Bičanje konjev na kasaških dirkah nezakonito, država pa molči
ponedeljek, 25. avgust 2008 @ 22:30 CEST
Uporabnik: Sonce
V polnem teku je sezona kasaških dirk. Te imajo dolgoletno tradicijo, so pa tudi vedno bolj popularne in se jih udeleži vedno več obiskovalcev. Tako se je pred kratkim na hipodromu v Ljutomeru zbrala kar dva tisoč glava množica, vsa pozornost pa je bila namenjena izboljšavi nekega rekorda. Organizatorji so za rekord ponujali celo posebno denarno nagrado, saj so vsak evro od prodane karte namenili zanjo. Rekorda pa ni bilo. So se konji »izneverili«?
V Sloveniji kasaške dirke potekajo v smislu Pravilnika o kasaških dirkah, ki ga je sprejela Zveza društev kasaške centrale Slovenije, potrdila pa tudi državna komisija za tekmovanja s kopitarji. Po pravilniku je dovoljeno bičati konje, npr. v ciljni ravnini je dovoljeno konja z bičem udariti do 5-krat (75. člen). Po istem pravilniku (76. člen) je voznik dolžan voziti na zmago. Na kasaških dirkah tekmovalci uporabljajo za vodenje konj uzdo, ki ima jermene in brzdo.
Položaj živali med drugim ureja Zakon o zaščiti živali (ZZZiv). Ta zakon velja tudi za kasaške dirke in zato morajo biti ravnanja do konjev na kasaških dirkah v skladu z omenjenim zakonom. Po 15. členu ZZZiv-a je prepovedano stiskanje, udarjanje, zbadanje, suvanje živali, prepovedano je tudi preobremenjevanje živali in uporaba ustrahovane živali. Če pride do prepovedanega ravnanja, je storjen tudi prekršek, lahko pa pride tudi do kaznivega dejanja mučenja živali.
Bičanje konjev na kasaških dirkah pomeni udarjanje konjev in je zato po Zakonu o zaščiti živali prepovedano. Tudi uporaba biča, ne da bi prišlo do fizičnega stika med bičem in konjem, lahko pomeni kršitev ZZZiv-a, saj se bič mnogokrat uporablja za ustrahovanje živali. Konj tako iz strahu uboga voznika, ki mora že po pravilniku voziti na zmago in zato iz konja iztisniti vse moči. In pri tem seveda priganja konja tudi z bičem, da ta doseže čim večjo hitrost.
Zato je uporaba biča, ne glede na to da ni prišlo do fizičnega kontakta med bičem in konjem, v nasprotju z Zakonom o zaščiti živali, saj lahko vodi k preobremenjevanju živali ali k ustrahovanju živali oziroma uporabi ustrahovane živali, kar pa je prepovedano po 8. alineji 15. člena. Po ZZZiv-u tudi ni dovoljeno stiskati živali (15. člen).
Jasno je, da na kasaških dirkah prihaja do stiskanja konjev, saj je oprema za vodenje konjev narejena tako, da se ravno s stiskanjem doseče cilj, to je vodenje konja (desno, levo ...). Uzda z brzdo, ki je potrebna za vodenje konja, stiska konja in ko voznik na dirki potegne za jermene uzde, ta konja še bolj stisne. To pa je prepovedano po prvi alineji 15. člena ZZZiv-a, saj ta izrecno prepoveduje stiskanje.
Kasaštvo pomeni za večino konjev stres, bolečine, strah, vznemirjenost in preobremenitev. Seveda ne velja to samo za tekmovanja, enako ali še bolj velja to za čas treninga. Napori na treningih in tekmah lahko povzročijo konjem hudo izčrpanost, kar lahko pripelje tudi do poškodb, pljučnih krvavitev ali celo srčnih napadov. Strah, bolečine in nepotrebno vznemirjanje se po ZZZiv-u smatra za trpljenje živali, preobremenjevanje pa je izrecno prepovedano.
V 3. členu ZZZiv-a je tudi določeno, da nihče ne sme brez utemeljenega razloga povzročiti živali trpljenja, bolezni ali smrti. Ali je tekmovanje utemeljen razlog za povzročanje trpljenja, bolezni ali celo smrti konjev? Ali je uživanje publike utemeljen razlog za trpljenje živali? Če je to bilo mogoče včeraj, danes ni več. Živimo v 21. stoletju in ne v srednjem veku. Država naj bi po ustavi ustvarjala možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije.
