Zbogom potrošništvo

torek, 30. oktober 2012 @ 05:02 CET

Piše: Bern Jurečič v novi številki Karme plus

Oglejmo si najprej tri slike.

Prva slika. Ko je mamica svojo majhno punčko pripeljala v vrtec, ji je naročila, naj bo pridna in naj nikomur ne nagaja. Nato jo je poljubila kot vsak dan in se obrnila ter trdo odšla. Popoldne je ni bilo po otroka, in ko so vzgojiteljice iskale kak kontakt, so pokukale tudi v otrokove žepke in presenečene našle listek, na katerem je pisalo, da otroka prepušča njim, ker sama ne more več skrbeti zanj, naj dobro poskrbijo za njeno hčerko in da vsem želi vse dobro.

Pretresljiva zgodba iz Grčije, ki je pred tedni obkrožila cel svet. Še bolj presenetljivo pa je dejstvo, da mala Eleni sploh ni osamljen primer, ampak je samo v Grčiji v zadnjem času več sto takih otrok!

Druga slika. "Ko sem pred dvema letoma naredila magisterij, sem še imela upanje, da bom lahko dobila bolje plačano delo. Danes vem, da je to utopija, in si želim, da še te službe, ki jo imam, ne bi izgubila. Ker z nekaj več kot 800 evri na mesec ob vseh stroških ne bom mogla financirati še sinovega študija, sem ob popoldnevih začela delati na črno. Postala sem snažilka." Zgodba 44-letne Alenke iz Celja, objavljena v dnevnem časniku (Dnevnik, 11.9.2012, 10)

Tretja slika je lepljenka časopisnih naslovov. "Tuje banke potopile gospodarstvo, zdaj napadajo še gospodinjstva", "Manj socialne države", "Sveta vojna proti bankirjem", "Po hrano h koreninam prednikov/Vse se draži, ljudje pa vedno bolj iščejo alternative preživetja". Nesmiselno je navajati vire, saj bi podoben izbor dandanes lahko nabrali praktično kjerkoli …

KUPITE, KUPITE, KUPITE!

Naši poštni nabiralniki so vedno polni reklamnih materialov. Velik del artiklov v njih je sezonskih in letos je nenavadno bogata ponudba, vsekakor bolj kot lani in leta prej, peči na trda goriva. Potem ko smo v preteklih letih drva najprej zamenjali s premogom, tega s kurilnim oljem, tega s plinom ali toplotno črpalko ali geotoploto, in potem, ko smo že zbirali denar za sončne kolektorje, katerih ponudba je bila še lani zelo bogata … Je kurjenje na drva kar naenkrat poceni? In ni ekološko sporno – ali nismo svoj čas slišali veliko o tem? Se vračajo kaki stari časi? Velik del prebivalstva je gozdove prodal, prepustil žlahti, "ki se ji še da ukvarjati s tem", ali enostavno opustil – se bo to obrnilo?

Avtorjeva ranjka mama je veliko hodila po gozdu. Ni ji bilo odveč, če ni iz njega prinesla nobene gobe ali kostanja, preprosto je uživala v njem. S psičko sta šli na sprehod in se pogovarjali ter si naredili lep dan. Jo pa je vedno znova zmotilo, koliko je na tleh trhlega in polomljenega lesa, ki ga lastniki ne pospravijo. Seveda, smo si mislili, babi je zrasla v nekih prejšnjih časih, ko so ljudje še nabirali dračje in ga domov nosili zvezanega v butare. Če bi bilo po njenem, bi take lastnike prisilila, da svoje gozdove pospravijo ali pa naj se dogovorijo s tistimi, ki nimajo denarja, da si lahko dračja in lesa naberejo po svoji volji, in gozdovi bi bili pospravljeni. Toda to se je dogajalo v osemdesetih, kdo takrat ni imel denarja za kurjavo? Seveda ji nismo nasprotovali, konec koncev je imela prav, toda čase, o katerih je govorila, smo odpisali, svet gre naprej, smo si mislili.

In res je šel. Zadnjih šestdeset let je bil svet deležen sistematičnega prepričevanja o tem, kaj je dobro za nas. Po vsaki vojni sledi obdobje izgradnje, neke države so razsute in potrebujejo več časa, pomoči ali notranjih rezerv kot druge, da bi se pobrale. Nekatere druge, ki so vojno po možnosti preživele z manj težav, prevzamejo močnejšo vlogo. Tiste, ki so zaradi vojne morale popraskati vse notranje potenciale, imajo po koncu vojne prednost, pridobitne so, učinkovite, uspešne.

Po drugi svetovni vojni so se pisale različne zgodbe, Združene države so zaradi svoje specifičnosti (že prej so bile obljubljena dežela, kamor so se stoletje dolgo zatekali ljudje, ki so bili prisiljeni tekmovati in se dokazovati, da bi najprej preživeli, potem pa še uspeli, če je mogoče) lahko igrale vodilno vlogo, saj njihova velikanska industrija ni utrpela nikakršne škode. Kot prijateljska država, pripravljena pomagati, so pridobivale vpliv in osvajale svetovni trg brez vojne. Ker so bile zastavonoša tudi pri razvoju, so najbolj napredovale v pogledu medijev in prve razvile prednost tako televizije kot filma. S slednjim so razvile podobo o "ameriškem snu" in "ameriškem načinu življenja", televizija pa jim je omogočila nemoteno reklamo in obdelovanje potrošnikov.

