Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Pravi-Clovek-Telo-Sila-Duh




Pravi človek

torek, 27. december 2016 @ 05:02 CET

Uporabnik: Miran Zupančič

Pravi človek kdo je to? Ali je v nas skriti Pravi človek? Če je, kakšne narave je? Za telesnega človeka je življenje, kakršnega pozna, realnost. Materijo v vseh njenih stopnjah izkuša kot edino resničnost. To velja tudi za njegovo lastno telo. Z njim se poveže. Kajti sebe doživlja skozi lastno telo. Istočasno podoživlja bolečino neobstojnosti minljivega, kar je zakonitost vsega mesenega. To seveda ne more biti pravi človek, kot samo biološko bitje.

V sedmi knjigi Corpus Hermeticum odgovarja Hermes Trismegistos v verzih 5 – 8 na Tatovo vprašanje:« Zakaj, o Oče, ni Bog dodelil Duha vsem ljudem?« z besedami » Hotel je, sin moj, da bi vse duše lahko dosegle povezavo z Duhom, vendar kot nagrado za dirko. Poslal je veliko, s silami Duha napolnjeno mešalno posodo, in pooblastil poslanca, naj oznani človeškim srcem:« Potopite se v to mešalno posodo, ve duše, ki to zmorete; vi, ki to verjamete in temu zaupate, da boste vstali k Njemu, ki je poslal mešalno posodo; vi, ki veste, za kakšen cilj ste bili ustvarjeni«.

Mešalna posoda je simbolični pomen za neko drugo realnost od te , ki jo vsi poznamo. Označuje upočasnjeno vibracijo neke vzvišene duhovne dejavnosti, neke druge kvalitete časa. Ta dejavnost vzpobudi dušo – kot pravi Hermes - , da se potopi v sile Duha in dopusti, da jo le-te očistijo. Tako duša ohrani stik z Spoznanjem, z živim spoznanjem Boga, ki se dviga iznad vseh človeških omejitev in vodi k ponovnemu rojstvu. Vendar – in to je treba jasno povedati se to ne zgodi v smislu nadnaravnega, biološkega razvoja, ampak kot proces v čistem, eteričnem telesu. ( matrici fizičnega telesa.

Iz Corpus Hermeticuma je razvidno, da imajo v principu vse duše zmožnost, da se ponovno povežejo z Duhom. Hkrati pa postane jasno, da je tega sposobna le očiščena duša. Tega je zmožna le tista duša , ki ni obtičala omejena z razumom, temveč je premagala tridimenzionalni svet v sebi. Duhovno se v eterično snovnem izraža preko duše. Tega tradicionalna znanost sicer ne more dokazati, zato pa ni nič manj resnično. Nasprotno, že od nekdaj obstajajo številne upodobitve, ki v nižjem življenju kažejo senčno sliko višjega življenja. To velja tudi za glasbo.

V Wagnerjevi opri Parsifal trka na vrata gralskega gradu in govori:« Vsemogočni Oče, poglej me z viška, prisluhni mi, rotim te v prahu. Ne dopusti, da bi šla v nič moč, ki mi jo je dal tvoj čudež.

Iskanje vesolja v atomu.

Takšna vprašanja so spremljala človeštvo že stoletja. Človeštvo je vedno iskalo vzroke, smisel in soodvisnost stvarstva, izvor življenja. Ne le religije, tudi znanost in umetnost sta pri tem v različnih kulturnih obdobjih prevzeli vodilno vlogo ena za drugo ali obe skupaj. Danes ima ponovno glavno besedo znanost in v velikem in v malem, v svetu in v atomu išče rešitev uganke. Še vedno pa je njeno izhodišče materija v vseh stopnjah zgoščenosti.

Ruski kemik in prostozidar Dimitrij Ivanovič Mendelejev ( 1834-1907) je leta 1869 postavil periodični sistem do tedaj znanih kemijskih elementov, katere je glede na njihovo atomsko maso uredil v sedmerno koordinatno mrežo. To je bila analitična podoba snovnega razodevanja z vodikom kot prvim elementom na čelu.

Moderni kemiki poročajo o 118 elementih, ki so jih medtem odkrili. Vendar elementov, ki sledijo št. 95, ni možno najti v naravi v čistem stanju. Proizvajamo jih lahko le umetno, so zelo kratkotrajni in se obnašajo nepredvidljivo.

Kaj je znanstveno nedokazljivo.

Znanost, ki temelji na Newtonu, izhaja iz snovne dokazljivosti pojavov iz ponovljivosti eksperimentov. Ta izhodišča pa so sčasoma postala vprašljiva zaradi novih odkritij, izračunov in pogledov. Na primer: morfogenetskih energijskih polj ne moremo dokazati z inštrumenti, a so kljub temu za novo znanost popolna dejstva.

