Tiho po licu teče in nič ne reče.
Ta tvoja slana solza
je tako lepa,
da bi te najraje objela
in ti jo s poljubom odvzela,
k sebi nežno te privila,
s svilenimi lasmi
objokano ti lice osušila.
V oči ti solzne zrla,
zate bi še umrla,
nevidno bi se naredila,
da vsepovsod lahko bi ti sledila.
Solzo tvojo bi ujela,
s strahospoštovanjem
do tvojega joka in bolečine
vse do jutra bi jo čuvala…
Šepečeva le ti in jaz,
noč je že zdavnaj mimo,
bisere sreče pobirava z zglavnika,
poljube čuvava,
riševa nianse nežnosti…
Kako se že poznava!
Vse, kar sem jaz, veš
in jaz o tebi vem vse.
Molčiva v spokojnosti.
Le skupaj sva.
Drug drugemu se podarjava.
Čista, prerojena, vsa raznežena
otožno sva zasanjana…
Kot da nisva tukaj,
kot da nisva midva…
Le slutiva,
da imava vse:
drug drugega in solze.
Tiho po licu teče in nič ne reče.
