Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Pogum-Strah-Bolezen-Misli-Clovek

Pogum za pogumne ponedeljek, 2. marec 2009 @ 05:02 CET Uporabnik: novaakropola To smo že večkrat povedali, a ni odveč ponoviti: človek je bolan od strahu, najhujše posledice te bolezni pa se kažejo v novih in še hujših obolenjih, ki se vsakodnevno pojavljajo. Strah je grozljiv krempelj, ki zasužnji misli, čustva in voljo ter človeku vzame vsakršno možnost razumnega delovanja. Življenjska aktivnost se skrči na obrambo, beg od vsega, zavračanje odgovornosti, izogibanje definicijam, skrivanje, da ne bi pritegnili pozornosti. Turobno in mračno je danes najbolj cenjeno in ravno to so značilnosti strahu, ki je ravno tako turoben in mračen. V takšnih okoliščinah reagiramo na poseben način: način »anti« – tisti, ki se zoperstavlja vsemu, kar vključuje tudi najmanjši osebni angažma. Vse je slabo, ker se pomanjkljivosti izpostavijo prve, zaradi naraščajočega strahu pa se izgublja vsakršna priložnost prepoznavanja vrlin. Nasprotovati vsemu, kar je enako kot biti nenaklonjen čemurkoli, je nov patološki izraz strahu. Edino pozitivno naj bi bila lastna dobrobit, lasten obstanek, četudi je zanj treba uničiti vse ostalo in ravno to neposredno sledi. Očitno gre za popačeno obliko egoizma, v kateri se »jaz« potrjuje v tisti meri, v kateri zavrača vse okrog sebe. Ne poskušamo premagati zla, ki zadeva svet, ampak zlo zaradi strahu zavračamo in črnimo, hkrati pa se skrivamo v naročju nedelovanja. Filozof mora izkoreniniti strah, z njim pa tudi vse njegove posledice. Mora se naučiti razlikovati med dobrim in slabim, mora zagovarjati svoje ideje in jih razlikovati od njim nasprotnih, vendar vselej z aktivno voljo in delovanjem. Ni možno biti »proti« kar tako; treba je predvsem imeti močne in avtentične ideale, da bi se lahko čemu zoperstavili. Pred zavračanjem je treba sprejeti. Pred sprejemanjem je treba poznati. Filozof lahko najde napake in odkrije pomanjkljivosti v različnih aspektih, ki sestavljajo življenje, ampak se ne zadovolji s tem, da na njih kaže ali da se jih boji, temveč intenzivno dela na izboljšanju vsega, kar je v njegovi moči, začenši seveda pri samem sebi. Filozof prav tako opozarja, da poleg slabega vedno obstajata dobro in pozitivno, ki pa včasih spita ali sta prekrita z valovi strahu in inercije. Vrline, tako kot vsako lepo rastlino, moramo negovati in vzgajati, vse dokler se popolnoma ne razvijejo. Filozof ne stopa zoper življenje, temveč njemu v korist. Sprejema njegove izdajalske preobrate in si prizadeva doseči idejno jasnost, ki mu omogoča korakanje po svetu. Tisti, ki vsemu nasprotujejo, bodo prišli do stanja, ki je v nasprotju s človeškim, medtem ko filozof ceni človeško stanje kot neizogiben element za ustvarjanje novega in boljšega sveta, po katerem hrepenimo. Ponovno pridobiti pogum Problem strahu med ljudmi ni nov. Preteklo je že mnogo let, morda več, kot bi si upali prešteti, odkar je človek izgubil zaupanje v samega sebe, v usodo, ki mu je določena, in posledično v usodo človeštva. Zgodovina mu je postala popolnoma tuja in človek se ne počuti kot njen graditelj, temveč kot njena žrtev. Čas ni več element upanja, ki nam omogoča kreniti naprej z obnovljenimi sanjami in stalnim delovanjem; ravno nasprotno, čas je smrtonosno orožje, ki uničuje ljudi in civilizacije, ki vse razkraja brez kakršnekoli možnosti obnove. Izhod je v upanju – to bolj ali manj pogrešamo. Človek je izgubil sposobnost komuniciranja in to sredi dobe komunikacij. Nihče nikomur ne zaupa, nihče si ne upa povedati resnice o tistem, kar čuti in misli, še manj pa želi priznati, da včasih ni najbolj prepričan v svoje misli ali v svoja čustva … Danes vse oddaja duh lažne varnosti