Ali je bičanje konjev del kulture? Konji ne morejo biti tekmovalni artikel ali osnovno sredstvo za izpolnjevanje človekovih interesov, mnogokrat zelo nizkotnih, saj so živa bitja s svojimi občutki, čustvi, inteligenco, dušo in ne stvari. Sedaj že znanstveniki opozarjajo na dejstvo, da imajo živali svojo osebnost. Dejstvo, da se konje tretira kot tekmovalni eksponat, krši njihovo dostojanstvo, pa tudi dostojanstvo mnogih ljudi, ki zagovarjajo pravice živali. Razvoj gre v smeri priznavanja pravic živalim, v Sloveniji pa se še bičajo nedolžne živali, bitja z osebnostjo.
Kot že navedeno, bičanje konjev je po Zakonu o zaščiti živali prekršek sam po sebi. Sama kasaška dirka pa je lahko tudi surovo ravnanje s konjem, če gre za konja, ki je bičan, ki ga stiska brzda in mu povzroča bolečine, ki ga je strah, ki mora teči ob hudi pripeki.
Če se upošteva mnenje nekega dobrega poznavalca konj, ki je izjavil, da se konjem »utrga«, ko morajo doseči najvišjo hitrost, gre celo za izredno hudo trpljenje, ne samo fizično, temveč tudi psihično. Kako se lahko konj dobro počuti, če je bičan, stiskan, ustrahovan, mora teči ob hudi pripeki? To si je težko predstavljati. Zato bi lahko šlo v tem primeru tudi za kaznivo dejanje mučenja živali.
Ali si je mogoče zamisliti trpljenje ubogega konja, ki mora teči v zanj nenormalnem koraku? Kas je namreč nenormalen način teka, konja žene voznik, ki vozi na zmago ter konja »disciplinira« z bičem. Kdo bi bil konjevem mestu? Mogoče kakšen član državne komisije za tekmovanja kopitarjev, ki dopušča kršenje ZZZiv-a? Ali kakšen inšpektor VURS-a, ki zamiži na eno oko, ko se spremlja kasaško dirko, kjer udarjajo nedolžne konje? Ali kakšen klerik, ki po eni strani uči, da so konji od Boga ustvarjena bitja, po drugi strani pa dopušča hudo zlorabo bitij, za katere trdi, da jih je ustvaril Bog? Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim. Zakaj se zlato pravilo ne izvaja tudi do živali?
Nerazumljivo je, da Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, VURS ali policija (ta je v nekem svojem pisnem mnenju zapisala celo, da bičanje konjev ne pomeni kršitve ZZZiv-a), ki dobro poznajo dogajanje na dirkah, ne reagirajo – torej delujejo nezakonito. Nerazumljivo je, da veterinarski inšpektorji ne prepovedo kasaškim klubom bičanje konjev, kar bi morali storiti v smislu v 43. člena ZZZiv-a in ne kaznujejo storilcev posameznikov z globo, ki je od 400 do 800 EUR oziroma za klube od 1.600 do 42.000 EUR. Nerazumljivo je, da Komisija za tekmovanja s kopitarji, ki jo je ustanovila država, oceni sporni pravilnik kot primeren, čeprav ta napeljuje na nezakonita dejanja. Zakaj državni organi ne ščitijo ubogih konjev, čeprav so plačani za to?
Nerazumljivo je, da upravne enote dopuščajo bičanje oziroma kasaške dirke, ki evidentno pomenijo kršenje ZZZiv-a, čeprav so tudi one dolžne po 2. členu istega zakona živali ščititi. Svetla izjema v tem pogledu je delno Upravna enota Ljutomer, ki v dovoljenju za organizacijo kasaških dirk zapiše pogoj, da morajo biti tekmovalci pred dirko opozorjeni, da ne smejo udarjati konj z bičem oziroma da bo preprečeno kakršnokoli grobo ravnanje s konji.
Vlado Began, Varuh pravic živali pri Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice
Država naj bi po ustavi ustvarjala možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Ali je bičanje konjev del kulture?
V polnem teku je sezona kasaških dirk. Te imajo dolgoletno tradicijo, so pa tudi vedno bolj popularne in se jih udeleži vedno več obiskovalcev. Tako se je pred kratkim na hipodromu v Ljutomeru zbrala kar dva tisoč glava množica, vsa pozornost pa je bila namenjena izboljšavi nekega rekorda. Organizatorji so za rekord ponujali celo posebno denarno nagrado, saj so vsak evro od prodane karte namenili zanjo. Rekorda pa ni bilo. So se konji »izneverili«?
