Pred nedavnim smo si imeli na enem od tujih televizijskih programov priložnost ogledati ekološko obarvano potopisno oddajo o severni Indiji in o specifikah tamkajšnjega boja za okolje, posvečeno predvsem vodam. Francoska raziskovalka se je pogovarjala z nekaterimi akterji in inovatorji, ki se v okolju, ki tovrstni iniciativi ni niti najmanj naklonjeno
– bodisi iz finančnih bodisi verskih bodisi čisto praktičnih razlogov, denimo zaradi obilice druge problematike, ki je najmanj enako, če ne še bolj pereča od ekologije … -, trudijo premakniti stvari na bolje, vpeljati čistilne naprave (za katere seveda ni denarja niti kdo ve kakega interesa) ali pa nove, cenejše, a še vedno učinkovite tehnologije. Prestavila je probleme v več različnih okoljih in lep del reportaže posvetila "sveti reki", Gangesu. Osvežimo nekoliko svoj spomin.
SVETA RJAVA JUHA
Ta največja indijska reka (po Nehruju imenovana tudi "narodna reka"), dolga 2510 kilometrov, skupaj s svojima pritokoma v spodnjem toku, Bramaputro in rečnim sistemom Surma-Meghna (ki zaseda večji del države Bangladeš) predstavlja tretje največje povodje na svetu, za Amazonko in Kongom. Izvira v šestih virih visoko v zahodni Himalaji in s svojo vodo omogoča plodnost zemlje v celotni severni Indiji, zlasti zaradi številnih rokavov in sistema kanalov.
Za Indijce ima reka ne le običajni pomen, kot voda, namakanje, ekonomska kategorija in podobno, temveč je zanje tudi mati, boginja, tradicija, kultura in še kaj več. Religiozni pomen reke je viden tudi v verovanju Hindujcev, da je "življenje nepopolno, če se vsaj enkrat v življenju ne okopaš v sveti reki". Še več, reka naj bi tudi zmogla očistiti človekovo dušo vseh preteklih grehov kot tudi ozdraviti bolezni.
Slike kopanja v Gangesu Evropejci najbolj povezujemo s svetim mestom Varanasi (nekdaj Benares), ki ima več kot šest kilometrov pozidanega obrežja s stopnicami za lažji dostop in kjer se kopajo nepregledne množice ljudi. Perejo tudi perilo, si umivajo zobe in počno še druga opravila, vse pa v vodi, ki niti slučajno ni čista.
Ravno nasprotno, reka Ganges, ob izviru zelo čista kot vse gorske reke, je v višini Varanasija ena od najbolj onesnaženih rek na svetu, ali kot je zapisal neki raziskovalec: "rjava juha izločkov in industrijskih odplak". V zgoraj omenjeni reportaži se je dalo blizu teh slavnih stopnic do vode opaziti tudi razpadajoč kadaver psa, naveden pa je bil tudi naravnost šokanten podatek, da to veliko (1,3 milijona prebivalcev) mesto nima niti ene čistilne naprave!
Raziskovalka, ki je vzela in dala v analizo dva vzorca Gangesa, enega iz izvira reke in drugega iz Varanasija, je med drugim srečala modreca in zelo spoštovano osebo v mestu, ki se zelo trudi premakniti kaj v zvezi s čiščenjem vod v mestu, ter ga vprašala o tem fenomenu.
Na vprašanje, kako je mogoče, da ti ljudje ne pomrejo, saj so v neposrednem kontaktu s fekalnimi koliformi in celo strupi, je odgovoril naravnost: "Zato, ker jim tega nihče ne pove." in še: "Če bi se tam kopala vi, bi umrla." Po daljši izmenjavi mnenj je postalo očitno, da Hindujci verjamejo, da jim reka koristi, saj je sveta, se pravi, da je kopanje v njej koristno in očiščujoče. Res nepredstavljiva moč prepričanja.
