in kompostiranja, ampak ga celo podpira.
Prožnost glede investicije: Naprave, potrebne za MRBT, so bistveno cenejše od WTE naprav in njihove kapacitete lahko preprosto prilagodimo velikosti lokalne skupnosti. Zaradi velikosti investicije in vplivov na okolje, so postopki pridobivanja dovoljenj in sama gradnja WTE naprav, bistveno daljši od gradnje naprav za MRBT. To pomeni, da lokalne skupnosti s slednjimi lahko hitreje znižajo količine in negativne vplive ravnanja z ostanki odpadkov, hkrati pa jim omogoča, da z njimi upravljajo na lokalni ravni, ter tako najbolje izpolnjujejo načelo bližine in zagotavljajo svojo samostojnost.
Prožnost za prihodnost: V WTE napravah ostanke odpadkov spremenimo v pepel, s čimer izgubimo možnost nadaljnje analize tega, kar se v njih nahaja. S tem pa onemogočimo možnost snovanja strategij pristopa do proizvajalcev, da bi našli skupno rešitev, kako te odpadke preusmeriti iz odstranjevanja. Šele ko so ostanki odpadkov razvrščeni in jasno opredeljeni, lahko znane proizvajalce spodbudimo k skupnemu uresničevanju zastavljenih ciljev na področjih preventive, recikliranja in kompostiranja.
Zaradi vseh teh razlogov avtorji menijo, da WTE naprave niso in ne morejo biti most do doseganja Zero Waste ciljev, kot to pogosto trdijo njihovi zagovorniki. Na osnovi študije lahko sklepamo, da MRBTni zgolj okolju in zdravju ljudi najprijaznejši način odstranjevanja mešanih ostankov odpadkov, pač pazagotavlja najboljše dolgoročno strateško orodje, ki lokalne skupnosti tudi podpira na njihovi poti do Zero Waste.
To kaže aprila 2013 objavljena raziskava, ki ugotavlja, kateri način ravnanja z ostanki mešanih odpadkov lahko najbolj zniža negativne vplive na okolje in zdravje ljudi. Avtorji raziskave prihajajo iz ZDA in EU ter že vrsto let strokovno delujejo na področju raziskovanja okoljskih vplivov različnih pristopov ravnanja z odpadki ter strategij, ki so usmerjene v višanje stopenj pridobivanja materialov iz odpadkov.