tistega, ki laže, tistega, ki igra, da bi prikril pomanjkanje notranje in zunanje vere. Zato se je pojavil strah. Strah pred resnico, pred obveznostmi, pred zvestobo, strah, da nas bodo drugi ljudje prizadeli in celo strah pred našimi lastnimi neznanimi reakcijami. Zaradi strahu ne izgovarjamo več svetih besed. Zaradi strahu ne vznikne več zdravo prijateljstvo. Zaradi strahu umirajo najboljši ideali, ker nihče ne želi umakniti ovir pred njimi. Strah daje očem hladen pogled, daje sterilne in neodločne poteze telesom ter izgovarja dvosmiselne in prazne besede, s katerimi ničesar ne tvegamo in ki omogočajo beg od vsega. Temu vsakdanjemu strahu se prišteva drugi, veliko večji strah – strah pred zgodovinskimi ciklusi. Dopolnitev določenih let življenja je skoraj nesrečen znak; začetek novega desetletja mora prinesti nove nesreče in težave; bližanje novemu tisočletju je gotovo znak nekega usodnega konca … In vse to vpliva na človeka, ki postaja čedalje manjši v svojih notranjih razsežnostih. Čas je, da zavzamemo nasprotno stališče. Strah je sinonim za šibkost in pomanjkanje zaupanja. Zato je nujno potrebno ponovno pridobiti pogum: spoznati samega sebe in ostale ljudi ter se vrniti k resnicam, ki jih skriva narava. Ne smejo nas strašiti nova leta in nova desetletja: vsi premiki nebesnih teles ne morejo niti najmanj premakniti krepke volje človeka, ki v sebi čuti ogenj neskončnega življenja. Nismo nekakšno naključje, izgubljeno v vesolju. Poskušajmo tako gledati na stvari, in ne bomo se več bali. Za pogumne Ker pogovor o vrlinah ni več nekaj zastarelega, ampak je postal stvarnost in potreba, ki vedno bolj osvaja voljo naprednih ljudi, želimo nameniti nekaj posebnih besed pogumu. Res je, da na splošno primanjkuje poguma, ki so ga nevarno izrinili agresivnost, bahanje, cinizem in žaljenje, in vse to v okrilju družine, družbe, tistega, kar oblačimo, tistega, kar narekuje moda, ter lastna negotovost, ki jo odkrivajo šibki in strahopetni, ki jim prav tako primanjkuje poguma. Primanjkuje nam osebnega in individualnega poguma, ki se rojeva v globini človeškega bitja in ki se izraža skozi največji duševni mir. Primanjkuje nam poguma prepričanj, ki so ukoreninjena v duši, ki nam dajejo občutek zaupanja vase, a zaradi njih nam ne manjka spoštovanja do drugih. Pogumen človek se ne naslanja na odobravanje večine; zanj v vsakem primeru njegova lastna vest predstavlja večino in s to močjo želi pomagati tistim, ki pomoč potrebujejo. Predvsem pa nam primanjkuje najpomembnejšega med vsemi vrstami poguma – soočenje s samim seboj, da bi se bolje spoznali, da bi razlikovali med vrlinami in pomanjkljivostmi, vzpodbujali prve in izkoreninili druge. Primanjkuje nam poguma, da smo lahko sami s seboj, da zavržemo lažne maske in sprejmemo sebe takšne, kakršni smo, da bi lahko razvili način življenja, pozitivno delovanje, ki pelje k tistemu, o čemer vsi sanjamo, da je dobro za nas in za svet. Iz tega kriterija izhaja, da je pogum temeljna lastnost filozofa, iskalca modrosti, tistega, ki potrebuje to posebno duhovno moč za odpiranje poti navznoter in navzven. Kako lahko odkrivamo svet in njegove zakonitosti brez poguma? Kako lahko brez poguma prestanemo preizkušnje, ki nam jih prinaša obstoj? Kako lahko premagamo samega sebe? Na ta način filozof sam s seboj uporablja pogum, ko pa ga uspe pretvoriti v obstojno vrlino, ga uporablja v vseh okoliščinah, ki jih prinaša življenje, bodisi v individualnih bodisi v odnosih z drugimi človeškimi bitji. To je izziv za pogumne, ki ga posredujemo skozi naravno filozofijo, filozofijo človeka »vseh časov«: razviti pogum obstoja in znanja. prof. Delia Steinberg Guzmán - predsednica mednarodne NA www.akropola.org Komentarji (1) www.pozitivke.net