Vsakdo izmed nas ima - če se za hipec ozre nazaj, na pot, ki jo je do sedaj prehodil -, nemalo različnih »življenjskih faz«. Onih, na katerih nam je na vseh področjih šlo kot po maslu, pa spet drugih, za katere se zdi, kot da smo, dobesedno, bili zapuščeni od boga.
Da, gre za zoprna obdobja, ki se, četudi so kratkotrajna, vlečejo in vlečejo. In v katerih se soočamo s spoznanjem, da nas življenje, kakršnega smo živeli do sedaj, ne zadovoljuje več, da moramo nujno nekaj narediti/spremeniti – sicer še ne vemo natančno kaj -, vsekakor pa nekaj. Govorimo si: »Tako preprosto več ne zmorem.
Moram nekaj narediti. Ne grem nazaj.« itd. Obdobje je resnično neprijetno, spominja pa na otroštvo, na čas, ko smo prerasli oblačila. Naj smo si še tako trudili zapeti srajčko, gumbnica in gumbek sta bila vedno predaleč narazen. Ker goli nismo mogli tekati naokrog, s pretesnimi oblačili pa tudi ni šlo, je bila edina rešitev nova obleka.
Torej, če dihamo, smo živi, ustvarjalni, razmišljajoči … prej ali slej (ponovno) naletimo na razpotje, ko ne vemo, kako naprej. Staro smo prerasli, nekih novih izzivov pa še ni na obzorju. Dobro, tu in tam nas prešine kaj in kako, vendar preblisk niti slučajno (še) ni tako močan, da bi mu sledilo ukrepanje. Zdi se, da stojimo. In to je vse, kar počnemo.
V takšnih trenutkih je pomembno, da nas ne pograbi panika, tesnoba, občutek brezizhodnosti ali nevrednosti. Nadalje je v takšnih momentih nujno, da se zavemo, da se zastoj ne dogaja samo nam, ni prvi (pa naj gre za zastoj na karierni ali zasebni poti) in da je povsem normalen pojav; njegova naloga pa je opozoriti nas na zagotovo pomemben preobrat, ki je pred nami. Nam sporočiti, da smo zaključili z nekim obdobjem in sedaj je nastopil čas, da se nekoliko oddahnemo, zberemo, globoko vdihnemo …ter se v miru pripravimo na naslednji korak. Res, situacija ni enostavna; nemalokrat je naravnost zastrašujoča in mučna, še posebej, če smo preobremenjeni s kulturnimi, družbenimi oz. drugimi vzorci, ki zagovarjajo »edino pravilno, sprejemljivo« pot - ja, ni enostavna, če smo preobremenjeni z vzorci, ki zastoj jemljejo kot poraz, neuspeh, izpad, umik.
V takšni slepi ulici zato bolj kot obremenjevanje z zunanjim svetom, s trenutno, navidez brezizhodno, situacijo, koristi predvsem globok pogled vase ter iskren pogovor s seboj (ali tudi zaupno osebo). Od tu namreč dobimo signal kam in kako naprej. In če želimo, da je res pristen, moramo med prisluškovanjem preslišati vsa kulturna pričakovanja, družinske dediščine, lastna napačna prepričanja, strahove … In se postopoma, z zaupanjem, korak za korakom »prebijati« naprej. Slej ko prej bomo ponovno »okupirani« z neko novo, recimo ji, fazo, ki nam bo znova dala občutek, da smo del življenja, da živimo.
Vsakdo izmed nas ima - če se za hipec ozre nazaj, na pot, ki jo je do sedaj prehodil -, nemalo različnih »življenjskih faz«. Onih, na katerih nam je na vseh področjih šlo kot po maslu, pa spet drugih, za katere se zdi, kot da smo, dobesedno, bili zapuščeni od boga. 
