Piše: Zoran Milivojevič, dr. med v novi Vivi www.viva.si
Ivana je mlada in uspešna ženska v zgodnjih tridesetih letih. Pomoč je poiskala, ker je prepričana, da je že nekaj let brez partnerja zato, ker nekaj dela narobe. Pred tem je imela nekaj krajših razmerij, vmes pa so bile dolge pavze, v katerih je bila brez partnerja. Ivana je najstarejša sestra, ki je morala v mladosti pogosto skrbeti za mlajšega brata in sestro.
Na prvi pogled se zdi zelo resna, že kar malce stroga. Iz njenega pogleda nikakor ni možno razbrati, da si želi spoznati moškega. Nasprotno. Prej spominja na mater dveh otrok, ki ima obilo obveznosti in je nenehno nekoliko utrujena. Celo če bi jo pogledal kak zainteresiran moški, bi hitro obupal, ko bi se srečal z njenim ledenim pogledom. Ko je terapevt zaprosil Ivano, naj se nasmehne, se je njen obraz povsem spremenil.
Z nasmehom na obrazu je bila videti topla, lepa in pet let mlajša. V pogovoru je povedala, da se že dolgo ne smeje več, da se je pravzaprav povsem pozabila smejati. Tako je dobila prvo terapevtsko »domačo nalogo«, naj se vsak dan v najmanj petih situacijah nasmehne drugim ljudem. Po zaslugi tega drobnega terapevtskega posega je Ivana v dveh tednih dobila kar dva snubca.
Kot nas v svojem romanu Ime rože opozarja Umberto Ecco, je smeh ena od nadvse pomembnih stvari na tem svetu. Številni problemi nastanejo, ko se ljudje prenehajo smejati. Smeh je pravzaprav izraz notranjega stanja, ki ni prav natančno opredeljeno in ga imenujemo občutek smešnega. Prav to je eno od zelo pomembnih čustev. Nemara je trenutek, da pred branjem tega prispevka odgovorite na vprašanje: kdaj ste se nazadnje od srca nasmejali? Kolikokrat na teden se nasmejete?
Kdaj je šala smešna?
Eden od načinov, kako se približati čustvu smešnega, je, da opazujemo, kdaj se ljudje, ki poslušajo šale, začnejo smejati. Praviloma se to zgodi takrat, ko dojamejo, da je v zgodbi prišlo do nepričakovanega obrata. Tisto, kar poganja občutek smešnega, je prav nepričakovanost povezovanja dveh predstav. Medtem ko so šale nekakšno blago, ki ga »kupujemo« in »prodajamo«, pa obstaja tudi izzivanje čustva smešnega, ki ga imenujemo duhovitost.
Duhovitost
Kot pove že beseda, je duhovitost posebno stanje duha. Gre za sproščeno stanje, v katerem si ljudje dovolijo ugotavljati podobnost, asociirati med različnimi pojmi, se igrati s svojimi miselnimi procesi. Duhovitost ni nadarjenost, ki bi bila prirojena, marveč miselna veščina, ki se jo lahko naučimo. Toda duhovitost se lahko razvije samo, če nam je to dovoljeno. Če naj otrok razvije duhovitost, mora za to imeti dovoljenje staršev.
Otrok mora doživeti, da se starši in drugi odrasli smejejo njegovi domislici, da se zaradi tega, ker je povedal nekaj smešnega, počutijo prijetno. Mnogi starši, zlasti pri tradicionalni slovenski vzgoji otrok, delajo napako in otrokovo duhovitost opredelijo kot »neresnost«, kot nekakšno lastnost ljudi, ki pozneje v življenju propadejo. Starši s svojim vztrajanjem, da mora otrok biti resen, prepovedujejo duhovitost, prepovedujejo igro z asociacijami.
Tako spodbujajo razvoj osebnosti, ki so pretirano odgovorne in nenehno zaskrbljene, da bodo naredile napako, ki se bojijo preglasno smejati, saj se s tem izpostavljajo … Smeh je treba dovoliti, tako otrokom kot odraslim, in tisti, ki so se pozabili smejati, bi se spet morali začeti smejati, saj je smeh povezan s kakovostnim življenjem.
