Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Pogovor_Politik_Socialna_Nepravicnost

Vpliv socialne nepravičnosti petek, 16. maj 2008 @ 05:02 CEST Uporabnik: Sonce Z Janom Pronkom se je pogovarjala Eva Beaujon Med leti 1973 in 2002 je Jan Pronk tri mandate opravljal delo ministra za razvoj in sodelovanje ter en mandat delo ministra za stanovanjske zadeve, prostorsko planiranje in okolje. V tem času pa je bil z laburistično stranko (Partij van de Arbeid) tudi član nizozemskega parlamenta. V času svojega političnega življenja je bil Pronk znan kot načelen politik. Premier Kok ga je klical »minister za narodovo vest«. Med leti 1979 in 1983 je bil član Neodvisne komisije za mednarodne razvojne zadeve (Brandtova komisija).  Od leta 1980 pa do 1986 je bil namestnik generalnega sekretarja UNCTAD v Ženevi. V letih 2000 in 2001 je predsedoval klimatski konferenci ZN, kjer so se strani dogovorile o sporazumnih smernicah za Kjotski protokol. Potem ko je leta 2002 zapustil nizozemsko politiko, je bil imenovan za profesorja mednarodnega razvoja na Inštitutu družbenih študij (ISS) v Haagu. Sredi leta 2004 pa do konca 2006 je bil posebni predstavnik generalnega sekretarja in vodja misije Združenih narodov v Sudanu (UNMIS).   Po vrnitvi na Nizozemsko je ponovno zasedel svoje mesto pri ISS in se hkrati zavzemal za številne organizacije nizozemske civilne družbe.  Pogosto je povabljen, na javne govore. Prav tako ga vodilni nizozemski mediji redno intervjuvajo. Piše članke in kolumne o človekovih pravicah, revščini, nacionalni in mednarodni politiki, ekonomiji in klimatskih zadevah.   Marca tega leta je bil imenovan za predsednika komisije, ki bo napisala volilni program za nizozemsko laburistično stranko za naslednje volitve v evropski parlament leta 2009. Za Share International se je z Janom Pronkom pogovarjala Eva Beaujon. Share International: Poročila kažejo, da Milenijski razvojni cilji morda ne bodo doseženi do leta 2015. Vi ste dejali, da je ravno uspeh globalizacije eden glavnih vzrokov za naraščajočo neenakost med bogatimi in revnimi ter povečanje števila revnih.  Jan Pronk: Naraščajoča neenakost je dejstvo. Za to obstajajo številni indikatorji. Glavni problem je, da se je globalizacija razvila v smeri, da se vse vrti okoli podpore svetovnemu trgu, posledično imajo nekateri od globalizacije dobiček, drugi pa so deprivilegirani. Neenakost se povečuje s pospeševanjem globalizacije, saj nekateri ljudje hitreje obogatijo, medtem ko drugi v še hitrejšem tempu postajajo revni. Ljudje so vedno bolj marginalizirani. To pomeni, da so revni ljudje prisiljeni zapuščati svojo zemljo in se naseljevati na bolj ranljiva območja, ki so ekološko manj primerna, saj imajo zaradi klimatskih sprememb na voljo vedno manj vode. 'Ilegalni' imigranti pa v naši družbi niso zaželeni. S tem ko se pomanjkanje vode, energije in rodovitnih površin povečuje, se borba za dostop do teh nezadostnih virov prav tako povečuje. Tisti z začetno prednostjo si bodo prej prisvojili te vire in druge izrinili – kar je drugi razlog za naraščajočo neenakost.   Ni več vprašanje zelo bogatih proti zelo revnim, kot je bilo to v začetnih fazah kapitalizma. Z 'demokratizacijo' kapitalizma, do katere je prišlo, imamo zdaj 'najvišji sloj' plus širok svetovni 'srednji sloj'. Zelo bogatemu in povprečnemu srednjemu razredu gre dobro. Večina prebivalcev zahodnih držav, z nekaj izjemami, spada v to skupino. Tako imajo povsem navadni prebivalci Zahoda, ki profitirajo od tega procesa, določeno mero odgovornosti. Nihče ni kriv, vendar pa je vsak odgovoren.  