Ezoteriki bi ta ista polja opisali kot neskončno diferencirane astralne svetove. Predvsem atomska znanost od leta 1900 dalje vročično raziskuje odnos med prostorom in časom. Lahko si predstavljamo, da bi Bog lahko » prostor«. Hermes pravi Asklepiju v šesti knjigi Corpus Heremeticum: » Če univerzalni prostor pretehtamo v naših mislih, tedaj si ga ne zamišljamo kot prostor, temveč kot Boga; in če se v naših mislih pojavi prostor kot Bog, ne gre za prostor v običajnem pomenu besede, temveč za dejavno silo Boga, ki vse obdaja.«

Znanost je postavila in preizkusila že številne matematične modele in formule, da bi prišla na sled odnosu med prostorom in časom, vendar pri tem ni dobila nobenih rezultatov. V Platonovih in Pitagovorih časih so imeli Grki že veliko znanja o najmanjši enoti. Imenovali so jo atomos, kar pomeni » nerazrezreljiv », kasneje pa je ta beseda prišla v splošni besednjak kot » nedeljiv«. Vendar ima nedeljiv pomen predvsem v smislu » nedotakljiv«.

Znanje o atomu se je do danes izjemno poglobilo. Atom je verjetno najmanjši znani univerzum, vesolje v vesolju. Tu ne gre za znanstveno fantastiko, temveč za realnost.

Sam Albert Einstein je vpeljal, kar je v knjigi Skrivni nauk H.P.Blavatske opisano kot izvor inspiracij,- teorijo četrte dimenzije: čas kot četrta dimenzija. Danes se znanost ukvarja s teorijami o gibanju valov v string modelih. In nadalje razmišlja, da je v bistvu vse elektrika,energija, vibracija. Ali ni tudi Einstein odkril, da je materija strnjena energija, da se torej nenehno nastajajoče nosilne vibracije večnosti ovijejo v meso?

Alkimisti so poznali štiri elemente-kot stanja materije: ogenj, zrak, voda in zemlja. S tem so nakazali tudi na štiri človekova telesa: mentalno, astralno, eterično-življenjsko in telesno telo. Hlepeli so po tem, da bi v svojih retortah nižje vibracije četvernega človeka (osebnost), torej svinec, predelali v neskončno višje vibracije Božanskega, vibracije zlata, Duha.

Štirje elementi so štiri vrste razodevanja atoma. Eter je označen tudi kot peto razodevanje atoma. Eter je gradbeni element celotnega stvarstva( Ideja). In na mnogo nižjih vibracijah je vodik kot gradbeni element vidnega sveta. Skupaj s kisikom tvori vodik tekočino vodo, a tudi sneg, točo, led in paro. To so splošno znane oblike. Novejše japonske raziskave so pokazale, da na vodo lahko izjemno močno vplivamo, in sicer tudi z mislimi, besedami, glasb ali zgolj s prisotnostjo določene osebe, in tudi z vibracijo. Že preko telesne vode zlahka vplivamo na človeka in z njim lahko manipuliramo. In kje je sedaj njegova visoko cenjena samostojnost, njegova avtonomija

Že sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja so dokazali, da imajo vse celice človeškega in živalskega telesa ter rastlin svojo zavest. Reagirajo na misli, čustva, tudi če so ločene od materinskega telesa( poligraf). Celo velike časovne in krajevne razdalje na to nimajo vpliva. Toda človek pa je še več kot voda, celice, organi, več kot meso. Človek, žival in rastlina imajo dušo, imajo zavest. Vsa materija ima zavest, vendar pa je v » hiši smrti«- (Jakob Bohme) zavest pogojena s časom in vezana na materijo kjer pa je resnično življenje, ne more biti smrti v absolutnem smislu. Razpad sestavljene materije imenujemo smrt. » Prah si in v prah se povrneš«, pravi, toda v absolutnem smislu smrt ne obstaja. Tako imenovana smrt ni uničenje sestavljenih elementov, ampak le prenehanje delovanja sile, ki jih povezuje.

Obratno lahko ugotovimo, da resnično življenje ne more obstajati tam, kjer se ta povezujoča sila lahko ukine, kjer vlada zemeljska smrt. Tam je življenje lahko največ le neka oblika obstoja, neka zemeljska vibracija, ki je ujeta v konkretno meso. To velja tudi za zemeljskega človeka. A človek je več kot le zemeljsko življenje.

