Si kdaj jezna in si želiš,
da sanje svoje v času ljubezni utopiš.
Da sreči svoji ime daš in da ljubiš le
tisto kar imaš.
A kaj ko vedno si želiš le nekam proč,
nekam kjer sta jeza in je moč.
Tam svoja čustva prvemu prodaš,
prvemu, ki ga ne poznaš.
In se ti, kdaj zazdi, da nič ni tako,
kot hotelo bi le tvoje oko,
da vidiš zopet isti glas in enake ljudi,
med katerimi sva tudi jaz pa ti!
Si kdaj jezna in si želiš,