Konjunktura je prinesla tudi razvoj proizvodnih kapacitet, in ker doktrina ni promovirala kvalitete, ampak nenehno gospodarsko rast kot najboljše ogledalo uspešnosti, je bilo proizvodov vedno več, kot jih je prebivalstvo lahko pokupilo. Čeki, krediti in kasnejša genialna iznajdba, kreditne kartice, so samo logični podaljšek trenda, ki se je še pred desetletjem zdel kot neskončen …

Pa se je zalomilo

Kako bi lahko bilo drugače, kot da smo si – ob vse večjih možnostih in prepričanju, da so pred nami še svetlejši časi – nakopali kredite in si nabavili veliko različnih stvari, brez katerih bi se tudi dalo, a kaj, ko "moramo imeti večji televizor od sosedovega novega!" … Trgovci so znali pritisniti na vsa naša skrita čustva, izšolani so, da to počno. Ko ni šlo na kredit, so prišli lizingi, za avto, za stanovanje, za vse. Rdeča nit vsega tega dogajanja je bila prepričano neomajna trditev "bomo že plačali".

Ko je udarila svetovna ekonomska kriza, smo prvih nekaj let z grozo opazovali reakcije in upali, da k nam ne bo udarilo. No, to se seveda ni moglo zgoditi. Če bi imeli z lastno državo v samem začetku toliko težav, da bi se morali boriti zanjo ali jo postavljati iz nič, bi bilo drugače – imeli smo srečo, da smo lahko zgolj pregrupirani nadaljevali zgodbo in po nekaj sušnih letih živeli kot prej.

Potem pa se je začelo. Težko je reči, kaj je bilo prej, a banke naenkrat niso več dajale kreditov, terjatve in opomini so začeli deževati z vseh strani, računi so prihajali že nekaj dni pred koncem roka, za katerega so veljali, … Reakcija potrošnika je bila logična – umaknil se je nazaj in začel preštevati po denarnici ter sestavljati prioritetne liste. Kozmetičarke, maserke, monterji in stotina drugih profilov danes dela praktično samo še za stroške, število strank je drastično padlo. Posledično se je – močno podprto s padanjem vrednot in moralnih standardov v družbi, ne samo pri nas – zmanjšala kupna moč prebivalstva in povečal strah pred jutri. Kupci smo začeli odkrivati kmete, pri katerih zelenjavo kupiš kar doma na kmetiji in se izogneš požrešnim posrednikom. Trgovine vedno več proizvodov prodajajo v akcijah, med katerimi najdemo že skoraj smešne cene (in se kislo sprašujemo, ali ni bilo mogoče po njih prodajati tudi pred nekaj leti) … 

"žal mi je, toda niste plačali!"

Naslednja faza so pritiski. Tisti, ki imajo to možnost, svoj artikel enostavno odtegnejo – če ni plačan račun, odklopijo telefon ali internet, ustavijo dobavo energenta, ustavijo poslovanje in podobno. Popoln obrat v doktrini! V borega pol leta smo iz "bomo že plačali" prišli na princip "kupi toliko, kolikor imaš denarja"! Je to sploh še potrošništvo? Nas reklame še zanimajo? Velik bel avto za 13.999? Velika nova hiša bankrotiranega zakonskega para za 79.000? Nas zanima?

Tisti, ki so se še nedavno dičili s celo serijo kreditnih kartic, so v resnih težavah, ker so prisiljeni spremeniti svoje navade. Ne kupovati, kar ti je všeč, ampak le tisto, kar potrebuješ – toda ali vemo, kaj potrebujemo? Po tistem, ko nam trideset let ni bilo treba razmišljati na ta način? Sploh znamo razmišljati tako? Pristanek na zelo trdih tleh.

A človek je neuničljivo bitje. Prilagodi se vsemu. Ni čudno, da danes boječe pogleduje v denarnico in si kupi še manj, kot bi si v resnici lahko, saj se boji, kaj bo jutri in kaj ga še lahko doleti. V nekaj mesecih se bo novemu načinu poslovanja z denarjem privadil in ne bo več nasedal reklamnim trikom. A to bo streznitev tudi za druge. Trgovci z novci se še niso srečali z nujo po zmanjšanju marž, ki so enormno visoke. Zaenkrat jim še gre, celo nove trgovine se še odpirajo; narod očitno še ima denar. A pri otvoritvah praviloma najprej zmanjka – kruha. To je vsekakor zanimiv in pomemben signal. Napasemo si oči in v novi trgovini kupimo tisto, kar bi sicer istega dne kupili tam kot navadno. Sledila bo bitka za kupce, kajti za vse bo pomembno, komu bo kupec dal denar. Posledično se bodo cene še nižale, marže pa tudi, čeprav tega morda ne bomo vedeli. Nedavna raziskava trga je pokazala, da je tam rezerve še veliko …

In glavni generatorji krize, banke? Preživele bodo, a ne vse. Še posebej v primeru, če bo prebivalstvo več kot doslej prihranke spravljalo v stare dobre 'štumfe', bo za nekatere hudo. Nemara se celo kdo vpraša, kaj je z obrestmi. Saj res, zakaj sploh obresti? Za stroške poslovanja? Ne, te si je treba obračunati, drugače ne gre, a obresti niso namenjene temu. Z nekoliko poenostavljenja recimo, da gre za "davek na dejstvo, da nimaš dovolj denarja in ti ga je treba posoditi". Če ne bi bilo vsaj deloma tako, ne bi obrestna mera plavala v skladu s trgom, ali ne? Na spletu so se že pojavile prve špekulacije v tej smeri, za začetek le o obrestno-obrestni meri. Bo to dovolj? Bodimo predrzni in optimistični – v nekaj prihodnjih letih bo na udaru še kak drug danes čisto samoumeven strošek, ne samo obresti. In tudi banke se bodo morale odzvati.

2 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Potrosnistvo-Kupna-Moc-Revscina