Tudi zahodne socialdemokratske stranke, vključno z mojo (nizozemsko) laburistično stranko (Partij van de Arbeid), niso več tako zavezane blaginji najšibkejših delov družbe, kot so bile v preteklosti, ko so bile osredotočene na pomoč delavskemu razredu. Laburistična stranka se je od takrat skupaj z nekdanjim delavskim razredom, ki je zdaj del srednjega razreda, 'razvila'. Pozabili so na revne, ilegalne imigrante v naših državah in na revne po svetu. Omehčali so tudi svoj prejšnji kritičen odnos do kapitalizma, medtem ko je slednji prek globalizacije pridobil na moči.  S. I.: Naraščajoča vrzel ne poteka le med državami, temveč tudi znotraj držav – tako v zahodnih kot držav v razvoju. Vem, da ste vpleteni tudi v reševanje konflikta v Darfurju, kakšna je pravzaprav situacija v Sudanu? J. P.: Globalizacija je olajšala investicije po vsem svetu: novi, razširjeni srednji razred trguje znotraj svojega razreda prek vsega sveta. Države so notranje razdeljene; tako kot obstaja bogat razred v Kartumu, Indiji in na Kitajskem npr., obstaja tudi na stotine milijonov ljudi v teh državah, ki daleč zaostajajo. Tretji svet ponavlja to, kar je industrializirani svet storil njemu – bogatejši diskriminirajo svoje revnejše rojake.  Sudanska vlada ne potroši niti enega dinarja za zagotavljanje čiste pitne vode ali izobraževanja v južnem Sudanu ali Darfurju, kar še dodatno povečuje neenakost. Kartum zelo napreduje: tukaj je nafta, veliko investicij in rastoča industrializacija. Politično je to diktatorski sistem, kjer se potencialen upor revnih zatre s silo. Ta razširjeni svetovni srednji razred ima sredstva in moč, da se odloča, kolikšen delež nacionalnega proračuna bo npr. namenjen za izobraževanje ali zdravstveno oskrbo, vendar pa ga večinoma rajši porabi za svojo korist.  S. I.: Eden izmed največjih izzivov tega stoletja je podnebje. Svet se segreva hitreje, kot je bilo pričakovano. Vemo, kaj je treba storiti in imamo tehnologijo, izvedba pa je zelo počasna. J. P.: Zahodne države so danes odgovorne za večino CO2 v naši atmosferi, kar je vzrok za povišane temperature, ki jih doživljamo. Zahodne države so se počasi odzvale in začele izvajati ukrepe proti klimatskim spremembam. Pomembno je, da dosežemo cilje za leto 2012*, ki so bili dogovorjeni leta 2001. Drugače bomo izgubili kredibilnost v pogovorih o naslednji fazi z državami kot sta Kitajska in Indija, od katerih se ni zahtevalo, da sodelujeta v prvi fazi. Ti dve in druge države postajajo vedno večje onesnaževalke, in ravno zato morajo sodelovati v naslednji fazi. To pa bodo storile le, če bodo zahodne države spoštovale svoje obljube za leto 2012* [*2012 je datum postavljen v Kjotskem protokolu, do katerega morajo razvite države zmanjšati izpuste toplogrednih plinov pod raven, ki ga za vsakega od teh plinov določa ta sporazum.] S. I.: Imam vtis, da se ljudje ne zavedajo, kako resna je ta zadeva. J. P.: Mislim, da so ljudje bolj ozaveščeni, vendar potrebujemo politično vodstvo, da bo sprejelo prave odločitve, ki bodo temeljile na tem spoznanju. Ljudje tega ne bodo storili sami od sebe, razen manjšega števila ljudi. Še enkrat, ta srednji razred, velik del prebivalstva v naših zahodnih družbah, ne bo želel zmanjšati potrošnje oziroma spremeniti načina življenja kar tako, zato mora vodstvo priti iz javnega sektorja. Enako velja za velike korporacije. Izdelovalci avtomobilov bi lahko proizvedli veliko bolj okolju prijazne avtomobile, vendar zavlačujejo zaradi stroškov. Naftne družbe ne želijo investirati v čisto energijo; temveč skušajo dajati vtis, da so trajnostne naravnane družbe, kar pa zagotovo niso. Takoj ko pride čas za odločitve, slednje te zavirajo. Nihče ne želi izgubiti svoje gospodarske prednosti, zato nihče ne prevzame iniciative. To moramo storiti skupaj.  