Pravica do boga se sliši absurdno, a je bolj logična kot biološke pravice. Človeške pravice je potrebno pretehtati, uzakoniti in dobro zagovarjati. V nasprotju so božje pravice zapisane v vsakem človeku kakor vesoljni temelji zakon. Ker so določene in so dejstvo, jih ni potrebno uzakoniti. Ukrivljanje ni mogoče, kakor ni mogoče materialnemu času ukazati, naj teče po spremenjenih zakonih. Kakor je čas temeljni zakon materialnega sveta, tako je pravica do boga dejstvo in absolutna pravica vsakogar.
V svetu krvi in nasilja se mora vsako bitje boriti za svojo hrano, dom, razvoj, varnost ... pa naj bo to rastlina, žival ali človek. Vse tukaj, ne glede na to kako zanimivo, pestro, imenitno podobo ima, je podvrženo smrti, z pravicami vred.
Celo pravica do svobodnega razmišljanja je bila skozi zgodovino preganjana. Uzakonjene pravice mnogokrat delajo krivice.
Kolo časa se obrača leta, stoletja, eone dolgo in težko bi trdili, da smo našli nekaj čisto novega, nekaj, kar se ni že zgodilo. To velja celo za nastajanje in izginjanje človeških ras.
V svetu je polno moralno-religioznih tokov, razumevanje univerzalne resnice pa je mnogokrat označeno za norost. Božjim pravicam se pogosto prostovoljno odrekamo zaradi nerazumevanja, sposobnost za njeno prepoznavanje je premedla – pa vendar, ne glede na to kako veliko nasilje izvajamo proti temeljnim zakonom, ostaja dejstvo, da smo del njega, pa čeprav mnogokrat žalostni, trpeči, nasprotujoči del. Podobna je neizmerna ljubezen matere, ki brezpogojno ljubi svojega otroka, ne glede na gomilo nasprotovanja in bolečine, ki ji ga povzroči, tudi dejstva da je njegova mati, ni mogoče izbrisati.
Snovna oblika je popolnoma posvečena duhovni zgradbi. Temelji te zgradbe stojijo na vesoljnih temeljnih zakonih. Dvojnost kaže človek sam, ki kot osebnost izvira iz zemeljske narave, v svojem bistvu pa pripada sveti zemlji. Na eni strani snovni svet, v katerem je duhovno tako rekoč ujeto in na drugi strani življenje duhovnega sveta, ki je neodvisno od vsakršne vezanosti na snov. Obstaja zemeljsko sonce, vir svetlobe in toplote, ki omogoča vse življenje na zemlji in večno sonce, izvor vse modrosti in resničnega življenja. Dokler ne doživimo, da bi v našem življenju vzšlo duhovno sonce, tako dolgo živimo v temi.
»Zvok večnosti« je prisoten v vsakem človeku. Morda ga na splošno res ne slišimo več, vendar prvobitna vibracija izkoristi vsak trenutek, ko je človek morebiti odprt. Spominja ga na smer, ki bi jo lahko izbral, da bi dosegel harmonijo in svoje pravo mesto. Zaradi ravnanja vseh bivajočih na svetu so vibracije ozračja prenasičene z lastnimi stvaritvami, ki vedno znova preglasijo prvobitni ton. Slišimo ga lahko le, če z njim uskladimo kakovost svojega mišljenja, čutenja in dejavnega življenja.
Pravica do boga se sliši absurdno, a je bolj logična kot biološke pravice. Človeške pravice je potrebno pretehtati, uzakoniti in dobro zagovarjati. V nasprotju so božje pravice zapisane v vsakem človeku kakor vesoljni temelji zakon. Ker so določene in so dejstvo, jih ni potrebno uzakoniti. Ukrivljanje ni mogoče, kakor ni mogoče materialnemu času ukazati, naj teče po spremenjenih zakonih. Kakor je čas temeljni zakon materialnega sveta, tako je pravica do boga dejstvo in absolutna pravica vsakogar. 