Svetopisemske zgodbe o stvarjenju poročajo o Duhu, ki je lebdel nad vodami. Najvišja emanacija neprepoznavnega se izraža v prasubstanci. Stvarstvo se razodeva kot eter. Hermes pravi, da se ves svet razodeva v sedmih krogih. V kozmogoniji poročajo o sedmih stopnjah razodevanja etra v prvotnem , človeškem življenju, ki je nastalo iz Duha, Duše in telesa.

» Ti, o duša, moraš spoznati lastno bitje«

Ta stavek pojasnjuje različne oblike pomoči tudi v današnjem času. Zemeljski človek kot nosilec on plašč resničnega človeka je postavljen pred resničnost Božanske resnice Ali bomo razumeli ta misterij? Bomo začeli iskati Resnico tudi v sebi samem in ne nekje zunaj sebe? Hermes je na ta vprašanja odgovoril v knjigi Opominjanje duše, v 12. poglavju:« Ti, duša, moraš spoznati svojo lastno bitje, njegove vidike in oblike. Ne misli, da obstaja le v enem edinem vidiku, ki bi ga ti želela spoznati in bi bil zunaj tebe. Ne, vse, kar moraš spoznati, je v tebi.«

Svet je v teh zvezdnih letih znova stopil v obdobje vodnarja, kar zmanjšuje njegovo snovno gostoto. Postaja tako rekoč transparenten. Vse se razodeva in na celotni črti maske padajo. Vse postaja vidno in predvsem prepoznavno. Nič in nihče se več ne more skriti. Tudi trpljenje človeštva in nepopolnosti vsakega človeka postaja vse bolj očitna. Človeštvo dejansko trpi. Kdor v svoji bližini in širše to ne vidi je dejansko slep. Številni ljudje to spoznavajo in s trudijo najti pravo usmeritev. A kako in kje najti pravo pot?

Kdor se tega trpljenja še ne zaveda, si tega vprašanja še ne more zastaviti. On sam mora hrepeneti po tem, da bi lahko začel iskati Resnico. Šola zorenja ga pusti zoreti v številnih rojstvih, dokler se ne začne spraševati, zakaj se imenuje »človek«. Dozoreti mora za iskanje, za iskanje vzroka svojega obstoja. Danes veliko govorimo o duhovnosti. V današnjem norem svetu se to izraža v meditaciji, obračanjem vase in ozaveščanju.

Človek išče ravnovesje in mir, vendar prinašajo tehnike meditacije tudi v svoji najvišji obliki le mistično zamaknjenost ali razsvetljenje začasno harmonijo. Ali to pomeni isto kot dvorezni meč Božanskega Duha? Ali to pomeni isto kot meč, o katerem govori Jezus v Matejevem evangeliju:« Nisem prišel, da bi prinesel mir, temveč meč?« Ali pomeni isto kot ognjeni meč?

Duhovnost je za človeka, ki je usmerjen zgolj le na materijo, nesmisel, nekaj povsem nemogočega. Za mnogi ni več kot le pomirjevalo. Duhovni aspirin. Le nekomu , ki se potopi v Božansko mešalno posodo, se lahko Duh poveže z novorojeno dušo. Ta enost presega vsak razum.. To je notranje razodevanje vseprisotnosti, četrte dimenzije, ki jo lahko označimo kot prepustnost ali »prehodnost«, kot prepust, prehod v peto, šesto in sedmo dimenzijo, ki so vse popolnoma duhovne.

Poslanci , modri, evangeliji, duhovne šole, so razodevanje večnosti v času. Človek , ki temu odpre svoje srce, se zave, za kakšen cilj je bil ustvarjen. Gre torej zato, da bi pridobil zavedanje. Verjetno je iz tega razloga rekel Gustav Meyrink v svoji knjigi Hiša ob zadnji laterni v poglavju Iz njegovega dnevnika: »Danes, po dolgi, nemirni , se mi je nenadoma posvetilo in zdaj vem, kaj je resnični smisel vsega bivanja.«

Ja v današnji dobi Vodnarja- zapre vodnar vse možnosti in omejitve Rib ( prejšnje dobe) in prinaša nov, toda močan impulz univerzalne Kristusove sile, ki zruši zapor človeškega ega( jaza). Kako ljudje na to reagirajo je njihova svobodna izbira. Lahko doživljajo veselje, da gre njihova pot skozi zemeljsko dolino solz h koncu. Obstaja pa tudi možnost , da novih možnosti ne prepoznajo in se oklepajo vsega starega. Prva reakcija je pozitivna, druga pa je , še vedno negativna, ki ljudi zapre v svoje lastne omejitve.
Konec.

Miran Zupančič

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Pravi-Clovek-Telo-Sila-Duh







Domov
Powered By GeekLog