Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Prastare-Modrosti

Tat, ki nikoli ne počiva 1.del sreda, 10. april 2019 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Prastare modrosti so kot dobro vino: s starostjo pridobivajo vrednost. Osebne in družbene stiske današnjega časa bi lahko hitro rešili, če bi upoštevali eno od njih, nekoč napisano nad vhodom v preročišče v Delfih: Človek, spoznaj samega sebe. Hudo je, da se niti ne zavedamo, kako malo dandanes vemo o sebi in o dogajanjih v naši notranjosti. Ne le v sledilcih budizma, tudi v vsakem od nas tli želja, da bi se izognil trpljenju. A budistični nauki so precej tuji ušesom povprečnega zahodnjaka. Um sodobnega človeka je zahteven in pričakuje, da mu je razloženo, zakaj naj bi se držal posameznih nasvetov; sam želi presoditi, ali je priporočeno primerno zanj ali ne. Sprejeti je treba dejstvo, da se dejavnik, odgovoren za vse stiske, trpljenje in zlo, ki ga doživljamo, skriva v nas samih. Slavni filozof Emmanuel Kant je razlagal: »Zaman se bojujemo z zunanjim zlom, če ne opravimo s sebičnim, pohlepnim in prestrašenim egom. Zunanje je le odslikava notranjega.« Tako misel, da nam življenje krojijo zunanji dejavniki, kot predstava, da na dogajanja v naši notranjosti ne moremo opazneje vplivati, sta zmotni. Končna resnica je tale: zavestno opazovati in nadzirati to, kar se dogaja v nas, je edini način, da se izognemo pogubnim dogajanjem, ki naša življenja spreminjajo v moro, in edina pot v kakovostnejše življenje. V človeku se nahaja stabilno zavestno jedro, svobodna duhovna zavest (»duša«), ki pa je podvrženo motilnemu dejavniku. Ta dejavnik je notranji glas, s katerim se v naši zavesti odvija skoraj neprekinjen dialog ter tako usmerja tok naših misli. Imenujejo ga lažni jaz ali kratko »ego«, faktor, ki mu posvečamo mnogo premalo pozornosti. Ta je tisti, ki zasenči svobodno duhovno zavest in nas prekrije z mentalno navlako, ki nam komajda še pusti dihati. Na nenehno izmenjujoče se pobude ega se brez pomišljanja vživljamo in izgubljamo stik s samim seboj. Ego je kot temen oblak, ki zakrije naše notranje sonce – dušo. Ko nadzira naše čustvene in miselne procese, ega ni lahko prepoznati, ker nenehno menja vloge: zdaj nas navda z užaljenostjo, zdaj z jezo, kasneje z malodušjem ali obupom, privošči si izlet v ljubosumje ali histerijo … Čeprav govori z enim glasom, gre v resnici za množinsko bitje z neštetimi interesi. Ob pluralizmu obrazov ega, malih »jazov«, ne moremo slediti enemu cilju in delovati iz lastnega središča zavesti, ker slepo sledimo komponenti ega, ki nas trenutno obvladuje. Domišljamo si, da imamo lastno individualnost in svobodo odločanja, a to je le iluzija. Kaj je resnična svoboda, ne vemo, saj je nikoli zares ne občutimo. Ob slepem sledenju številnim provokacijam ega - željam, strahovom in ambicijam, ob odzivanju po ustaljenih vzorcih, utečenih programih in nezavednih vzgibih, nas bolj kot ime »človek« označuje ime »biološki robot«. Kolikšen del življenja predstavlja rutinsko odzivanje? Ego nas pretvarja v bitja, ki jih označuje notranja razcepljenost, neozaveščenost svojih vzgibov, strah pred neznanim in drugačnim. Naša zavest tudi v budnem stanju, čeprav se tega ne zavedamo, ni zares budna. Naš um je ujet, ustekleničen, zavzema takšno obliko, kakršno mu diktira ego. Preko naših misli in čustev obvladuje tudi naše fizično telo. Ego je prepričan, da so vse pomembne stvari zunaj, zato tudi sebe iščemo v zunanjem svetu. Odrezani od svojega bistva smo nasedli laži, da smo nepomembna smet v vesolju, ločeni od sonca in zvezd, nemočna bitja, ki ne morejo spremeniti ničesar. Zato tudi ne pomislimo, da je vse to,na kar smo pristali, nevredno človeka. Nezavedno počnemo grozljive, odvratne stvari, ob tem pa si zatiskamo oči in si samoljubno domišljamo, da so za vse krivi drugi. Večina si življenja brez ega preprosto ne zna predstavljati; ustaljena je predstava, da je odločilen za naš obstoj in preživetje. Neobveščeni o dogajanjih v naši notranjosti se popolnoma podrejamo njegovi nadvladi, ki se je, napol speči, niti ne zavedamo. Številni, ki ne ločijo med dušo in egom, se mu bodo ob branju teh vrstic ogorčeno postavili v bran,misleč, da je napadeno njihovo intimno bistvo. Ne zavedajo se, da se nahajajo v vlogi zapornika in paznika hkrati. Prvi je zelo jasno in poglobljeno o fenomenu ega in odločilnem pomenu njegove odstranitve spregovoril duhovni učitelj in avatar vodnarjeve dobe, Samael Aun Weor. Opozoril je na njegovo povezavo s spolnostjo ter na pomen ustrezne spolne prakse za naš duhovni razvoj. O soočanju z egom in njegovim odstranjevanjem govori v knjigi Revolucionarna psihologija in številnih drugih. Navaja osupljiv podatek, da v sedanjem obdobju ego obvladujev povprečju 97 odstotkov našega delovanja in »pokuri« prav tolikšen delež energije duše. Med avtorji, ki tematiko ega zelo dobro predstavljajo, je vredno omeniti tudi pisatelja Echarta Tolla. Nujno je spoznati, da ego nima nič skupnega z našim resničnim duhovnim bistvom, da gre za umetno strukturo v nas, ki jo je treba ozavestiti in onemogočiti. Vse dokler tega ne storimo, napredka v življenju, ki je bolj životarjenje, ne more biti. Biti srečen takrat, ko deluje ego, ni mogoče. Sreča se pojavi v trenutkih, ko um, voden od ega, umolkne. Ta Satanska struktura v nas, ki duši našo božansko bit, našo duhovno esenco, je izvor vseh naših težav. Smrt ega pomeni rojstvo resničnega človeka. Tudi žitno seme mora umreti, da se iz njega rodi mlada rastlina. Z razkrajanjem ega postajamo ljubeče bitje, postopoma se krepi luč v nas. SE NADALJUJE Zoran Železnikar Vir: www.prisluhni.si Komentarji (2) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog