Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poslanec-Svetlobe-Mani-Jezus-Buda-1-Del

Mani - 1. del sreda, 15. avgust 2012 @ 05:02 CEST Uporabnik: Miran Zupančič Mani je bil eden izmed največjih poslancev svetlobe. Njegovo mesto je poleg Jezusa, Bude, Zaratustre in Hermesa Trismegitosa, toda s to razliko, da je večina svojih sporočil zapisal. Vendar pa je uničevalni zagnanosti njegovih nasprotnikov žal ušlo le malo spisov. Manijev klic, njegov nauk in njegova osebnost, so osupnili tedanji svet. Njegovi starši so izvirali iz plemiške družine. Bil je »kraljevski sin«. Obdarjen z mnogimi človeškimi in božjimi sposobnostmi, pa je na ljudi naredil vtis kot nosilec svetlobe. Bil je poslanec svetlobe, velemojster in istočasno zdravilec, umetnik, slikar in nadarjen pisatelj. Bil je vsestranski mož, ki je imel veliko prijateljev in privržencev, žel pa je tudi uničujoče nasprotovanje svojih sovražnikov Njegov nauk je bil nasproten njihovim dogmam in od resnice oddaljenim naukom. Proti njemu so se obrnili vsi, ki so izhajali iz dogem in držali s tem ljudi ujete. Njegov nauk predstavlja spojitev elementov različnih naukov. Maniju so očitali, da temeljijo njegovi nauki pretežno na osebnem razodevanju. Toda ali ni bilo tako pri vseh poslancih? Ali ni zapisano, da je Jezus vse kar je učil, prejel od svojega Očeta? Ali ni tudi Hermes Trismegistos prejel resnico kot notranje spoznanje? Mani se je zavedal svojega poslanstva tako kot vsak poslanec. Ko je bil star 12 let, se mu je ta vidik zavesti potrdil z globljim notranjim razodetjem o »drugem v njem«, ki ga je označil tudi kot svojega dvojčka ali tovariša. To je bila duhovna duša v njemu, ki ga je vodila na njegovem dolgem potovanju. Duhovna duša in Sveti Duh sta se v njem združila. Imel je nalogo, da ljudem prinese božje sporočilo, sporočilo iz kraljestva svetlobe. Mani, ki je preučeval vse religije svojega časa in pred tem ugotovil, da v njih lahko najde resnico le delno. Krščanski evangelij je označil za nečist, saj je odkril, da se je v njem razbohotilo veliko plevela. Zavrnil je tudi Staro zavezo, ker je po njegovem mnenju vseboval sporočila, ki so se oddaljila od resnice in so se potem pomešala s prvotnim čistim krščanstvom in Jezusovimi sporočili. Pojma kot sta « manihejski« in »manihejstvo« so besede, ki imajo v današnjem času slabšalni prizvok, saj so rimski in perzijski inkvizitorji dosegli, da je postala njegova osebnost neprepoznavna.. Toda zakaj je bil tako nevaren, da ga je bilo potrebno izbrisati iz spomina ljudi? V Egiptu so ga imenovali »Jezusov apostol«, na Kitajskem je dobil vzdevek »Buda svetlobe«. Vladarji tega sveta so ga preklinjali, zanje je bil »lažnivi demon«, »blaznež«. Potem je naredila svoje grmada. Mani se je rodil 14. aprila leta 216 (tako pravi legenda) v kraju Mardina v bližini mesta Ktesifon v Perziji. Ko je bil Mani star štiri leta , ga je oče vzel iz materine oskrbe s seboj k elkhasayem, judovsko- krščanski verski skupnosti, ki ji je sam pripadal. Člani skupnosti so bili Kristusovi naslednik. Imeli so stroga pravila in uporabljali so judovske očiščevalne obrede.. Zato jih lahko imamo lahko za duhovne sorodnike esenov, za kar jih je imel tudi Jezus Mani je v tej skupnosti » čistih« ostal 21 let, preden se je leta 240 zavedal lastne poklicanosti in prevzel svojo nalogo. Kolnski kodeks poroča, da se mu je Sveti Duh razodel kot angel at- Taum dvakrat. Učil ga je, kako mora ustanoviti novo vero, notranjo cerkev v službi svetlobe. Vizije , ki jih je imel Mani v svojem dvanajstem in štiriindvajsetem letu starosti, so vplivale na njegovo«razsvetlitev«. Tako je postal »odrešitelj«, koz Buda ( »razsvestljeni«, »vstali« ali »prebujeni«). »Ko je bilo moje telo popolno, se je popolnoma nepričakovano pred mojim obličjem prikazal ta moj veličastni, sijajni višji jaz. Ko sem bil star 24 let, to je v letu, ko si je Ardašir, perzijsli kralj podvrgel mesto Atra, to je tudi leto, ko je bil z velikimi častmi kronan njegov sin kralj Sapor, mi je naklonil gospod svojo milost in mi podelil svoj blagoslov. Zato mi je poslal tovariša, mojega brata dvojčka. Ko je prišel, me je rešil vezi, me osamil in iztrgal iz okolja zakona, kjer sem zrasel. Poklical me je in me ločil od teh ljudi.« » Človek ne sme verjeti, dokler ne vidi z lastnimi očmi.« (Mani) Ena izmed Manijevih legend prikazuje svet in človeštvo v slikah. O njiju poda veliko, navidezno fantastično, toda popolnoma čisto vizijo, ki jo materialstično in intelektualno usmerjen človek le težko sprejme, kajti če bi pritegnile skrivnosti življenja, bi iskal, kaj je za tem, skrito zunanjemu življenju. Nauk, ki izhaja iz resničnosti. V splošni filozofiji sta pojma dualizem in monizem ali kombinacija obeh tokov priznane vrednote. Pojem dualizem predstavlja delovanje dveh nasprotnih principov. Kot primer sta navedena principa duha in snovi, dobrega in zla. Monizem gleda na duh in snov kot na dve različni stanji istega principa. Kombinacija obeh pojmov sta duo – monizem in mono – dualizem. Definicija je odvisna od tega, kateri hočemo poudariti. Današnja znanost kaže skladnost z Manijevim duo – monističnim vidikom. Kajti izhaja duolističnega principa, v katerem pa ima določen pomen tudi monistični princip. Če nauk izhaja iz monističnega, kaže lahko istočasno tudi dualistični vidik. Nauka, ki ne priznava enega izmed obeh principov, ne moremo imenovati duhovni. Duhovni univerzalni nauk predpostavlja resničnost. Ta realnost se doseže s premaganjem človekovega stanja zavesti, ki vse deli, s premostitvijo prepada med snovjo in duhom. Oba principa bosta združena, ne da bi dvojnost prešla v enost, kot pravi Mani, Sarasvati in Buda. Mani je svoj nauk predstavil v obliki nazorne pripovedi. »Oba principa in trije časi« so bolj nazorno opisani v Kitajskem priročniku. To je rokopis, ki so ga našli leta 1911 v vzhodni Turčiji. Besedilo se obrača neposredno k iskalcu resnice in ga opozori na temeljne pogoje, ki jih mora izpolnjevati, da »lahko veruje« » Človek mora spoznati najprej obe načeli. Kdor hoče verovati, mora vedeti, da imata načeli svetlobe in teme dve popolnoma različni naravi. Če tega ne spozna, kako naj potem postane popoln? Poleg tega mora razumeti tri čase: preteklost, sedanjost in prihodnost.« Tako je »najpomebnejše načelo« manihejskega svetovnega nazora napisano v nekaj pravilih. Najprej, preden se lahko razodeva v prostoru in času, si mora človek vesolje predstavljati. Preden je bilo oblikovano stvarstvo, sta obstajala oba ločena principa, ki sta večna in neločljiva, to je svetloba in tema, duh in snov. V ne – dualističnem nauku Bhagavad Gite (Gospodova pesem) je povedano nekaj podobnega: » Koristno je vedeti, da sta oba Porusha ( vserazodevajoči duh) in Prakriti ( narava) brez začetka in večna.« Mani je svoje notranje izkušnje izrazil na naslednji način:« Rasel in dozorel sem v času vladavine perzijskega kralja Ardaširja. V letu , ko je Ardašir umrl, se je vame spustil Sveti Duh in mi govoril. Razkril mi je misterij, ki je bil skrit pred svetom in generacijami, misterij globine in višine. Razkril mi je skrivnosti svetloba in teme, misterij spora in velike vojne, ki ju povzroča tema. Razodel mi je, kako tema ovije svetlobo in kako je nastal svet. Pokazal mi je misterij stvarjenja prvega človeka Adama. Poučil me je o misteriju drevesa spoznanja, od katerega je Adam jedel in zaradi tega spregledal in o misteriju apostolov, ki so bili poslani v svet, da bi ustanovili cerkev. Praraklet mi je razkril kar je že zgodili in kar se bo še zgodilo in vse, kar oko vidi in uho sliši, kar tudi to, kar misli mislijo. Z njim sem spoznal vse, pregledal sem vesolje in postal sem eno telo in en duh,« ( paraklet – Kristus). Mani je učil, da obstajata dva naravi: paradiž svetlobe, ki se razteza proti severu, vzhodu in zahodu, in teme na jugu. Paradiž svetlobe vodi Oče vesolja, ki je na eni izmed upodobitev, v sredini dvanajstih svetlobnih bitij. Na drugi upodobitvi je obdan z elementi ( eter, zrak, svetloba, voda in ogenj), ki so povezani s pametjo, duhom, inteligenco, mislimi ib razumom človeka. Kraljestvo teme obdaja pet področij, ki se ujemajo s petimi elementi in človeškim vidikom. Manijev nauk priča o razodetju. Kar je poskušal razodeti, ni mogoče odkriti in ustvariti s človeškim razumom in človeškimi besedami. Razodevanja, o katerih govori Mani, in mnogi drugi veliki duhovi, imajo značaj notranjega videnja, vizije. Kaj takega za moderno, racionalno mišljenje ni dojemljivo. V moderni jezikovni rabi je celo govora » o veličastni viziji«, ki so jo doživeli veliki znanstveniki v preteklosti in tudi mnogi duhovno veliki, kot popolnost. Takšno razodevanje so občutili in prejeli mnogi ljudje v trenutku, ko so se njihove osvobojene duše povezale z Božjim duhom. Ta trenutek lahko označimo kot » notranjo razsvetlitev » Takšen spust duha v dušo so manihejci označevali kot Kristusa, parakleta. Če manjka takšna notranja izkušnja, znanstvenik oziramo duhovni iskalec, težko razume pravo vsebino Manijevih besedil. Verjetni je jasno, da ni mogoče doseči razumevanja bistva Manijevega nauka s spretnostjo razlage simbolov ali na temelju špekulacije.« Bog se nam je vendar razodel z duhom, kajti duh izpraša vse stvari, tudi Božje globine.« ( I. Kor. 1:10). - sledi drugi del Miran Zupančič Komentarji (0) www.pozitivke.net