(Še pripis: Svetovna banka je v decembru 2009 namenila milijardo dolarjev za reševanje problematike onesnaženega Gangesa, katerega edinstvena prednost je "sposobnost" zadrževanja raztopljenega kisika, kvaliteta, ki ji znanost še ni uspela priti do dna in ki verjetno – na neki nepredstavljivi način - omogoča, da prežive vsi ti silni kopalci.)
SKOK ZA ŽIVLJENJE IN MIR Moč uma in vere lahko opazimo tudi v številnih drugih primerih, srečujemo jih na neverjetnih krajih in v nenavadnih okoliščinah, pa tudi v čisto običajnih prilikah, v katerih se znajde povprečno sposoben ali izobražen posameznik. Toda za ponazoritev vzemimo tri primere.
Nekdanji slovenski estradni delavec Feri Smola je znal povedati zgodo, ki se je pripetila na enem od gostovanj njegovega varovanca v Skandinaviji. Ko je neka debata o prenašanju stolov v dvorani dosegla vrhunec, ga je popadel navdih, da bi kar z zobmi dvignil težak stol. Postavil se je predenj kot kak silak, primerno zarjul, zgrabil – in ga dvignil. Začudeni so bili vsi, tudi sam. Šele kasneje se je zavedel, da to pravzaprav sploh naj ne bi bilo mogoče.
Slovenski potopisec in misijonar Friderik Irenej Baraga je v svoji izvrstni knjigi "Mejaši", kamor je popisal prva obdobja naseljevanja severne Amerike in konflikte z Indijanci, naštel kar nekaj primerov podvigov, ki so ostali v ljudskem izročilu, saj so nekateri ljudje presegli tako pričakovanja kot tudi lastne zmožnosti. V enem od takih primerov je mejaš, naseljenec, z dirom reševal skalp pred krdelom tulečih Indijancev in opazil, da se približuje zelo širokemu prepadu.
V strahu za življenje se je brez razmišljanja pognal in ga preskočil, Indijanci pa so se ustavili in nekaj vpili, nato pa se obrnili in mrmraje odšli. Ta mejaš in njegova družina – za razliko od drugih v istem kraju – nikoli več nista imela težav z domorodci, očitno v znak velikega spoštovanja. Baraga je navedel podatek, ki bi (v tedanjih merah) ustrezal desetim metrom, kar bi bil tudi na današnjih tekmovanjih rekord.
V duhovnosti tudi pri nas dobro poznamo tehniko očiščenja s hojo po žerjavici. Čeznjo se je doslej sprehodilo že nekaj stotnij ljudi, čeprav se z žerjavico navadno ni dobro igrati. Toda ti ljudje gredo pred tem skozi celodnevne skrbne priprave, ki njihov um in organizem pripravijo do stanja, da njihovim podplatom uničujoča vročina ne more priti do živega in se hudo škodljiva žerjavica spremeni v princip očiščenja.
Če torej globoko verjamemo v nekaj, se to lahko zgodi. Torej ne gre za vprašanje o naših sposobnostih, temveč predvsem o omejitvi uma. Tu tudi tiči razlog, zakaj plavalci, tekači in mnogi drugi športniki svetovne rekorde vedno premikajo za razmeroma majhne razlike.
DO USPEHA POČASI Na športnem področju smo lahko nekaj takega opazovali nedavno, na svetovnem prvenstvu v košarki. Naša ekipa se je doslej odrezala najbolje, a je na koncu ostal grenak priokus, saj bi se dalo v zadnjih dveh tekmah morda le doseči kaj več od sicer odličnega osmega mesta. Opazovalec je kaj lahko dobil občutek, da dokler je šlo, je ekipa delovala suvereno, ko pa se je zalomilo prvič, se pa nismo več znali pobrati.
Strokovni komentatorji znajo o tem povedati, da kot ekipa "še nismo zreli za vstop med velike", kar povprečnega gledalca najbrž naravnost iritira. Pa vendar bo držalo, saj enak pojav lahko opazimo tudi pri drugih moštvih. No, vseeno je bil napredek od prejšnjega zbora košarkarjev, lanskega evropskega prvenstva, velik, kajti tedaj je slovenska reprezentanca tekmo za napredovanje v polfinale in boj za medalje izgubila na neverjeten način – v pičlih štirih minutah so nam Grki s fanatično igro vzeli že dobljeno tekmo!
