Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Pot-Cistosti-Iz-Srca

Pot čistosti & Iz srcá (James Allen) petek, 3. november 2017 @ 05:02 CET Uporabnik: spletna ptica Če združimo dve besedili Jamesa Allena (kot v naslovu), nam ta dva predstavljata zaokroženo celoto, tj. očiščenje življenjske potí človeka in izvira njegovega življenja oziroma njegovega srcá. V prvem besedilu "Pot čistosti" nam avtor prikaže pot, kako naj se človek očisti raznoraznih oblik strastí in kaj mu lahkó tó dôbrega prinese, katere vse probleme in njihove vzroke, ki se jih človek mogoče prej sploh ni zavedal, lahkó s tem reši, in kako naj najde mir, ki ga v današnjem svetu še kakó primanjkuje. V drugem besedilu "Iz srca" pa nas Allen opozorí na resnični izvor človekovega življenja. Namreč ravno v srcu se skriva tisto, kar potem človek živí. Človeka poziva, naj bo vendarle varuh svojega srcá, naj pazi, kaj vstopi vanj, in naj prečisti tisto, kar je v njegovem srcu nečistega. Ljudje si želijo mirú, zanj molijo in prosijo, a se vseskozi oklepajo strastí. Mnogi se veliko prepirajo, a vseeno prosijo za nebeški počitek, kar pa je človeška nevédnost. Ljudje bi morali poznati vsaj prvo črko božanske abecede, ki razkriva, da kjer je strast, tam ni mirú, in kjer je mir, strastí ni ter pove, da je strast slepa in nevedna. Zaradi nje človek vidí in pozná le svoje lastno zadovoljstvo, je torej sebičen in ne pozná nobenih omejitev. Njegov edini cilj je pridobiti kaj zase in potem v pridobljenem uživati. Pridobivanje si lahkó predstavljamo kot neko rastočo lestvico, ki se nahaja v mnogih oblikah, od spolne pohoto, preko mnogih subtilnih nečimrnosti, pa vse do želje po osebnih nebesih ali osebni nesmrtnosti, a to je še vedno sebičnež. Osvobojéni je namreč tisti, ki seže nad in ónkraj prostora svoje sebične osebnosti. Je tisti, ki je presegel slabo in živí v običajih in spoznanju dôbrega. Je kot človek, ki je prej gledal na svet s temnimi očmi, a je sedaj zmožen videti stvarí takšne, kot v resnici tudi so. Zlò, ki ga ljudje povzročajo drug drugemu, ni nikakršna moč, marveč je zgolj izkušnja. V resnici tó sploh ni sila, marveč je neka okoliščina in izkušnja, ker je vse, kar slednja jé, zgolj del narave. Tó je stanje človeškega neznanja, nerazvitosti, ki izgine ter izpuhtí, ko se pojavi svetloba spoznanja enako, kot razumsko neznanje otroka z vse več pridobljenega znanja ponikne ter se tema umakne, ko se pojavi vzhajajoča svetloba. V svobodnem stanju se človekove sebične želje in posledično tudi strahovi razblinijo, zaradi česar želja po imetju stvarí in strah pred njihovo izgubo povsem izgineta. Ko človek doseže radost in svetlobo ter se znajde na čisti poti, kaj mu še ostane, za kar bi se bal? Človeške boleče izkušnje zlà minejo, ko na področje njegovega zavedanja vstopijo nove izkušnje dôbrega in tam prevladujejo. Čeprav je telesu dôbrega človeka mogoče gibanje omejiti, bo njegov um vseeno ostal svoboden. Čeprav ga je mogoče raniti in mu povzročiti bolečino, bo njegovo srce vseeno ostalo radostno in mirno. Na "poti čistosti" spoznavamo tiste vrline, ki so presegle oboje, tako pregrehe kot človeške krepósti, kot so na primer: pravičnost, prijaznost, potrpežljivost, ponižnost, čistost misli in dejanj, popoln mir z vsemi stvarmí in podobno. Avtor pa nam opiše tudi pot – pot čistosti, ki pelje do njih, in človeku nazorno pokaže, kako lahkó tó doseže. Človek, ki premaga samega sebe, je brezmejno plemenit, medtem pa je tistega, ki premaga drugega človeka, mogoče premagati. A tistega, ki zmaga nad samim sebój, ne bo mogoče nikoli podjarmiti. Če je človek premagal poželenje in jezo, sovraštvo in ponos ter sebičnost in pohlep, potem je premagal ves svet. S tem odstrani vse sovražnike mirú, zaradi česar v njem lahkó prebiva le mir sam. Slednji je veliko močnejši kot boj; prvi namreč zmaga tam, kjer nasilju ne uspé. Pod njegovo zaščito neškodljivemu ni mogoče škodovati. Zagotavlja varno zavetišče pred vročico sebičnega bojevanja. Je pribežališče za premagane, šotor za izgubljene ljudi in tempelj za čiste ljudi. Če bi radi delovali "iz srcá", se je prej dôbro vprašati, kaj sploh biva v našem srcu, oziroma prej očistiti svoje srce. Seme, drevó, cvet ter sadež so štirikratno pravilo univerzuma in kakšno je v resnici srce človeka, takšno je njegovo življenje. Iz stanja srcá človeka torej izhajajo razmere njegovega življenja. Njegove misli se razcvetijo v dejanja in njegova dejanja rodijo plodove njegovega značaja in usode. Človek je varuh svojega srcá; je čuvaj svojega razuma; je osamljeni stražar njegove trdnjave življenja. Kot takšen je lahkó marljiv in poskrbi za svoje srce ali nemaren in še naprej raje išče vzroke ter skuša uravnavati posledice svojega življenja izven sebe. Avtor nam v besedilu "Iz srcá" predstavi tudi deset lekcij, kako lahkó človek sam sebe očisti pregreh, s tem očisti svoje srcé, nakár njegova pot srcá postane povsem čista. Da pa bi iskalec resnice lažje našel pot srcá, je navedenih tudi kar nekaj primerov neustreznih (človeška nemoč) in ustreznih (moč človeka) miselnih stanj oziroma stanj svetlobe, radosti in spoznanja, ki jih razloží s primeri. Pot srcá je lahkó izjemno lepa in radostna – postane in ostane čista, a tudi težavna in polna trpljenja – ostane nečista. In katero pot ste izbrali vi, dragi bralec? »Človekovo življenje, ki priteka iz skrivnostnih globin njegovega srcá, priteka kot fontana iz skritega izvira. Vse, kar človek jé in počné, nastane tam. In tudi vse, kar bo človek postal in počel, vznikne v njegovem srcu.« James Allen Vir: Pot čistosti & Iz srcá (James Allen). Komentarji (1) www.pozitivke.net