Današnji človek si prizadeva za« njegove« ideale, za katerimi si prizadeva, krepijo enako misleči ljudje in s tem te ideale pridobivajo na razsežnosti in moči. Na ta način se misli združujejo, iz tega pa nastajajo religiozni, znanstveni ali družbeni ideali ali vzori. Običajno jih ljudje prevzamejo kot splošno kulturo dobrine in jih sprejmejo kot popolne. Potem pa nenehno iščejo ravnovesje med svojo nepopolno resničnostjo in takim idealom, ki go ga oživeli.
Zaradi tega hodijo po poti številnih preizkušenj. Kdor te preizkušnje pravilno doživlja in si jih zna pojasniti, mu pomagajo pri razvoju , ob njih zori in se v tem procesu spreminja. In ko se bo na koncu ponovno primerjal s svojim idealom, bo odkril, da je obstal pred mejo, ko tako ne more več naprej, ampak mora priti do popolnega preobrata! Da bi našel Božanski svet popolnosti, se mora usmeriti k Božanski resničnosti.
V kolikor nam je poznano so se ljudje v vseh časih prizadevali udejanjiti popolnega človeka.
. Upodabljajoči umetniki iščejo idealno podobo, ki je brez napak.
. Znanstveniki si prizadevajo doseči idealno podobo človeka, ki vse ve in vse zmore.
. Teologi si prizadevajo postaviti idealna pravila ravnanja.
Zelo razviti ljudje z lepo postavo, brezhibnim moralnim obnašanjem, ki veliko vedo, naredijo na nas pogosto vtis popolnosti. Izberemo si jih za vzor in upamo, da bomo postali prav takšni in bomo dosegli, kar so dosegli oni. Takšne podobe idealov lahko vzbujajo tudi hudi zavist in ljubosumje.
Toda izkušnja nas uči, da v zemeljskem bivanju ni nič absolutno nič popolnega. Kljub temu človeka nekaj stalno sli k iskanju popolnosti. Kljub neštetimi razočaranju si človek prizadeva ustvariti boljši svet, vselej pa se izkaže, da je ta » boljši svet« le začasen.
Doseženo ravnovesje traja le kratek čas, ker nenehno delujejo nasprotne sile in moči. Znanost in tehnika se trudita, da bi to nestalno ravnotežje obdržali. Toda ne glede na prizadevanje, pa se vse oddaljuje od zastavljenega cilja. Naša prizadevanja nepreklicno pridejo do meja, ko naredimo korak nazaj, včasih pa celo nasprotno od prizadevanj, propademo. Potem ideale povnanjimo. Za modo, reklamo, film in televizijo so pomembna le zunanjost. To ni pesimistični pogled na stvari, ampak nihanje, ki se izraža na vsej življenjski poti človeštva.
Civilizacije nastajajo, dosežejo višek razvoja, jih premagajo druge civilizacije, ali pa jih spodkopljejo majhne skupine, ki zadenejo njihove šibke točke.
Človek popolna moralna načela kot končni cilj za mnoge versko usmerjene ljudi. Vendar pa razkorak med nepopolnim začetnim stanjem in visokimi idealom pripelje običajno do tega, da določene probleme le potlačimo. Nerešene napetosti prav tako nepopolnih ljudi se nabirajo in izbruhnejo v nasprotja. Lahko celo povzročijo cepitev osebnosti, tako da ta razpade na evforični vidik – pretirano veselo razpoloženje in na nižji, živalski del. Potem pa pride na dan potlačeno in namesto popolnosti se razodenejo premnoge slabosti.
Učenje nas praviloma dela mlade. Toda izgleda, da je možnost za učenje prav tako nepravično razdeljena , kot denar. Razen tega pa si človek lahko pridobi v svojem kratkem življenju le majhen del vsega znanja. Če bi se hotel vsega naučiti , bi moral živeti neskončno dolgo, na koncu pa bi spet pozabil vse, česar ne bi dolgo časa obnovil.
Obilica znanja, ki oblega današnjega človeka, tudi preko interneta, zahteva, da poglobimo znanje na ozkem področju. Pregled nad vsem imajo danes le redki ljudje. Zaradi poglabljanja strokovnega znanja na ozkem področju, postajajo izkušnje vedno bolj stvar posameznika, kar končno pripelje do tega, da ljudje drug drugega vedno manj razumejo. Prizadevanje po popolnosti povzroči težave v sporazumevanju, enako kot je bilo pri gradnji babilonskega stolpa in tako se prizadevanje po popolnosti sprevrže v kaos.