Ker so si zmago bolj želeli, je bilo rečeno. Kako, prosim? A si je naši košarkarji mar niso?! Bolj je šlo za psihološko mejo, ki tiči v podzavesti. Nismo še bili pripravljeni za preboj med velike, pa naj se to sliši še tako čudno. Psihologi znajo o tem povedati veliko več. A ker na tem delajo celotni timi ljudi, smo lahko prepričani, da nas bodo naši športniki še razveseljevali.
(Pri tem se lahko veliko naučimo od drugih. Kaj so s svojo psiho naredili Litvanci, ko so svetovne in evropske prvake Špance prav tako premagali iz povsem izgubljenega položaja, ni znano, bi pa bilo koristno izvedeti. Kot "avtsajderji" so priplezali celo do medalje!)
Vera je torej bistvenega pomena pri vseh dosežkih in uspešni poti, pa naj gre za katero koli področje človekovega udejstvovanja. Upanje umira zadnje, radi rečemo, zaupanje vase, zaupanje v rešitev in izhod nam daje včasih neverjetne moči. Brez tega smo lahko samo neuspešni, zgolj pasivni opazovalci uspehov drugih, kar pogosto le še poglablja jez med nami in drugimi, tistimi, ki znajo, zmorejo in zmagujejo.
Uspehi naših športnikov, predvsem moštev, s katerimi se veliko lažje identificiramo kot s posamezniki, čeprav številne do sedaj dosežene medalje plavalcev, smučarjev, veslačev, strelcev, atletov in drugih niso vredne nič manj, so bistveni tudi za dvig duha v skupnosti. Posameznik "lahko" doseže uspeh, saj je izjemen ali je veliko treniral ali ima odlično ekipo ali pa je preprosto rojen pod srečno zvezdo, kar mi, opazovalci seveda nismo, zato se z njim ne moremo identificirati.
Pri ekipah, zlasti nogometaših in košarkarjih, pa je drugače, saj četudi je "gol dosegel" Dedič ali Koren ali Birsa, je bila uspešna ekipa, torej vsi, "naši", mi. Da je to pomembno za našo samozavest – kategorijo, ki v Sloveniji nikoli ni bila kdo ve kako visoka -, ni dvoma.
Slovenci namreč praviloma nismo niti pozitivci niti optimisti – kar prekmalu smo prepričani, da "ne bo šlo" ali da se "ne more dobro končati", hitro vržemo puško v koruzo, priznamo drugim premoč, zmago ali nadvlado in se zadovoljimo z drobtinicami. Zelo daleč od na primer Američanov, katerih športniki so prav čudežno najbolj nabrušeni tedaj, ko največ šteje - na vsakokratnih olimpijskih igrah!
DO USPEHA S POMOČJO ALI BREZ
Tudi drugod, na primer v poslovnem svetu, notranja vera v ugoden izid pogosto pomeni levji delež uspeha. Velike firme neprestano delajo na izgradnji imidža in ga ljubosumno varujejo, včasih tudi z nedovoljenimi sredstvi, da le bi zadržali moralo zaposlenih, vero v poslanstvo, ki ga opravljajo, in v kvaliteto izvršenega dela, saj uspeha na neusmiljenem trgu brez te kategorije ni. In še je takih področij.
Če govorimo o veri, o tem, da verjamemo, da bo nekaj uspelo ali se zgodilo, nismo daleč od drugega pomena iste besede, torej vere kot religije. V našem prostoru je s tem najbolj povezana Rimsko-katoliška cerkev, katere nauki vsebujejo številne zapise o veri, prepričanju, moči verovanja, zaupanju in drugo.