V Evropi je evropsko sodelovanje pomembno za dosego tega. Evropska komisija sprejema konkretne predloge za države članice za obdobje po letu 2012. Ti predlogi niso pretirano ambiciozni, npr. 20 odstotkov trajnostne energije do leta 2020 se sliši veliko, vendar je to v bistvu komaj zadosti. Naslednji korak so pogajanja o tem, kaj natančno bodo določeni predlogi pomenili za posamezno državo. To bo težak proces in te bitke bodo potekale v Bruslju. Imam določeno mero zaupanja, da nas bo način, na kakršnega smo organizirali Evropsko unijo, prisilil v smer večje trajnostne naravnanosti na enakovrednih temeljih. Takšen sistem deluje, vendar je potrebnega veliko časa. S. I.: Trenutno obstaja kar nekaj zelo nevarnih konfliktov v svetu, eden od teh je Afganistan. Nizozemska je del Natove operacije, ISAF-a. Vi ste do te operacije kritični. J. P.: To je velik in nasilen konflikt, ki se ga ne da rešiti le vojaško – kot to želita Amerika in Nato, vključno z Nizozemsko. Talibani niso skupina teroristov, temveč nacionalno gibanje, ki vidi vse tujce kot okupatorje, ki morajo biti izgnani iz Afganistana. Torej imajo političen cilj. Nadalje, svoje korenine imajo v prebivalstvu. Nizozemska vlada je nedavno v pismu navedla, da je afganistansko ljudstvo zavedeno, vendar je to zelo ozek pogled, saj se veliko Paštuncev (največja etnična skupnost v Afganistanu) s tem gibanjem strinja. Talibani zatirajo ljudi, vendar so tudi del prebivalstva. Ko se ljudje obrnejo stran od njih, jih začnejo ponovno zatirati. Tako prebivalstvo v realnosti nima neke alternative. To gibanje bo tukaj ostalo; to je zgodovinsko dejstvo. Ima korenine v afganistanski zgodovini. Poteka stalno rekrutiranje mladih ljudi z vse večjimi občutki maščevalnosti, ki prihajajo iz veliko širšega območja kot ga pokriva Afganistan. Vse to pomeni, da se morate z njimi pogovarjati in jih biti pripravljeni sprejeti kot del sistema, del nacije, del moči. In kdo smo pravzaprav mi? Mi smo tujci. Če jih ignorirate, vsem stranem odrekate možnost rešitve – kar pomeni, da pošiljate vojake na nemogočo misijo. Tako nizozemski vojaki umirajo, zaradi političnih ciljev, ki so popolnoma neizvedljivi in napačni. Lahko pošljete svoje vojake, da izvajajo mirovne misije, če slednjo povežete s politično rešitvijo, kjer je vaš 'nasprotnik' viden kot del Afganistana v prihodnosti. Trenutno pa naši vojaki ne predstavljajo mirovnih sil temveč vojaško. Jan Pronk je razložil, da obstajajo še številne druge situacije v svetu, kjer nasprotnik ne more biti poražen, saj ima svoje korenine v prebivalstvu. Nadaljuje: Imate npr. Hamas in Hezbolah ter v Somaliji Zvezo islamskih sodišč. Nekatere skupine kršijo človekove pravice, vendar je to pretežno zaradi tega, ker konflikt postaja vse bolj nasilen. Z ignoriranjem bodo postali še bolj nasilni, zato se bomo še težje pogovarjali z njimi. In to bo še težje upravičiti lastnemu prebivalstvu, zaradi kršitev človekovih pravic, ki jih izvajajo.  Nadalje, ker te skupine politično ne uspevajo, se prebivalstvo v teh državah od njih odmika in izbira bolj radikalne z bolj ekstremnimi pozicijami: od PLO k Hamasu, od Hamasa k bolj nasilnemu krilu Hamasa, od Hamasa k Islamskemu džihadu. Tako pridete vedno dalje od vašega cilja – trajnega miru. Z izključitvijo vašega nasprotnika – ga sami naredite za nasprotnika – sami prispevate k nadaljevanju konflikta in večjemu številu žrtev. Na neki točki boste tega nasprotnika morali povabiti za pogajalsko mizo.   Povsem sem za mirovne sile in mirovne intervencije za zaščito civilnega prebivalstva, vendar mora do tega priti z odobritvijo celotnega Varnostnega sveta ali z odobritvijo vseh vključenih strani. Unilateralne intervencije, kot se je to zgodilo v Iraku, vodijo le še v večje nasilje in hujšo vojno. Prikrita intervencija v obliki mirovne misije, kot je to v Afganistanu, pa je na škodo vsega Afganistana.  