Zakaj se radi smejimo?
Smeh je že pri otroku znak, da se prijetno počuti, da se čuti ljubljenega, da so njegove potrebe zadovoljene. Tako se počuti, ko se z njim igrajo starši. Smeh in smešno sta torej znak, da nam je dobro, da smo ljubljeni. Smeh je družbeno čustvo. Številne raziskave so pokazale, da se istim stvarem smeje veliko več ljudi, če so v skupini, kot pa če so sami. V družbi smeh postane sporočilo, ki vabi druge, naj se tudi sami smejejo.
Ko se ljudje zberejo, da bi se zabavali, si vedno želijo, da bi bila med njimi tudi duhovita oseba. Duhoviti ljudje s svojo sproščenostjo, z besednimi igrami in miselnimi predstavami vplivajo na miselne tokove vseh navzočih. S poslušanjem in z razumevanjem njihove duhovitosti tudi drugi »raztegujejo« svoje miselne tokove, vstopajo v igro miselnih predstav in prispevajo k splošni zabavi. Kot starši, ki žgečkajo otroka, tudi duhoviti ljudje »žgečkajo« miselne tokove drugih ljudi.
Kdaj šala ni smešna?
Šala, ki zanesljivo ni smešna, je neokusna šala. O neokusnih šalah govorimo, kadar so žaljive za poslušalca. Ne šala in ne domislica ne sme ogrožati nobene od vrednot poslušalcev. V takšnem primeru bo izzvala neprijetno, ne pa prijetno čustvo. Tako blondinki ni treba praviti šal o blondinkah, saj bi jo utegnile užaliti. Če pri neokusnem humorju obstaja namera po smešnosti, a izzveni drugače, je smeh možno uporabljati tudi z namenom žaljenja drugih.
Nekateri se smejijo skupaj z drugimi, nekateri se smejijo drugim. To vrsto smeha, ki je pravzaprav znak sovražnosti ali prezira, imenujemo norčevanje, medtem ko prikritemu norčevanju pravimo posmeh. Če je smeh znak prijateljstva, sta norčevanje in posmeh znaka sovražnosti. Mnogi ljudje ne poznajo te razlike in se smejejo tudi tedaj, ko se ne bi smeli. Na primer takrat, ko se drugi znajdejo v neprijetnih okoliščinah ali v nevarnosti.
Če je, denimo, na poledeneli ulici mimoidočemu zdrsnilo, zaradi česar je izgubil ravnotežje in začel »smešno« kriliti z rokami, preden je padel na hrbet. To je situacija, v kateri bi se utegnil človek resno poškodovati, zato v tem ni nič smešnega. Kaj pa, če bi šlo za starejšo osebo, ki vam je zelo blizu? Namesto da bi se smejali, bi se zbali za njeno zdravje in ji priskočili na pomoč. Toda prav v takšnih situacijah se mnogi privoščljivo smejejo drugim.
Dovolj je, da si ogledate oddaje, ki predvajajo ljubiteljske posnetke smešnih dogodkov, in videli boste, da kot smešne prikazujejo posnetke, v katerih se odrasli in otroci znajdejo v situacijah, v katerih bi se prav zlahka resno poškodovali.
Razlog za tovrsten smeh najdemo v zgodnjem otroštvu, ko otrok nikakor noče biti predmet vrstniškega posmeha, ko si ne želi, da bi se zdel nespreten.
Zaradi tega se smeje vrstniku, ki je padel. V tem smehu je zadovoljstvo, ker se to dogaja drugim in ne njemu. »Osmešiti se« pomeni osramotiti se pred drugimi, otrok, ki se smeje, pa občuti olajšanje, ker ni on tisti, ki se je osramotil.
Nasmejati se samemu sebi
Čustveno inteligentni ljudje, ki so zmožni miselno izstopiti iz sebe in nase pogledati s strani, imajo sposobnost, da se nasmejejo sebi, svojemu ravnanju ali položaju, v katerem so se znašli. Tako se dvignejo nad svoj položaj, četudi je ta zelo neprijeten. Tovrsten smeh je pogosto povezan z uvidom, s spoznanjem, da so stvari zares povezane.
