Zakaj so mi v spominu jutra,
ko se je morje mirno zleknilo ob obalo
in je dan izgovarjal svetlobo v modro?
Utrinki duše se stapljajo z maestralom
v cikluse nemira in mirovanja.
Misli se stanjšajo kakor samotne črte
v navdihu pahljače čez svet sončnic,
ki se razprostirajo v sončne cvetove
z milino iz razsvetljenih zastorov
in žarki čudežne navpičnosti.
Moje telo se poganja izza gugalnice
večnih ognjev in se hoče vzpeti v modro,
v višine do njihove neomajne zvestobe.
Ti so se prestrašili osamljenosti človeka
in slišati je bilo izpoved svetilnika,
ki se ni mogel izraziti z barvami jutra,
iztegniti telo v jeziku peščene obale
in platan, ki jim stokajo koščene dlani.
Vanje vrezujejo bele jadrnice čas
in jih zibljejo v lahkotnost sončnega zatona.
Minuta, bodi stoletje modrega, ki nikoli ne ovene.
Moj napis: "Ostani!" naj se zariše v tvojo pot.
Zakaj so mi v spominu jutra,