S. I.: Kakšna pa je nevarnost, da se ta in drugi konflikti še razširijo? J. P.: To se zgodi, ker ljudje nekje drugje eksplicitno podprejo eno stran v konfliktu, ker ne zaupajo mednarodni skupnosti, ZDA in ZN. Nekatere frakcije to nezaupanje uporabljajo kot pretvezo, da teh konfliktov ni treba rešiti. Drugi faktor je, da so številni konflikti po naravi 'trans-nacionalni', kar pomeni, da so razširjeni izven nacionalnih meja; saj so etničnega plemenskega, političnega, kulturnega ali religioznega izvora. Konflikt neposredno vpliva na skupnosti v drugih delih sveta in se tako še bolj razširja. To pojasnjuje, zakaj se teroristična dejanja selijo tudi v druge dele sveta. Pred invazijo na Irak je Jan Pronk večkrat nasprotoval in protestiral proti tej vojni, opozarjal je, da bo katastrofalna. Verjame, da je nujno, da pride do parlamentarne preiskave o vzrokih, zakaj se je nizozemska vlada odločila, da bo sodelovala v koaliciji. Septembra 2007 je v intervjuju za nizozemski časopis dejal: »Kako naj verjamemo ministrskemu predsedniku, ki laže o tako osnovni stvari, kot je vzrok za vključitev v vojno?« in »Preiskava ni namenjena le temu, da se ozremo nazaj. Zaskrbljen sem zaradi grožnje z vojno z Iranom. Kaj bo Nizozemska storila takrat?« S. I.: Kako se je to zgodilo s takšno lahkoto? J. P.: Država je lahko ti. demokracija, toda elita na oblasti lahko prikroji dejstva glede na svojo voljo in cilje, manipulira lahko z informacijami in svoje cilje lahko predstavi pod povsem sprejemljivo krinko. Svojim prebivalcem nekaj prodajo. To je bilo zelo očitno v primeru Iraka. Kasneje so iste laži prodali mednarodni skupnosti. Invazija na Irak je temeljila na lažeh, ameriških uradnih lažeh. Sprašujete, kako se je to lahko zgodilo. Morda so bili v ZDA prisotni določeni osebni interesi, ki predsednika in podpredsednika niso želeli pravilno informirati. Toda kot predsednik in podpredsednik ste odgovorni, tudi če niste dobro obveščeni – tako deluje demokracija. Druge države, ki podpirajo Ameriko, in še naprej sprejemajo enake argumente in jih prodajajo svojim ljudem, so prav tako odgovorne za zlom mednarodnega pravnega reda. G. Pronk je nadaljeval in opisal, kako bi se takšnim situacijam lahko zoperstavili. J. P.: Ključnega pomena je krepitev demokratičnega procesa. To lahko dosežete z kar največjo odprtostjo, opozicijo in po možnosti protiobveščevanjem. Posamezni državljani morajo biti ves čas pozorni. Mediji morajo biti svobodni. Prisotne morajo biti politične stranke, ki so sposobne prevzeti oblast; to pomeni, da mora biti vodstvo takšno, da čez nekaj let odide, da pride druga vlada. Upajmo, da se bo to zgodilo v ZDA. V Angliji se je to do neke mere zgodilo. Problem je, da ni samoumevno, da bo politika nova in drugačna. Na Nizozemskem, na primer, to, da se je zamenjala vlada, še ni pomenilo, da bo dovoljena preiskava o vojni v Iraku. To se nadaljuje in nadaljuje: vlade imajo veliko moči, da lahko prek medijev in informacijskih procesov manipulirajo z mnenjem ljudstva. To me skrbi. V te namene gre vedno več denarja. Po drugi strani, na srečo, nam internet in vse višja splošna raven izobrazbe nudita globalizacijo informacij. Kljub temu pa imajo tisti, ki so na oblasti, veliko prednost in če za bregom nimajo nič dobrega, imajo dostop tudi do vojaškega stroja. S. I.: Ali imajo pri ohranjanju laži vlogo tudi mediji, še posebej, če so zelo skomercializirani? J. P.: Da, in v ZDA so mediji povsem skomercializirani. Obstajajo določeni neodvisni javni mediji, ki so zanimivi, recimo C-SPAN, toda ni jih veliko in nimajo veliko gledalcev. Zelo nevaren proces je, če splošna sredstva za podajanje kulture obvladuje en sistem