Toda poleg takšnega zdravega smeha se ljudje zelo pogosto posmehujejo sami sebi in se norčujejo iz sebe. Tako izkazujejo, da se ne cenijo in da do sebe nimajo dobrega odnosa. Včasih je to znak samoprezira. Še posebno zaskrbljujoče je, če oseba spravlja družbo v smeh s pripovedmi o lastnem samouničevalnem obnašanju.
Klovni in šarmerji
Ko se otrok iz družinskega, intimnega kroga poda v kolektiv, v vrtec in šolo, spozna svojo prvo javnost. Medtem ko v intimnem krogu bližnje osebe samoumevno sprejemajo otroka, v tej prvi javnosti otrok ni nemudoma deležen sprejemanja. Takrat uporabi vedenje, katerega namen je, da bi ga kolektiv sprejel. Največkrat otrok naredi kaj, kar je za drugega otroka prijetno, zaradi česar se spoprijateljita.
Otrok se torej nauči, da mu mora biti v družbi prijateljev prijetno. Nekateri otroci zaradi tega od doma prinašajo igrače in jih podarjajo drugim, nekateri pa preprosto najdejo način, kako razveseljevati druge in v njih sprožiti smeh. Težava nastane, če otrok to uporablja kot glavni način za vzpostavljanje statusa v vrstniški skupini. Če pride do tega, otrok dobi družbeno vlogo zabavljača ali klovna.
Takšni otroci čutijo nekakšno prisilo, da zabavajo druge, celo tedaj, ko je to v njihovo škodo. Do takšne prisile jih pripelje prepričanje, da morajo biti zabavni, če naj jih drugi sprejmejo, cenijo … Glavni cilj terapije je spremeniti takšno pričakovanje.
Duhovitost in zmožnost vzbujanja smeha je mogočna družabna veščina. Tako oseba, ki zamuja, pri čakajočih sproži neprijetne občutke in jezo. Toda ko se naposled pojavi in z mojstrsko duhovitostjo nasmeje vse navzoče, pravzaprav spremeni njihovo čustveno stanje. Tako ji uspe omiliti njihovo agresivnost. V takšnih primerih je duhovitost pomoč pri manipulaciji.
Smeh kot terapija
Kaže, da je smeh nadvse pomemben tudi za naše telesno zdravje. Obstajajo študije, ki kažejo, da so ljudje, ki se veliko smejejo, bolj zdravi, a tudi, da se zdravje ljudi, ki so se začeli smejati pogosteje kot nekoč, izboljša. Po nekih študijah sploh ni pomembno, ali je smeh iskren ali ne - v obeh primerih pride do znižanja krvnega tlaka.
Smeh je najboljši kazalnik čustvenega stanja osebe, subjektivne kakovosti življenja. Zato si dovolite smeh. Smejte se pogosteje, glasneje in ob manjših povodih. Izpostavite se in se smejte tudi pred ljudmi, ki jih ne poznate. Saj veste, smeh je pol zdravja.
Zoran Milivojevič, dr. med, psihoterapevt in psiholog
Smeh je najboljši kazalnik čustvenega stanja osebe, subjektivne kakovosti življenja.
Duhovitost ni nadarjenost, ki bi bila prirojena, marveč miselna veščina, ki se jo lahko naučimo.
Ne šala in ne domislica ne sme ogrožati nobene od vrednot poslušalcev. Tako blondinki ni treba praviti šal o blondinkah, saj bi jo utegnile užaliti.
Če je smeh znak prijateljstva, sta norčevanje in posmeh znaka sovražnosti.
Še posebno zaskrbljujoče je, če oseba spravlja družbo v smeh s pripovedmi o lastnem samouničevalnem obnašanju.
Ivana je mlada in uspešna ženska v zgodnjih tridesetih letih. Pomoč je poiskala, ker je prepričana, da je že nekaj let brez partnerja zato, ker nekaj dela narobe. Pred tem je imela nekaj krajših razmerij, vmes pa so bile dolge pavze, v katerih je bila brez partnerja. Ivana je najstarejša sestra, ki je morala v mladosti pogosto skrbeti za mlajšega brata in sestro.