Pomembne so le še zunanje svari. Ljudje , ki lepo izgledajo, notranje pa so povsem prazni, so prikazani veliko lepše, kot so v resnici, včasih pa so tudi, kot na primer sloviti Pablo Picasso, in drugi, prazna in razdvojena bitja. Kdor se usmeri le k zunanjemu hitro naredi iz zunanje lepote ideal, čeprav ve, da se obljuba, ki jo ta vsebuje, ne more nikoli izpolniti. Ta obljuba se vtisne v nas in nas žene , da iščemo popolnost, vse dokler ne dosežemo meje, ki jo našim sposobnostim postavlja narava.
Toda ali ni popolnost iluzija, zmotna predstava nezadovoljnega, trpečega človeka; sanje, ki izvirajo iz naše domišljije? Prav v prizadevanju po popolnosti se izraža nepopolnost. Na drugi strani pa prihaja do izraza v človeku zasidrano hrepenenje po doseganju višjega, po bolj izpolnjenem bivanju. V tem polju napetosti dobiva obliko naše polje s svojimi vzponi in padci. In tako z nezaupanjem gledamo na ljudi, pri katerih odkrijemo le za ščepec popolnosti.
Že samo najmanjši izgled popolnosti pri človeku nas neverjetno privlači. V tem je lahko nekaj, kar nas dvigne nad vsakdanjo sivino. Predvsem mladina pa tak idol zavrže takoj, ko spozna bleščečo površnost in bedno praznino za tem. Toda ali se ne počutimo olajšano in hkrati razočarano, ko ugotovimo, da ima tudi ta človek napake? Kajti zares popoln človek pravzaprav ne obstaja.
Kljub temu pa vsi ljudje globoko v svojem bistvu hrepenijo po popolnosti in sicer tako zelo, da vsak dan, vsako uro oklepajo vsakega najmanjšega videza popolnosti, potem pa spoznajo, da je bila to le utvara. Merilo popolnosti je za vsakogar nekaj drugega, dokler ne spozna, kako nepopoln je bil njegov cilj. Tako življenje je ena sama maškarada z nenehnim snemanjem mask.
Dag Hammarskjold:
( Švedski politik 1905 – 1961 je bil v letih 1953 – 1961 generalni sekretar
Združenih narodov.
» Okrog človeka, ki je v središču pozornosti, se začnejo spletati različne zgodbe, podobno kot o tistem, ki je umrl. Razlika je v tem, da mrtvemu ni potrebno vzdrževati zgodbe, da bi jo drugi sprejemali kot resničnost. Tisti, ki se zaljubi v lastno podobo, kot jo slika javno mnenje v času, ko je na višku, postane velik revež..«
To je stanje, ki ga danes doživljajo mnogi ljudje. Doživljajo občudovanje drugih in se lahko zaljubijo v podobo o sebi, ki so jim posredovali drugi. Kajti ali ni ta podoba bolj veličastna, kot vsakdanja resničnost? Le kdo pa nima rad, da ga drugi občudujejo in spoštujejo? V tem položaju uživamo celo, ko nas napadajo naši sovražniki, saj se počutimo neprimerno boljši od njih, če smo deležni njihove pozornosti.
Toda ta podoba ni resnična in prej ali slej se zgodi, da takšni ljudje pristanejo na trdnih tleh realnosti. Zelo pretresljivo, je, ko doživimo prepad med videzom in realnostjo. Koliko ljudi se je ob tem že zlomilo! Ja za zemeljske ideale premnogi umrejo po lastni neumnosti.
Prepad med videzom in popolnostjo pa se je zaradi mukotrpnega prizadevanja skoraj ne zmanjša, zato poskuša človek doseči popolnost na drug način, tako si prizadeva za telesno in duševno popolnost, ali pa se obda s pomembnimi ljudmi in stvarmi. Človek hoče svojo zlomljeno resničnost pripeljati do popolnosti, vedno znova pa mora ugotoviti, da doseže ravni nasprotno.
Toda kljub temu Jezus od svojih učencev( takratnih apostolov) zahteva:« Bodite popolni, kakor je to popoln vaš nebeški Oče.« ( Mt evangelij 5,48) Ali v življenju glede zemeljskih stvari in vrednot ni mogoče doseči popolnost? Kje je meja med našo predstavo popolnosti in Božansko popolnostjo? Kako se človek lahko osvobodi zmotne predstave, ki ovira doseganje te popolnosti?.