vrednot. To seveda dobesedno zagotavlja, da bodo laži ostale nedotaknjene. Razmislimo o šolstvu. Spremembe šolskega sistema v večini zahodnih držav, do katerih je prišlo v zadnjih desetletjih, so pripeljale do šolstva za trg delovne sile. Pouk jo krajši in bolj poklicno usmerjen. To velja tudi za univerzitetno raven. Velik del šolskega sistema financira podjetništvo. Tako še eno sredstvo za podajanje kulture postane ranljivo in je na udaru. Seveda lahko ljudje poiščejo druge univerze in študentje lahko protestirajo. Vse to je mogoče, ker imamo svobodo. Toda to se ne dogaja redno, če pa že, se dogaja v majhnem obsegu. Alternativa lahko vodi v študentski upor. To se zgodi, ko se ljudje počutijo, da jih družba ne spoštuje. Vzemite za primer skupine na robu družbe, v ekonomskem smislu, kot so prebivalci Banlieusa (predmestje socialnih stanovanj) v Franciji. Nastopijo nasilni protesti, ki izvirajo iz drugačnega sistema vrednot in vladajoči srednji sloj, ki takšne proteste potem zatre s silo, jih ne razume. Stvari ne želim prikazati preveč črno-bele, toda manipuliranje je vsekakor prisotno, prav tako namerno držanje ljudstva v nevednosti. S. I.: Vojna proti terorizmu in vse večje število notranjih konfliktov sta spodkopala mednarodni pravni sistem in Združene narode. Trpele so tudi človekove pravice. Kako naj obnovimo zaupanje v ZN? J. P.: ZN so bili oslabljeni. V očeh vse večjega dela svetovne populacije vse bolj izgubljajo kredibilnost. To je povezano s tem, ker si zahodne države, ki so zgradile sistem ZN, prilaščajo moč. Tega sistema se oklepajo, Azijci in prebivalci Bližnjega vzhoda pa ga posledično nočejo sprejeti. Države iz teh delov sveta prav tako vidijo, da je narejenega malo, kar bi pomagalo rešiti njihove težave. Združeni narodi so dober sistem in pomembno je, da jih okrepimo z reformami, s katerimi bodo v očeh tistih, ki jih obrekujejo, postali spet legitimni. Kot prvo, stalne članice Varnostnega sveta morajo spoznati, da je v njihovem interesu, da tudi drugim dovolijo, da se jim pridružijo. To ne bo lahko, toda klimatske spremembe ali terorizem bi jih lahko pripeljal do sklepa, da reševanje svetovnih problemov ni več mogoče brez podpore in pomoči drugih držav in da bi izključene države potemtakem morale sodelovati pri sprejemanju odločitev. Zdaj pa morajo marginalizirane države enostavno sprejeti, karkoli prevladujoče sile odločijo. V Združenih narodih potrebujemo tudi hitroodziven mehanizem, ki bo odločitve lahko sprejemal mimo Varnostnega sveta. To bi pomenilo okrepitev položaja Generalne skupščine. Varnostni svet bi sčasoma moral postati nekakšen javni služitelj z majhno močjo. Še eno pomembno vprašanje je vprašanje človekovih pravic. Mnoge države imajo diktature, ki zatirajo svoje manjšine. Ta problem ne pride na dnevni red Varnostnega sveta, ker suverenost držav pomeni, da lahko države članice blokirajo vsakršne takšne poteze. Čeprav lahko druge države pozovejo, da se o takšnih vprašanjih človekovih pravic razpravlja, se to malokdaj zgodi, ker za to ni pravega interesa. Manjšinam bi lahko omogočili, da bi nekaj predlagale na dnevni red, tudi če njihove države tega ne podpirajo. Tako bi ZN približali ljudem. S. I.: Sudanska vlada ovira razporeditev mirovnih čet ZN in ker čete Afriške unije trenutno praktično niso operativne, begunska taborišča v Darfurju niso zaščitena. Videti je, da lahko vlada počne, karkoli hoče. Ali so mednarodni skupnosti preostala še kakšna sredstva, da bi to situacijo rešila? In kakšno je Kitajsko stališče do Sudana? J. P.: ZN bi morali narediti veliko več. Sprejeti bi morali gospodarske sankcije ali pa uporabiti diplomatski ali politični pritisk. Toda brez sodelovanja Kitajske nič ne bo kaj dosti