Vera je tudi v zgodovini, zlasti v njenih najbolj težavnih trenutkih, pomenila zatočišče, pribežališče; včasih je bilo to nenazadnje edino, kar je posamezniku preostalo, ko je enkrat izčrpal vse svoje možnosti – ali vsaj tiste, za katere je bil prepričan, da bi ga lahko izvlekle iz položaja, v katerem se je znašel. Vera mu je tu in tam dala izjemno moč, v zahvalo pa ji je posvetil molitev, kak prigarani novec ali pa zgradil kapelico, če je to zmogel.
V zadnjem času je taista Cerkev v hudi nemilosti, število vernikov se neprestani zmanjšuje, saj je v veliki meri padlo zaupanje v institucijo, ki veri načeluje. Prav gotovo je mogoče reči, da gre RKC trenutno skozi eno od svojih najtežjih faz v zgodovini, primerljivo verjetno z obdobjem pred približno petimi stoletji, ko se je na sceni pojavil Martin Luther s svojimi znamenitimi zahtevami.
Zaradi vse manjšega zaupanja krščanski cerkvi, ki si je "uspela" skozi svoje postopke in nemajhne napake umazati ugled oziroma ker je skozi čas nabranih "grehov" vseeno preveč, se (preštevilni) posamezniki odločajo o izstopu ali celo prestopu v kako drugo vero.
Človek vero preprosto potrebuje, v nekaj moramo verjeti. Posamezniki, ki imajo "srečo", da dovolj trdno verujejo kar vase, se pogosto znajdejo pred hudimi preizkušnjami, nakar se mnogi zatečejo k samozvanim gurujem, svetovalcem ali pa kar po informacije na internet, kjer jim nekakšna virtualna skupnost daje (lažen) občutek varnosti. Velika večina pa potrebuje nekaj več.
Morda še najlepša ponazoritev te potrebe je izjava neke brazilske babice, ki je dvignila halo zaradi spolnega izkoriščanja njenega vnuka s strani lokalnega duhovnika. Po razkritju zlorabe in posledičnem sodnem procesu je bila njena družina anatemizirana, izobčena iz te iste Cerkve – kot da bi bili zločinci oni in ne posiljevalec. V televizijsko kamero je resignirano izjavila: "Že prej nismo imeli ničesar, sedaj pa so nam vzeli še vero."
Izguba vere je torej nekaj najhujšega, ker potem nimamo oslona, nimamo se h komu zateči niti komu moliti. Saj tudi če nas Bog še nikoli ni izvlekel iz problemov, ampak se nam je to nekako posrečilo, radi rečemo, da je "nekdo od zgoraj" poskrbel za to. Po starodavnem pregovoru "Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal" pač. In če smo "čudežno" preživeli nesrečo (čemur bi duhovneži rekli, da v resnici karma še ni dovolila, da bi odšli) ali pa smo neki odmeven uspeh dosegli kar sami, verujoč, da je to Božje delo, je vera še vedno eden izmed temeljnih kamnov naših sposobnosti.
Toda ali je to vera v Boga? Vera v srečo? Vera vase? Je to konec koncev zelo pomembno? Prav gotovo je – če drugega ne, pa za vse tiste, ki raje vidijo, da verujemo natančno v njihovega Boga (in takih ni malo po svetu), saj je to temelj njihovega obstoja, pa tudi blagostanja. Za posameznika religija ne bi smela biti ključnega pomena, vera pa vsekakor. Vera v to, da lahko izidemo kot zmagovalci. Vera v uspeh, v dokončanje naloge, v preživetje. Tako kot vsi tisti, ki se kopajo in prečistijo v smrtno nevarnem Gangesu.
Pred nedavnim smo si imeli na enem od tujih televizijskih programov priložnost ogledati ekološko obarvano potopisno oddajo o severni Indiji in o specifikah tamkajšnjega boja za okolje, posvečeno predvsem vodam. Francoska raziskovalka se je pogovarjala z nekaterimi akterji in inovatorji, ki se v okolju, ki tovrstni iniciativi ni niti najmanj naklonjeno