Eno nam je jasno, da človek ne bo uspešen tako dolgo, dokler bo popolnost poskušal doseči v zunanjem življenju. Kajti s tem prav gotovo vzdržuje ločenost z izvirom Božanske popolnosti, ki pa je v njem! Naše polje nasprotij pa se ga zelo daleč, tako da lahko po pravici govorimo o neskončno veliko možnosti, v kateri človeku grozi nevarnost, da bi se izgubil.
Naše zemeljsko življenje poteka znotraj dvanajst znamenj živalskega zodiaka, vsaka znamenja pa ima seveda pozitivne in negativne lastnosti. To pa je 2x12, torej skupaj 24 življenjskih polj. Če želi lahko biološki človek razišče neskončno mnogovrstnost tega prostora. Že veliko prej pa lahko spozna, da to v resnici nima smisla, saj je področje, ki bi raziskal, zunaj Božanskega sveta. In zaradi tega spoznanja pride do nepreklicne meje, ko mora naša biološka zavest pustiti za seboj.
Ta meja je prvi resnični » misterij«, pred katerega je lahko postavljen: Nevidno ali Nedosegljivo. Kajti pozor Božanska popolnost obstaja v področju Nevidnega. Zemeljski človek o tem nima nobene predstave in jo imenuje Bog. Običajno izkazuje temu nepredstavljivemu tiho spoštovanje in se poglablja v svoje lastne skrivnosti. Ker ga omejujejo prej omenjenih 24 naravnih polj, še naprej služi svojim malikom. Toda kako pa lahko prekine tako stanje in se približa Božanski popolnosti?
Da bi zmogel, mora biti kot prvo prisotno globoko zasidrano hrepenenje po resničnem človeku. V tem hrepenenju zagledamo del popolnega življenja in hkrati vedno jasneje spoznavamo svoje lastno stanje. Kolikor jasneje lahko to hrepenenje spregovori v nas, toliko bolj nam je tudi jasno, da naša zemeljska osebnost( Miran) nikoli ne bo dosegla stanje popolnosti. Notranjo osvoboditev dosežemo, ko se z odprtimi očmi ozremo po svetu in opazujemo naša lastno stanje s poštenim srcem in, ko ta spoznanje sebi dopustimo ne glede na posledice. Tako naše srce prežema veselje in pred notranjim Bogom spregovorimo: » Gospod, naj postanem manjši za to naravo. Pripelji me na pot, na kateri se bo lahko razvijal moj višji jaz.«
Postopoma se človek zave, kaj pomeni resnična popolnost. Kljub temu, da začne nekaj tega Božanskega v tistim, ki išče živeti, sam ostaja nepopoln. Toda vedno bolj pa se zaveda Drugega v sebi. Vidi Drugega, ki v njem vstaja, toda on sam ni ta Drugi! Za rastjo Drugega pa raste njegovo notranje veselje. Tako v ten Drugem prepoznava svojega pravega mojstra, svojo prvotno podobo. Vedno bolj se uči predajati se Drugemu in v moči rasti drugega, opušča vse zemeljsko. Tako Pa v svojem Pismu Filipljanom 3, 12-16:
» Ne kakor da bi to že dosegel ali prišel
do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi
to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus
Jezus. Ne mislim, bratje, da sem to dosegel
. Eno pa je: pozabljam , kar je za menoj in
se stegujem proti temu , kar je pred menoj
, ter tečem proti cilju po nagrado , h kateri
nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu.
Zato vsi, kar nas je popolnih, imejmo to v
mislih; če pa kaj drugega mislite, vam bo
Bog razodel tudi to. Sicer pa se držimo
Tega, kar smo dosegli.«
Današnji človek si prizadeva za« njegove« ideale, za katerimi si prizadeva, krepijo enako misleči ljudje in s tem te ideale pridobivajo na razsežnosti in moči. Na ta način se misli združujejo, iz tega pa nastajajo religiozni, znanstveni ali družbeni ideali ali vzori. Običajno jih ljudje prevzamejo kot splošno kulturo dobrine in jih sprejmejo kot popolne. Potem pa nenehno iščejo ravnovesje med svojo nepopolno resničnostjo in takim idealom, ki go ga oživeli.