učinkovalo. Kitajska je Sudanska najpomembnejša gospodarska partnerica in tako ena od redkih držav, ki lahko vpliva na Sudan. Toda Kitajci te pozicije ne izkoriščajo. Kitajci bi se morali zavedati, da podpora sudanski vladi ni v njihovem interesu, ker bi se lahko zgodilo da bi prišlo do napada na njihove naftne naložbe v Sudanu in bi ponovno izbruhnila vojna, potem pa ne bi mogli črpati nafte. Prav tako je v njihovem interesu, da dosežejo trajen mir. Odlašajo, ker upajo, da vojna ne bo izbruhnila kmalu. S. I.: Lahko kaj več poveste o uporabi gospodarskih ukrepov? J. P.: Gospodarski ukrepi so lahko učinkoviti, če ste pripravljeni iti dovolj daleč. V ZDA zdaj precej pritiskajo mladi, pozivajo k umiku ameriških investicij iz Sudana. Prepričati želijo tudi univerze in cerkve, naj ne poslujejo z bankami in podjetji, ki poslujejo s Sudanom. To bi lahko sprožilo efekt snežene krogle in pripeljalo do določenih političnih posledic. Treba je pritisniti, sudanska vlada trenutno ne čuti nobenega pritiska. S. I.: Ste opazili, da se mladi precej zavzemajo za človekove pravice? J. P.: Da, še posebej v Ameriki in Kanadi. Tam je precej gibanj, ki vključujejo mlade ljudi, ki pritiskajo na svoje vlade, naj ukrepajo proti genocidu. Toda ta pritisk je z vladne strani deležen le praznih besed. Tamkajšnji mladi so veliko bolj aktivni kot tu v Evropi. Oktobra 2007 sem predaval na konferenci o genocidu, ki jo je organizirala montrealska univerza McGill, decembra pa na konferenci o Darfurju na Univerzi Kolumbija v New Yorku. Neverjetno je, koliko aktivističnih skupin, konferenc in inštitutov je bilo v zadnjem času posvečenih genocidu, še posebej v ZDA in Kanadi. Pobudo pa prevzemajo predvsem mladi ljudje. Te nepravičnosti ne želijo sprejeti. Trenutno ne protestirajo na ulicah, ampak skušajo svojo udeleženost izraziti drugače. S. I.: Ste mnenja, da razvojna politika ne bi smela biti takšna, kakršna je zdaj v uporabi, ker države, ki so najbolj potrebne pomoči, te pomoči ne prejemajo. J. P.: Praktično vsa razvojna pomoč gre razmeroma stabilnim državam, ki imajo relativno dobro vlado. Toda to je potrata javnih financ, saj bi te države lahko same zbrale zadosti privatnega kapitala in v resnici pomoči ne potrebujejo. Po drugi strani pa je veliko družb, tako imenovanih neuspešnih držav, kjer so konflikti, kamor zaradi previsokih tveganj nihče ne želi investirati. Ravno to so pa države, ki bi pomoč morale prejemati, še posebej pomoč, ki je usmerjena na osnove, ki komercialno niso zelo zanimive, kot je voda in osnovna izobrazba za dekleta. Za slednje je nacionalna vlada malokdaj zainteresirana. Veliko stvari gre lahko narobe, toda tu je treba sprejeti javni riziko, namesto da nadaljujemo po liniji gotovosti. Razvojni procesi so po naravi konfliktni; uspeh ni zagotovljen. To so procesi. Postopno nastopijo razmere, ko se vključijo interesi agencij, ki nudijo pomoč: pomoč, ki je bila dana, ne sme iti v nič, ker to lahko ogrozi njihove kariere. Birokracija je tako zelo močna. Vse mora imeti kratkoročno merljive rezultate; tako smo organizirali javni sektor. Poglejmo npr. svoj zdravstveni sektor, kjer skrb merimo v minutah, kjer procesi ne igrajo nobene vloge. Mislim, da je to nekakšna oblika zlorabe – kvarimo svoj javni sektor. Pomoči bi morale biti deležne ravno države, katerih vlade niso dovolj stabilne, kajti če pomoči ne bomo nudili, bo posledica le še več bede, več kršitev človekovih pravic in več negotovosti, ki bodo prestopale meje teh držav. Nujno potrebujemo reforme. Veliko je treba postoriti. Več informacij: www.janpronk.nl Eva Beaujon je magistrirala iz mednarodnega prava in politike; je sodelavka Share Internationala. Vir: Share - International Komentarji (7) www.pozitivke.net